Legalizem Bratovščine svetega Petra beži pred volkom in pušča ovce same. Sledi prispevek patra Jeana-Michela Gleiza, FSSPX.
»Legitimna posvečenja?« To je naslov besedila, podpisanega s »Theologus« in objavljenega 11. aprila 2026 na spletni strani »claves.org« s strani duhovnikov Bratovščine sv. Petra. V njem skušajo dokazati nesmiselnost argumenta, ki ga je predstavila Bratovščina sv. Pija X., da bi utemeljila legitimnost škofovskih posvečenj, ki jih namerava izvesti 1. julija.
Takšno govorjenje ni nič novega. Že od samega začetka, torej od poletja 1988, so duhovniki, odločeni, da ne bodo sledili nadškofu Lefebvrju v njegovi odločitvi o imenovanju naslednikov v škofovstvo, skušali utemeljiti svoje stališče. To so bili predvsem duhovniki takrat nastajajoče Bratovščine sv. Petra, med njimi tudi p. Josef Bisig. To so storili tako, da so pobudo za posvečenja predstavili kot nekaj, kar bo privedlo do nekatoliškega škofovstva, razkolniškega škofovstva, škofovstva, ki prenaša implicitno herezijo. Študija patra Bisiga, ki jo je ponovno izpostavil pater de Blignières, v veliki meri vpliva na sedanje mišljenje duhovnikov Bratovščine sv. Petra, zlasti kakor je izraženo v besedilu, objavljenem na spletu 11. aprila.
Novost, če ta sploh obstaja, je napad na argumente, ki jih je Bratovščina sv. Pija X. predstavila ob napovedi prihodnjih posvečenj 1. julija 2026. Kot spremljavo študiji pa navajajo »močan poklon« kardinala Saraha.
Kardinal Sarah v svojem poklonu opisuje besedilo kot »svetlo« ter »čudovito, jasno in dobro raziskano«. Predvsem pa ponavlja tisto, kar se zdi en od postulatov, ki so jih sprejeli vsi tisti, ki izpodbijajo veljavnost posvečenj v Ecônu: »Vedeti moramo, da nismo mi tisti, ki rešujemo duše. Samo Kristus rešuje. Mi smo le orodja v njegovih rokah.« »Nismo mi tisti, ki rešujemo Cerkev, ampak Cerkev rešuje nas,« je napisal p. Bisig. Kot da bi bilo Kristusovo skrivnostno telo kaj drugega kot Kristusovi udje… Tu obstaja pojmovanje Cerkve, ki njene ude spreminja v zgolj pasivna orodja ali zgolj gledalce, ne pa akterje lastnega zveličanja. Luter in Kalvin sta tako mislila, vendar nas Tridentinski koncil opominja, da nas Bog vabi, naj storimo, kar zmoremo, in prosimo za tisto, česar ne zmoremo. In ali ni to, da storimo, kar moremo, da vsak od nas na svoji ravni s milostmi, prejetimi od Boga, prispeva k reševanju Cerkve z reševanjem duš v Cerkvi in po njej?
Ovržba argumentov, ki jih je podala Bratovščina sv. Pija X., bi lahko povzeli v dveh točkah, njihovo nesmiselnost pa bomo pokazali v prihodnjem članku v Courrier de Rome. Pomembno je poudariti, da duhovniki Bratovščine sv. Petra, preden se lotijo te ovržbe, najprej predstavijo te argumente kot »temeljni argument Bratovščine sv. Pija X. v obrambo načrtovanih posvečenj za 1. julij 2026«. In tu se že vse sesuje, saj v resnici to ni »temeljni argument« Bratovščine sv. Pija X. To priznavajo tudi sami avtorji Bratovščine sv. Petra, ko ta argument predstavijo kot »uradno povzet v prilogi k odgovoru patra Pagliaranija prefektu Dikasterija za nauk vere z dne 18. februarja 2026«.
