»Ti si duhovnik na veke po Melkizedekovem redu.« (Ps 109,4) – Prenovite se po duhu svojega mišljenja in si oblecite novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti. (Ef 4,23–24).
PISMO DUHOVNIKOM NA VELIKI ČETRTEK
Spoštovani bratje!
Na veliki četrtek bi se rad še enkrat obrnil ne le na duhovnike Duhovniške bratovščine sv. Pija X. v našem okrožju, ampak na vse katoliške duhovnike, škofijske in redovne, v državah našega okrožja.
Svetost duhovnika
Iz cerkvene zgodovine in zlasti iz življenja svetnikov – kot so sv. Peter Kanizij, sv. Klemen Marija Dvorak ali sv. Janez Vianej – vemo, kako so bili sposobni prebuditi celoten narod k veri in razgnati temo zmede znotraj Cerkve. Mi duhovniki smo poklicani, da smo sveti, da živimo junaško v našem času, da smo neutrudni samarijani in da smo vztrajni, veseli služabniki tudi tistim, ki nam izkazujejo le prezir in zaničevanje. Moramo biti priče vere, brez besednih igric ali razvodenitev, zvestobe Cerkvi in popolne razpoložljivosti kakor dobri pastirji. Upati si moramo upreti se močnim tega sveta, ko neusmiljeno teptajo pravice Boga in Katoliške Cerkve. Nikdar se ne smemo prilagajati duhu sveta!
Sv. Pij X. je neutrudno oznanjal nauke sv. Pavla: »Naša goreča prošnja je torej ta: Prenovite se po duhu svojega mišljenja in si oblecite novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti. (Ef 4,23–24). … Iskreno vas spodbujamo, da bi živeli vredno Gospoda in mu bili popolnoma všeč. (Kol 1,10)«(Apostolska spodbuda Haerent animo, 4. avgusta 1908).
In naš sveti zavetnik nas še naprej spodbuja: »Med duhovnikom in navadnim pravičnim človekom mora biti razlika, kakršna je med nebom in zemljo. Zato mora duhovnik varovati svojo krepost pred vsako nevarnostjo, ne le pred težkimi grehi, ampak tudi pred najmanjšimi grehi. Tridentinski koncil je sprejel to sodbo najbolj spoštovanih mož, ko je duhovščino opozoril, naj se varuje »tudi pred malimi grehi, ki bi bili, če bi jih storili oni, zelo težki.« (Tridentinski koncil, Sess. XXII, De Reform. c. 1. Mansi 33,133).
Zelo hudi, seveda ne sami po sebi, ampak glede na osebo, na katero se zahteva psalmista nanaša s precej večjo pravičnostjo kot na Božje hiše: »Svetost pritiče tvoji hiši.« (Ps 92,5).
Tradicionalni rimski obred
Kdaj bo Kristusov namestnik, sveti oče, ponovno daroval sveto mašo v tradicionalnem rimskem obredu nad grobom svetega apostola Petra? Tako kot je to storil sv. Pij V.? Tako kot je to storil blaženi Inocenc XI.? Tako kot je to storil sv. Pij X.? Ne vemo.
Leta 2000 je kardinal Joseph Ratzinger, prefekt Kongregacije za nauk vere, zelo jasno izjavil: »Obsodba oblike liturgije, veljavne do leta 1970, se mora končati. Kdor danes zagovarja ohranitev te liturgije ali se je udeležuje, je obravnavan kot gobavec; tu se konča vsa strpnost… V vsej zgodovini še ni bilo ničesar podobnega; s tem dejansko obsojamo celotno preteklost Cerkve. Kako lahko zaupamo njeni sedanjosti, če je tako?« In leta 2001: »Skupnost, ki nenadoma razglasi, da je tisto, kar je bilo prej njeno najsvetejše in najvišje dobro, strogo prepovedano, in zaradi tega željo po tem prikazuje kot popolnoma nespodobno, postavlja pod vprašaj samo sebe. V kaj naj še verjamemo v njej? Ali ne bo jutri prepovedala tisto, kar danes predpisuje?“
Te jasne in resnične ugotovitve izjemno učenega teologa in bodočega papeža so dobro znane, in vse preveč dobro vemo, kakšen boj se je v zadnjih 25-ih letih vodil proti tradicionalnemu rimskemu obredu.
