Generalni predstojnik
Njegovi svetosti
papežu Leonu XIV.
Écône, 30. junija 2026
Najsvetejši oče!
Najlepša hvala za pismo, ki mi ga je Vaša svetost tako dobrohotno namenila.
Globoko me je ganila Vaša očetovska skrb.
Že dolgo sem upal, da bom imel priložnost osebno stopiti pred Vas, da bi Vam neposredno izrazil našo iskreno željo služiti Cerkvi. Žal se ta priložnost ni ponudila.
Prosim Vas le, da upoštevate iskrenost tega namena, ki nikakor ni navidezen. Paradoksalno je, da v sedanjih okoliščinah prav mi verjamemo, da imamo dolžnost storiti vse, kar je mogoče, da bi popravili Kristusovo nešivano obleko, ki jo razdirajo sile in pritiski, nezdružljivi z resnično katoliškim duhom. Prosim Vas le, da pred odločitvijo glede Duhovniške bratovščine sv. Pija X. premislite o pristnosti tega namena. Še ni prepozno.
Daleč od nas je misel, da bi se ločili od rimske Cerkve. Nasprotno, želimo ji služiti z izrednimi sredstvi, kakor bi človek pomagal materi v stiski, ki potrebuje posebno pomoč, četudi tega vsi ne razumejo. Prepričan pa sem, da bi jo sveti oče mogel razumeti.
Sveti sedež je že pokazal, da zna razumeti tudi zelo zapletene okoliščine in da zna pustiti potreben čas za razločevanje.
Zato si dovolim Vašo svetost sinovsko prositi, da si vzamete čas, potreben za takšno razločevanje.
Če moje besede ne zadoščajo, Vas prosim, da premislite o dveh zelo preprostih dejstvih.
Prvič: leta 1988 je bila Bratovščina že razglašena za razkolniško zaradi razlogov in v okoliščinah, ki so popolnoma podobne današnjim. Pa vendar se po tolikih letih danes pogovarjava kakor oče in sin. Vaša svetost me očetovsko spodbuja, naj se izognem razkolu, ki naj bi se po tej razlagi zgodil že pred desetletji. Ali ni prav Vaše sedanje ravnanje, katerega očetovsko skrb globoko cenim, dokaz, da Bratovščina ni ne razkolniška ne sovražna do Cerkve?
Drugič: pred nekaj leti je Sveti sedež zaupal dvema škofoma Katoliške cerkve nalogo, da vodita dialog z Duhovniško bratovščino sv. Pija X.: škofu Vitusu Huonderju, tedanjemu škofu v Churu, danes že pokojnemu, in škofu Atanaziju Schneiderju, pomožnemu škofu v Astani. Oba sta si vzela potreben čas za razločevanje, nato pa priznala globoko katoliškega duha Bratovščine in o tem tudi javno pričala.
Predvsem pa si drznem nagovoriti Vašo svetost v imenu tisočev duš, ki so po apostolatu Bratovščine ponovno odkrile katoliško vero in versko življenje. To je dejstvo, ki so ga priznali tudi Vaši predhodniki. Te duše imajo eno samo željo: doseči zveličanje po tem orodju, ki jim ga je v svoji previdnosti dal Bog. Veliko so pretrpele in njihova iskrenost ni vprašljiva. Prepričan sem, da bo Vaše očetovsko srce, srce vesoljnega Pastirja, ganjeno ob tem posebnem položaju.
Nekoč bodo vse težave med Svetim sedežem in Bratovščino razrešene. Gesta razumevanja z Vaše strani edinosti ne bi škodovala, temveč bi pred svetom in pred vsemi kristjani razodela Vašo skrb za edinost in Vašo dobroto očeta.
Vse to izročam v Vaš premislek.
Ponovno zagotavljam svoje molitve za Vašo svetost.
Že dolgo, še pred Vašo izvolitvijo, molim k sveti Marjeti Kasijski za sedanje razmere. V izvolitvi papeža avguštinca sem prepoznal znamenje upanja. Prepričan sem, da bo ta svetnica posredovala. Nikoli ni prepozno.
Prosimo Vas za Vaš blagoslov.
Ob tej priložnosti ostajam z najglobjim spoštovanjem v našem Gospodu
don Davide Pagliarani
