Spletna stran FSSPX.News predstavlja teološko oceno papeževega pontifikata, ki bo objavljena v šestih delih. Celotno besedilo bo na voljo v obliki PDF datoteke, ko bo objavljen zadnji del.
Po dvanajstih letih pontifikata, zaznamovanega z drznimi gestami in velikimi reformami, je papež Frančišek za seboj pustil teološko zapuščino, zaznamovano s kontrasti.
Že stoletja ni noben papež vzbudil tako izrecnega nasprotovanja med samimi škofi. Nekateri kardinalji so šli celo tako daleč, da so se nanj javno obrnili z Dubia. Hkrati je prejemal nenehno podporo najbolj progresivnih tokov znotraj Cerkve. Njegov pontifikat ni pustil nikogar ravnodušnega.
Zato je primerno osvetliti najbolj opazne vidike tega pontifikata, da bi pojasnili njegovo strukturo in notranjo logiko. S to analizo bomo skušali razumeti ne le teološke odločitve, ki so vodile Frančiška v njegovih reformah, ampak tudi globalno vizijo, ki je oblikovala njegove pobude in pustila trajen pečat v zgodovini Cerkve.
- Pred Frančiškom: Družbenopolitična teologija Jorgeja Bergoglia
Prvi jezuitski papež in prvi papež z ameriškega kontinenta, kardinal Jorge Mario Bergoglio, izvoljen pod imenom Frančišek, se je v noči svoje izvolitve predstavil kot prihajajoč s »konca sveta«. Ta preprosta fraza je že nakazovala prelom: prvič v stoletjih Cerkve ni več vodil papež iz stare Evrope, zgodovinske zibelke, ki je do takrat dala vse prejšnje papeže.
- Poreklo in izobrazba
Jorge Bergoglio, sin italijanskih staršev – njegov oče je bil rojen na polotoku –, je bil globoko zaznamovan z družinsko zgodovino. Kot otrok priseljencev je skozi vse življenje kazal posebno občutljivost do vprašanja migracij: te je obravnaval kot vir obogatitve za države gostiteljice in vztrajal pri dolžnosti brezpogojne gostoljubnosti. Ta osebna izkušnja je prav tako gojila določeno kritično distanco do Evrope, ki jo je dojemal kot utrujeno, postarano in včasih zaprto vase.
Pri dvaindvajsetih letih se je pridružil Družbi Jezusovi, pri triintridesetih letih, decembra 1969, pa je bil posvečen v duhovnika in hitro napredoval: najprej kot magister novincev, nato pa kot provincial. To so bila leta velikih napetosti v Argentini. Vojaški udar 24. marca 1976 je državo postavil pod nadzor hunte. V tem eksplozivnem političnem kontekstu je Cerkev v Latinski Ameriki močno pretresel vzpon teologije osvoboditve, ki je bila že v polnem razvoju.1
Jorge Bergoglio ni aktivno podpiral tega gibanja, ki je temeljilo na marksističnih kategorijah in zagovarjalo revolucionarni prelom, poleg tega pa ga je Rim uradno obsodil. Kljub temu se je bodoči papež Frančišek približal bolj zmerni veji, znani kot »teologija ljudstva«, ki je globoko zaznamovala tako njegovo mišljenje kot pastoralni pristop.
- »Teologija ljudstva«: poslušanje glasu modrosti
V Fratelli tutti Frančišek poudarja skušnjavo zlorabo pojma ljudstva: »Poskus, da bi populizem razumeli kot ključ za razlago družbene rsničnosti2 […] ne upošteva legitimnega pomena besede »ljudstvo«. To bi lahko vodilo do izničevanja samega pojma demokracije kot »vlade ljudstva«.«3
Za Frančiška ljudstvo ni niti zgolj anonimna masa niti neposredna realnost. To pojasni takole: »Biti del ljudstva pomeni biti del skupne identitete, ki izhaja iz družbenih in kulturnih vezi. To pa ni nekaj samodejnega, ampak počasen, težaven proces … približevanja skupnemu projektu.«4
Tako razlikuje med resničnimi ljudskimi voditelji, ki so sposobni razumeti srce ljudstva in izraziti njegove želje, ter demagoškimi voditelji, ki izkoriščajo kolektivne kulture za lastno osebno moč.5 Ta razlika omogoča razumevanje ključnega interpretativnega načela njegovega pontifikata: Cerkev mora spremljati ljudstvo, ne pa ga manipulirati.
V tem konceptualnem kontekstu se nahaja »teologija ljudstva«. Poudarja poslušanje skupnosti, zlasti najrevnejših, ki jih obravnava kot teološke loci, to je prostore, kjer Bog govori in deluje6: teolog mora poslušati ljudsko modrost, ki za Jorgeja Bergoglia odraža Božjo modrost, tudi če še niso bili evangelizirani. Te kulture primerja s »čakajočimi kamni« evangelija, polnimi verskih in moralnih spoznanj, ki že nosijo, zlasti v svoji poeziji in mitoloških pripovedih, dih, ki naznanja Duha.7
Po njegovem mnenju bi morala modrost avtohtonih kultur v določeni meri igrati v evangelizaciji vlogo, primerljivo z vlogo, ki jo je imela grška filozofija pri širjenju evangelija v Evropi… Vendar pa obstaja precejšnja razlika: grška filozofija je v glavnem zagotavljala racionalna orodja za izražanje in zagovarjanje vere, medtem ko so avtohtone kulture, nasprotno, namenjene ponujanju elementov neposredno verske narave, v skladu s svetovnim nazorom, ki je v osnovi naturalističen in imanentističen.