Sveta maša – vir ljubezni
Sveta maša je torej največji, najsvetejši zaklad, ki ga imamo na zemlji. Zato je razumljivo, da če človek ljubi Cerkev in duhovništvo, ljubi tudi tradicionalno liturgijo. V zadnjih desetletjih se je izkazovalo veliko spoštovanje do častitljivih izročil Vzhoda, lastno, enako častitljivo izročilo pa je bilo zavrženo in skorajda popolnoma uničeno. Nič ne kaže bolj jasno in boleče na bolezen Zahoda kot to nespoštljivo ravnanje s svetim in s tradicionalnim. Naša Duhovniška bratovščina sv. Pija X. še naprej zahteva, da se ne le nam, ampak vsem rimskokatoliškim duhovnikom po vsem svetu ponovno dovoli brez omejitev obhajati tradicionalni obred svete maše. Prepoved tradicionalne maše je huda, grešna krivica; je dejanje uničevanja katoliške vere; je usmerjeno proti Bogu in proti Cerkvi. To, da se s tem strinjamo ter da širimo in izvajamo prepoved, je lažna pokorščina, hudičeva največja mojstrovina. Na tej točki lahko le iskreno povabim vse svoje duhovniške kolege, naj imajo pogum za obhajanje tradicionalne svete maše. Preprosto to storite! Vsa nebesa so z vami! Trpljenje, ki ga morate prenašati, bo postalo blagoslov za vso Cerkev.
Svete maše ne darujemo, kakor nam je všeč, ampak kakor hoče Cerkev, kakor je hotel sv. Pij V., kakor so to počeli svetniki. To je maša vseh časov, tradicionalna sveta maša, ki je niti Tridentinski koncil ni spremenil. Žalostno je, ko tako imenovani teologi vedno znova širijo to hudo zmoto, to odkrito laž. To nenehno ponavljam, ker je pomembno, najprej za nas duhovnike, pa tudi za vse vernike.
Mi duhovniki potrebujemo sveto mašo, celotno tradicionalno evharistično liturgijo, da lahko živimo in služimo kot duhovniki, da se posvetimo in da vodimo ljudi – zaradi katerih smo tu – h Kristusu.
»Celoten izvir ljubezni Cerkve je vsebovan v daritvi svete maše, v daritvi križa. Potrebujemo daritev svete maše. Če jo razlagamo drugače, če ne verujemo več v resnično navzočnost našega Gospoda, če ne verujemo več, da je to prava žrtvena daritev, ki se resnično ponavlja na naših oltarjih, potem neizogibno dopustimo, da izvir ljubezni tu na zemlji usahne. In potem vidimo posledice tega. Takoj ko ljubezen ne izvira več z naših oltarjev, krščanska kultura izginja in se znajdemo v kulturnem stanju, ki si ga prej nismo mogli predstavljati.« (nadškof Marcel Lefebvre, velika noč 1979).
Molimo za čudež! Molimo, da bi tradicionalna rimska maša kmalu dobila popolno svobodo, da bi se vrnila v vse katedrale, župnijske cerkve in samostane naših držav, ne pa da bi bila še naprej izjema, omejena na zaklenjeno stransko kapelo ali klet. Če se to zgodi, se bo svet spremenil! Kajti sveta maša, evharistija kot središče cerkvenega življenja, je njen vir življenja. Sveta maša v svojem tradicionalnem obredu je največje sredstvo, ki ga imamo, da naredimo konec protestantizaciji in splošnemu upadu v Katoliški Cerkvi – in kaj bi bilo bolj potrebnega, zlasti v naših deželah, čeprav ne le tukaj? Ljudje so tako zelo zavedeni s toliko lažnimi idejami, da večina med njimi sploh več ne ve, kaj Katoliška Cerkev pravzaprav je.
Z veličastnimi besedami sv. Bazilija Velikega (330–379) bi morala danes vsa Cerkev prositi svetega očeta: »Obnoviti zakone starodavne ljubezni in vrniti mir Očetov – ta nebeški in sveti Kristusov dar, ki je sčasoma usahnil – k novemu cvetju je nujno za nas in bo zagotovo dobrodošlo v Vašem Kristusu naklonjenem srcu.« (Citat iz: I. Hahn, Očetje vzhodne Cerkve, Mainz 1859). Molimo za papeža Leona XIV.: Oremus pro Pontifice nostro Leone!
Večni Veliki duhovnik vas bo vodil, dragi sobratje, skozi ta čas. Z veseljem vam zagotavljam vse naše molitve in spomin pri sveti maši! Na veliki četrtek se vam iz srca zahvaljujem tudi za vašo solidarnost s Duhovniško bratovščino, za vašo duhovniško ljubezen in predanost. Naj Bog nagradi vse tiste, ki vedno znova sodelujejo in pomagajo pri naših apostolatih, bodisi na duhovnih vajah bodisi kot spovedniki. Molimo še posebej za bolne in ostarele duhovnike, ki so v zadnjem delu svojega služenja tu na zemlji. In neprestano molimo za duhovniške poklice!
Veselo in milostno veliko noč! Molimo veliko drug za drugega. Oremus pro invice!
p. Johannes Regele
Jaidhof, 2. april 2026, veliki četrtek
