“V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem.” (Ef 1, 5 – 6).
“Kajti moje misli niso vaše misli…” (Iz 55, 8)
Med dušami, ki iščejo Boga, nekaterim komaj uspe priti do Njega. Nekatere nimajo natančne predstave o tem, kaj je svetost. Ne poznajo načrta, ki ga je zasnovala večna Modrost, ali pa ga zanemarjajo. Svetost po njihovem mnenju temelji na takšni ali drugačni predstavi, ki jo je oblikoval njihov lastni razum. Želijo si biti sami sebi vodniki in so navezani na povsem človeške predstave, ki so si jih ustvarile in tako krenijo s poti. Če naredijo velike korake, je to zunaj prave poti, ki jo je začrtal Bog. So žrtve tistih iluzij, pred katerimi je sv. Pavel opozarjal prve kristjane.[1]
Drugi imajo jasne predstave o podrobnostih, vendar jim manjka pogled na celoto; izgubijo se v malenkostih in ker nimajo celostnega pogleda, vedno hodijo po isti poti. Njihovo duhvono življenje postane prava muka, izpostavljeno neprestanim težavam, brez navdušenja, brez gorečnosti in pogosto brez večjega napredka, saj pripisujejo svojim dejanjem prevelik pomen ali pa jim dajejo manjšo vrednost, kot jim dejansko pripada.
Zato je potrebno na načrt, ki ga je Bog zasnoval za našo svetost, gledati ne po našem lastnem okusu, marveč skozi Božje oči. Če hočemo biti sveti po lastni volji, ne bomo nikoli resnično sveti. Sveti moramo namreč biti v skladu z Božjo voljo.
“Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori GOSPOD. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi.” (Iz 55, 8 – 9).
Življenje Presvete Trojice
Človek more Boga spoznati s pomočjo razuma preko ustvarjenega sveta. Pa vendar, je njegovi Modrosti in Dobroti bilo všeč, da se je razodel na nadnaravni način ter tako človeštvu razodel samega sebe in svoje notranje Božje življenje. Bog se je razodel kot troedini, v katerem razlikujemo med tremi nedeljivimi Božjimi osebami, Očetom in Sinom in Svetim Duhom, ki jih povezuje neskončna vez ljubezni. To življenje presvete Trojice označujemo tudi kot notranje Božje življenje in je vir neskončne blaženosti, ki jo Bog sam uživa.
Bog pa želi, ne zato, da bi svoji popolnosti karkoli dodal, ampak da bi z njo obogatil druga bitja, razširiti svoje očetovstvo. K temu Božjemu življenju, ki presega vse ustvarjeno in ki ga Oče deli Sinu in ki ga oba delita Sv. Duhu, želi Bog podeliti delež tudi ustvarjenim bitjem. Bog tako iz svoje neskončne dobrote po svoji svobodni volji želi človeka povzdigniti iz niča, ga povzdigniti nad njegovo naravo in mu dati delež neskočne blaženosti. Tem navadnim ustvarjenim bitjem, daje Bog tako možnost in ime njegovih otrok. Po naravi ima le enega Sina, po milosti pa nešteto množico otrok. To je milost posvečujoče milosti, ki iz nas napravi Božje otroke in s tem podeli delež v življenju presvete Trojice.
Božji Sin
Ta sklep je bil uresničen v Adamu, nato pa po izvirnem grehu prekrižan, a po neskončni božji pravičnosti, usmiljenju, modrosti in dobroti po Božjem Sinu zopet vzpostavljen. Božji Sin, ki biva v Očetovem naročju se je v času tako tesno združil s človeško naravo, da pripada v celoti Božji Osebi, s katero je združena. Po milosti učlovečenja je Božje življenje prešlo v polnosti tudi na njegovo človeško naravo, po kateri pa priteka tudi vsem, ki so ga pripravljeni prejeti. Vsa svetost sestoji zatorej v tem, da človek sprejme Božje življenje od Kristusa in po Kristusu, “v katerem biva vsa polnost božanstva,”[2] da to življenje ohranja in ga s tesno združitvijo s tistim, ki je njegov vir, nenehno pomnožuje. S tem je Kristus življenje vsake duše, čigar vir in delivec je on sam.
