Prošnjo za večji čut za sveto neki liturgist označuje za patološko.
Vse večje zanimanje mladih za tradicionalno bogoslužje sproža bolj ali manj elegantne odzive. V skladu s papežem Frančiškom, ki pri tozadevnih duhovnikih sumi neko neuravnovešenost,[1] je neki učenjak iz strasbourške škofije, profesor na Univerzi »Misericordia« v Fribourgu, to gibanje označil za patološko.[2]
Kakor je bilo pričakovati, vidi v njem »identitetni umik«, ki ga spodbuja »strah pred tem, kar prihaja«,[3] in temelji na »globoki subjektivnosti«, saj si ti mladi ljudje drznejo sami odločati, kaj zadovoljuje njihovo duhovno hrepenenje, namesto da bi poslušali učenjake. Stari liturgični običaji ga spominjajo na zaklinjanja Baalovih prerokov.
Članek se sklicuje na p. Congarja,[4] ki je v duhu koncila menil, da je treba pojem svetega razjasniti z zatrjevanjem, da Nova zaveza za sveto razglaša »vse, kar je posvečeno po človekovi uporabi«. S tem pa je dejansko odpravil svetost Stare zaveze. Stara postava namreč strogo ločuje kraje, predmete, celo ljudstvo samo — svete stvarnosti — od profanega in nečistega. Jezus pa po drugi strani osvobaja od templja,[5] očiščevalnih obredov in strogosti sobote. Za njim bodo tudi apostoli premagali judaizante, ki so hoteli krščenim poganom vsiliti judovske običaje: odslej naj nič več ne bi bilo izključeno iz Božje navzočnosti. Tudi koncil je govoril o vlogi laikov pri »posvečevanju sveta«[6] po zgledu Odrešenika, ki se je »na neki način združil z vsakim človekom«.[7]
Resnici na ljubo pa je isti Congar opazil, da če nič ni profano, potem je vse sveto.[8] In hkrati tudi profano. Zato se danes z bogoslužjem ravna z enako lahkomiselnostjo kakor z vsakdanjim življenjem, in ni se več treba čuditi, da diakon pred oltarjem poje pesmi Clauda Françoisa,[9] nato pa verniki dajejo obhajilo svojemu psu.[10] Tudi greh, ki je postal nekaj običajnega, je bogokletno okrašen z atributi svetega, tako da nekateri katoličani iz homoseksualnosti delajo skorajda nekakšen Božji poklic.[11]
Če Božje češčenje ne izraža vere in nauka ter ne pomeni češčenja, ki pripada Bogu, z občutljivimi znamenji spoštovanja; če razodeti nauk ni več nedotakljiv, potem človek na koncu začne misliti — in moliti — tako, kakor živi. Ves žargon učenjakov pri tem nič ne pomaga; njihova konceptualna liturgija tako ali tako ne bo imela več občinstva kakor sodobna konceptualna umetnost. Nasproti tem »zdravim« pa stoji pristni sensus fidei fidelium — čut vere vernikov. Binkoštna romanja kažejo, da njegovo truplo še vedno miga.
p. Nicolas Cadiet
- Papež Frančišek, Espère, Albin Michel, 2025, pogl. 18.
- Michel Steinmetz, »La résurgence du “sacré” en liturgie : essai de diagnostic d’une pathologie contemporaine«, La Maison-Dieu, št. 319, marec 2025, str. 9–26.
- Podobno je nekdanji francoski minister za pravosodje izjavil, da je »negotovost samo strah«. Strah očitno vse prenese.
- Yves Congar OP, »Situation du “sacré” en régime chrétien«, v: La liturgie après Vatican II, Cerf, zbirka Unam Sanctam, 1967, str. 385–403.
- Pogovor s Samarijanko, Jn 4,21.
- Dogmatična konstitucija Lumen gentium, št. 34.
- To je bil že smisel praznika sv. Jožefa Delavca, ki ga je uvedel Pij XII. leta 1955. Bogoslužje tega praznika poveličuje delo, posvečeno po Božjem Sinu, ki je postal delavec, v upanju, da bi pritegnili delavski svet, ki je zapuščal versko prakso. To ni uspelo, ker poveličevanje profanega ne privlači k svetemu.
- Congar, prav tam, str. 395.
- https://tribunechretienne.com/video-un-pretre-dechaine-chante-claude-francois-devant-lautel-jusquou-ira-la-desacralisation-des-mariages-catholiques/; 4. oktobra 2025 v neki župniji v Zürichu: https://tribunechretienne.com/profanation-a-zurich-leucharistie-livree-aux-chiens/
- Claire Bévierre in Florence Euverte (ur.), Homos et cathos – L’Eglise à l’épreuve du réel, s predgovorom kardinala Vesca, DDB, 2026. Knjiga prinaša pričevanja staršev javno deklariranih homoseksualcev, ki jih podpirajo in zahtevajo spremembo cerkvenega nauka.
Viri: La Porte Latine – FSSPX Actualités
Slika: capture d’écran