To daje spodbudo za pastoralni program:
- Sprejeti ljudsko verovanje ne kot praznoverje, ki ga bi bilo treba popraviti, temveč kot avtentični izraz vere, ki ga je treba spremljati in teološko razmišljati o njem.
- Evangelij je treba s pomočjo inkulturacije ukoreniniti v lokalnih izročilih, ob spoštovanju njihovega bogastva in izvirnosti.
- Periferijam, ne le geografskim, ampak tudi eksistencialnim, je treba dati prostor, da se lahko razpozna delovanje Duha.
Tako se je med argentinsko gospodarsko krizo, leta 2001. nadškof Buenos Airesa srečal z »novimi revnimi« in izključenimi, da bi se z njimi in po njih podal v izkušnjo razpoznavanja. Ta praksa posvetovanja je kasneje navdihnila njegovo vizijo sinodalne poti na univerzalni ravni.
- »Mit o ljudstvu«: kolektivni udeleženec v zgodovini
Ta leta so v Jorgeju Bergogliu utrdila globoko prepričanje: ljudstvo ni le sociološka ali politična entiteta, ampak udeleženec v zgodovini, nosilec duhovnega poklica in je v osnovi nedolžno. Zato govori o »svetem vernem Božjem ljudstvu«, ki ima prirojeno pravico do treh temeljnih stvari: zemlje, strehe nad glavo in dela.
To vizijo je obogatilo mišljenje nemškega filozofa Rodolfa Kuscha, ki ga je pogosto citiral:
»Rodolfo Kusch […] mi je pomagal razumeti eno stvar: beseda »ljudstvo« ni logična beseda. Je mitološka beseda. […] Da bi razumeli ljudstvo, se moramo vživeti v njegov duh, njegovo srce, njegovo delo, njegovo zgodovino in mit njegovega izročila. […] Ljudstvo ni logična kategorija, ampak mitološka.«8
Z drugimi besedami, ljudstvo ni zgolj vsota posameznikov. Je živa resničnost, obdarjena s kolektivno dušo in nedolžnostjo. Ta perspektiva pojasnjuje Frančiškovo bližino »ljudskim gibanjem«, na katera polaga upanje za pravičnejšo prihodnost. Predvideva celo politični proces, ki bi presegel običajne okvire predstavniške demokracije in dal glas in moč izključenim, nosilcem upanja za resnično spremembo.
Ob soočanju s tem marginaliziranim ljudstvom, Frančišek obsoja gospodarske sisteme, ki se hranijo z vojno in uničenjem: »gospodarstvo, ki ubija«,9 kot pravi njegov simbolični izraz. Zato sedanjo globalizacijo razlaga kot »tretjo svetovno vojno po delih«,10 ki jo povzroča dehumanizirajoča gospodarska logika.
Ta vizija ljudi, njihovih pravic in zgodovinskega poslanstva predstavlja temelj Frančiškovega mišljenja. Pojasnjuje njegovo zavezanost inkulturaciji, skrb za obrobje in kritiko gospodarskih struktur, ki jih obsoja kot nepravične. Vendar je bilo za preoblikovanje te vizije v univerzalni pastoralni projekt potrebno osrednje teološko načelo: usmiljenje, gonilna sila reforme Cerkve in ključ do njegove vizije enotnosti.
- 1Teologije osvoboditve, ki so se pojavile v 70. letih 20. stoletja, izvirajo iz konference Latinskoameriškega škofovskega sveta v Medellínu. Posebej so spodbujale prakso ponovne interpretacije Svetega pisma – zlasti evangelijev – skozi okvir marksistične sociološke analize, s ciljem spodbujati radikalno družbeno preobrazbo.
- 2„Prizadeva se, da se celotne narode, skupine, družbe in vlade razvrsti kot »populistične« ali ne. (Fratelli tutti, št. 156).“
- 3Fratelli tutti, št. 157.
- 4Ibid., št. 158.
- 5Prim. Fratelli tutti, št. 159.
- 6Teološki locus je vir, ki ga priznava Cerkev in iz katerega teologi črpajo elemente razodetja, da bi prakticirali teološko znanost. Sveto pismo, tradicija in liturgija se štejejo za loci.
- 7V Laudato si’ (n. 145) Frančišek trdi, da je izginotje avtohtone kulture resnejše od izginotja živalske ali rastlinske vrste, saj izbriše edinstven izraz božanske modrosti, utelešene v človeški zgodovini.
- 8Politique et société, knjiga z intervjujem s sociologom Dominique Woltonom, objavljena leta 2017. Obravnava klasično kategorijo modernizma, vendar z razširjenim obsegom: logično prenesenje podatkov iz individualne izkušnje v izkušnjo in kulturo celotnega naroda. Religioznost tako postane temelj religije, čeprav bi lahko pričakovali nasprotno.
- 9Evangelii Gaudium, n. 53.
- 10Homilija v Redipuglia, 13. september 2014.
(Vir: General House – FSSPX.News)
Slika: Banque d’Images Alamy