To je na splošno Božji načrt za posvečenje vsakega kristjana vse do dne, ko bo Kristus izročil Očetu dopolnjeno čredo.[3] Tedaj bodo duše zveličanih obkrožale Božji prestol, da bi iz živih virov črpale neskončno blaženost in množile veličino Božje dobrote in slave. Tedaj bo združitev dokončana in Bog bo “vse v vsem.”[4]
Svetost
Glede na to, da smo vseskozi že večkrat uporabili pojem svetosti, si ga je potrebno še natančneje pogledati. Po že na začetku omenjenih besedah apostola Pavla, lahko povzamemo Božji odrešenjski načrt v treh točkah: Bog nas je izbral, da bi živeli “sveti in brezmadežni pred njegovim obličjem”[5] – ta svetost pa sestoji v življenju posinovljenih Božjih otrok; vir te svetosti pa je milost. Bog nas je “vnaprej določil, naj bomo njegovi posinovljeni otroci.” Ta neizrekljiva skrivnost pa se uresniči “po Jezusu Kristusu.”[6] Naša svetost je Božja volja, saj je tudi on sam svet.[7]
Toda kaj pomeni svetost? Ker smo ustvarjena bitja, ne pomeni naša svetost nič drugega, kakor delež v svetosti Boga, ki je svetost sama. Gre za eno od Božjih popolnosti, ki je neprestan predmet Božjega gledanja angelov v nebesih. V Svetem pismu beremo, da se je nebo odprlo dvema velikima prerokoma, enemu v Stari zavezi (Izaija) in enemu v Novi zavezi (apostol Janez). Oba sta bili priča Božjemu veličastvu in tudi neprenehnemu vzklikanju angelov v nebesih. Kar angeli v obeh primerih opevajo, ni Božja pravičnost, usmiljenje ali veličastvo, marveč njegova svetost: Sanctus, Sanctus, Sanctus, Dominus Deus exercituum, plena est omnis terra gloria eius.[8]
V čem pa je Božja svetost? Glede na to, da človek Boga na zemlji ne more neposredno spoznati, temveč zgolj posredno, torej s pomočjo analogij, razlikujemo med različnimi Božjimi popolnostmi (tako delamo npr. razliko med Božjo pravičnostjo in njegovim usmiljenjem). V Bogu pa je vse preprosto, vse njegove popolnosti so v resnici v njem eno in enake njemu samemu. Četudi nimamo izraza, ki bi ustrezno izrazil, kaj ta Božja popolnost je, nam je vendarle dovoljeno uporabljati človeški jezik.
Svetost sestavljata dva elementa. Prvič je to neskončna oddaljenost in umanjkanje vsakršne nepopolnosti oz. vsega, kar je ustvarjeno, kar ni Bog. Toda tu gre zgolj za “negativni vidik.” Obstaja še en element, ki sestoji v tem, da Bog z nespremeniljivim, večnim dejanjem svoje volje ljubi sebe kot neskončno dobro, saj samega sebe spoznava na popolni način.
Božja svetost je torej najpopolnejša nespremenljiva ljubezen, s katero Bog neskončno ljubi samega sebe. Zato nanaša tudi vse na sebe in svojo slavo in zaradi česar angeli v nebesih neprenehoma kličejo: “Svet, Svet, Svet…polna so nebesa in zemlja tvoje slave”. Iz tega sledi, da je Božja svetost temelj, vzor in edini vir svetosti ustvarjenih bitij. Bog, ki se nujno ljubi z neskončno popolnostjo, nujno tudi želi, da stvarstvo služi za razodetje njegovega veličastva. Naša svetost bo toliko višja, kolikor več bo v nas te odvisnosti od Boga, kolikor več bo naša svobodna volja zedinjena z voljo Boga, ki je naš končni cilj. To je pa mogoče le tako, da se osvobodimo vsega, kar ni Bog. Čim večja je ta odvisnost, usklajenost, zedinjenje in osvoboditev, tem večja je naša svetost.
Vir: Dom Columba Marmion, Christus das Leben der Seele, Abtei Mariawald, Patrimonium – Verlag, str. 25 – 34
[1] Kol 2, 8
[2] Kol 2, 9
[3] prim. 1 Kor 15, 24 – 25
[4] 1 Kor 15, 28
[5] Ef 1, 4
[6] Ef 1, 5
[7] 3 Mz 11, 44; 1 Pt 1, 16
[8] Iz, 6, 3; Raz. 14, 6
