V nadaljevanju je razmišljanje patra Alaina Loransa, FSSPX.
Med pogovorom 12. februarja 2026, ki ga je imel pater Davide Pagliarani, generalni predstojnik Bratovščine sv. Pija X., s kardinalom Víctorjem Manuelom Fernándezom, prefektom Dikasterija za nauk vere, je slednji osebno izjavil, da »če naj govorimo o Koncilu, ne bi mogli popraviti njegovih besedil«.
Ta izjava rimskega prelata je 17. februarja sprožila odziv škofa Athanasiusa Schneiderja, pomožnega škofa v Astani v Kazahstanu. Po njegovem mnenju se besedila Koncila, ki ni hotel biti dogmatičen in je želel biti zgolj pastoralen, vsekakor lahko revidirajo ali popravijo.
Škof Schneider celo meni, da bi moral Sveti sedež biti hvaležen Bratovščini sv. Pija X., ker »je trenutno skoraj edina večja cerkvena entiteta, ki odkrito in javno opozarja na obstoj dvoumnih in zmotnih elementov v nekaterih izjavah koncila in v Novus Ordo Missæ«.
Po njegovem mnenju bi Bratovščina lahko »konstruktivno prispevala k dobremu celotne Cerkve, pri čemer bi ohranila jasno razliko med tem, kar se nanaša na od Boga razodeto vero in nauke, ki jih je dokončno predlagalo cerkveno učiteljstvo, ter tem, kar ima v določenih zgodovinskih okoliščinah v bistvu pastoralni značaj in je odprto za temeljito teološko preučevanje, kakor je bilo v Cerkvi vselej v navadi.«
To ni mnenje kardinala Fernándeza, ki meni, da je Koncil, ki se je imenoval pastoralni, dogmatično nepopravljiv, doktrinarno nepoboljšljiv. Do te mere, da se človek sprašuje, ali ne bi bilo treba k veroizpovedi dodati: »Verujem v versko svobodo, v ekumenizem, v kolegialnost in v mašo Pavla VI., kakor tudi v Sveto Trojico.«
Kot je primerno opozoril španski kanonist, pater Jaime Mercant Simó, v svoji objavi na X dne 21. februarja: »2. vatikanski koncil je bil koncil »pastoralne« narave, ne dogmatične; posledično ni užival karizme nezmotljivosti, saj nikoli niso hoteli ničesar opredeliti ali obsoditi na nezmotljivi način; takšna je bila izrecna odločitev večine koncilskih očetov.«
»Vendar pa v pokoncilski dobi nekateri kljub tej ‚pastoralni naravi‘ trdijo, da želijo ta koncil spremeniti v ‚superdogmo‘… , po besedah samega Josepha Ratzingerja, ki je ta izraz uporabil med obiskom pri škofih v Čilu (1988).«
Kako torej razložiti dogmatizacijo pastoralne skrbi? Ali to ne bi bil znak, da je bil koncilski aggiornamento – tako imenovana preprosta pastoralna »posodobitev« – v resnici prikrita dogmatična sprememba, dobro skrita za pastoralno fasado? Ko se je koncil končal, se je pokazala njegova prava narava: doktrinarna revolucija je postala očitna.
In da bi se uveljavila s silo, se je zatekla k statusu »superdogme«: h koncilski dogmi, postavljeni nad tradicionalne dogme, ki so jih hoteli nadomestiti. Po šestdesetih letih je rezultat tu. Superdogma povzroča pod-pastoralno dogmo, ki prazni župnije, ki jih je treba zaradi pomanjkanja vernikov nenehno združevati, in pokrajinska pod-semenišča, ki jih je treba napolniti z redkimi kandidati iz številnih škofij. Drevo se sodi po njegovih sadovih.
Vir: Dici št. 466 – FSSPX.Actualités
Slika: Vatican News