Konkretno gre za nič več in nič manj kot za »prilogo«, katere namen je tehnična točka ekleziologije, katere razlaga naj bi služila le kot podpora – sekundarna podpora – glavnemu argumentu Bratovščine, ki je drugod. Najdemo ga namreč prav v besedilu pisma, ki ga je pater Pagliarani naslovil na kardinala Fernandeza. Najdemo ga tudi v pridigi, ki jo je Don Davide imel v semenišču v Flavignyju 2. februarja med slovesnostjo ob prejemu talarja, ko je generalni predstojnik naše Bratovščine napovedal posvečenja za 1. julij. Nazadnje ga najdemo tudi v odgovorih, ki jih je Don Davide 7. februarja dal mladim, zbranim na Zimski univerzi, ki jo je organiziralo francosko okrožje Bratovščine.
Ta »temeljni argument« temelji na resničnosti stanja nujnosti, ki se je od poletja 1988 znatno poslabšalo in ki ponovno zahteva posvečenje novih, popolnoma katoliških škofov za zveličanje duš. Ali niso prav duhovniki Bratovščine sv. Petra prvi, ki priznavajo, da obljube, ki so jim bile dane 2. julija 1988 z motuproprijem Ecclesia Dei afflicta, niso bile izpolnjene? … Obljube, ki jih še vedno ogroža motuproprij Traditionis custodes.
Duhovniki gibanja Ecclesia Dei se, kot lahko jasno vidimo, prepogosto izogibajo razpravi o tem stanju nujnosti. Pater de Blignières ga vse bolj minimalizira. Duhovniki Bratovščine sv. Petra o njem ne govorijo. A prav to stanje nujnosti je tisto, ki upravičuje pobudo za posvečenja. Upravičuje pa jo, ker je vrhovni zakon v Cerkvi dejansko zveličanje duš, proti kateremu ne more prevladati nobena določba cerkvenega prava. V besedilu, objavljenem 11. aprila, je ta temeljni argument popolnoma zamegljen. Duhovniki Bratovščine sv. Petra v ostri in zahtevni analizi preusmerjajo pozornost svojih bralcev na eno ali drugo točko nove ekleziologije 2. vatikanskega koncila, katerih zmotnost je Bratovščina sv. Pija X. upravičeno obsodila. Vendar pa ni ovržba teh točk nove ekleziologije tisti temeljni razlog, na katerega se namerava navedena Bratovščina opirati za utemeljitev škofovskih posvečenj.
Bratovščina sv. Pija X. vsekakor nasprotuje povsem novi ideji, da posvečenje samo po sebi podeljuje ne le oblast svetih redov, ampak tudi oblast jurisdikcije. Bratovščina prav tako dokazuje, da podelitev škofovstva proti volji papeža nikakor ni samo po sebi zlo dejanje ali v nasprotju z Božjim zakonom. Vendar pa so te strokovne razprave, čeprav so še vedno pomembne, v tem primeru le dimna zavesa. Izogibajo se soočenju s pravim razlogom, ki upravičuje posvečenja: stanje nujnosti, splošna kriza, iz katere se Cerkev še zdaleč ni izvila in v kateri tisti, ki imajo najvišjo oblast, zlorabljajo svojo moč v veliko in resno škodo za zveličanje duš.
Nedvomno velja, da, če ni izrednega stanja, če je Cerkev v normalnem stanju, če papež deluje kot pravi Kristusov namestnik in svojo oblast vrši za zveličanje duš ter obsoja vse zmote, ki ogrožajo vero vernikov, potem res ni legitimno posvetiti škofov proti volji papeža, in običajne norme cerkvenega prava ohranjajo svojo polno veljavo, da takšno pobudo prepovedujejo. Toda prav izredne okoliščine krize, nenavadni položaj, v katerem se oseba papeža, kot pravi Kajetan, noče podrediti svojemu papeškemu uradu, pomenijo vse. Če te okoliščine prezremo in razmišljamo, kot da bi bila Cerkev po drugem vatikanskem koncilu v istem kontekstu kot pod svetim Pijem X. ali Pijem XII., se potopimo v najbolj ozek legalizem – in si onemogočimo, da bi prišli na pomoč dušam.
»To moramo priznati«: to je ključna fraza, ki povzema celoten odnos nadškofa Lefebvra, fraza Dobrega Pastirja, ki da svoje življenje za ovce. Legalizem Bratovščine svetega Petra pa beži pred volkom in zapusti ovce.
Vir: FSSPX Actualités
Slika: FSSPX – Mesec Rima za bogoslovce – Bazilika sv. Pavla zunaj obzidja
