Pridiga je bila 5. julija 2026 v kapeli sv. Mihaela v La Martinerie.
Dragi sobratje, dragi verniki, drage družine!
Na petindvajsetem kongresu MCF, ki je potekal pod geslom »Cerkev, misijonarska družina«, mi dovolite, da začnem z navedkom nadškofa Lefebvra iz pridige, ki jo je imel ob svoji zlati maši, 23. septembra 1979 v dvorani Porte de Versailles v Parizu.
Njegova ekscelenca nam je tedaj izročila svojo oporoko – kakor jo je sam imenoval –, oporoko, ki ni bila nič drugega kot zvest odmev oporoke našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ob koncu svoje pridige je dejal:
»Iz ljubezni do Boga, iz ljubezni do presvete Trojice, iz ljubezni do Cerkve, iz ljubezni do papeža, iz ljubezni do škofov, iz ljubezni do duhovnikov, iz ljubezni do vsega človeštva, za zveličanje duš – ohranite to oporoko našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ohranite daritev našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ohranite mašo vseh časov.«
In sklenil je z besedami:
»Tedaj boste videli, kako bo znova zacvetela krščanska civilizacija – ta krščanska civilizacija, ki ni od tega sveta, ampak je katoliška družba, katoliška družba, ki pripravlja katoliško nebeško družbo.«
Pred nami je torej oporoka nadškofa Lefebvra, ki je odmev oporoke našega Gospoda Jezusa Kristusa. To je dediščina, ki nam je bila izročena in prihaja neposredno od našega Gospoda.
Toda kako naj to dediščino ohranimo? Kako naj ostane živa?
Dovolite mi, da navedem še p. Calmela, ki je leta 1975 takole govoril o kristjanih, zvestih izročilu, ki ne popuščajo duhu revolucije:
»Ti kristjani želijo, da bi bila njihova zvestoba prežeta z gorečnostjo in ponižnostjo. To so kristjani, ki nimajo nikakršnega okusa za sektaštvo ali razkazovanje.«
Naša navezanost na mašo ni navezanost sekte. Nismo navezani na nekaj, kar bi bilo samo naše. V njej ni ne duha sektaštva ne želje po razkazovanju ali prevzetnem ponosu.
P. Calmel nadaljuje:
»Ti kristjani si prizadevajo ohraniti to, kar jim je Cerkev izročila.«
Prav na to bi vas rad posebej opozoril.
Prizadevajo si ohraniti to, kar jim je Cerkev izročila, in na svojem skromnem mestu, ki ga sprejemajo, čeprav od njih veliko zahteva, si predvsem prizadevajo ohraniti duha tega, kar ohranjajo.
Ohraniti duha tega, kar ohranjamo
To je temeljna točka našega današnjega stališča. Ohranjamo mašo vseh časov. To je dediščina, ki nam jo je zapustil nadškof Lefebvre, ker je pravzaprav dediščina samega našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Toda še globlje od tega moramo ohraniti duha tega, kar ohranjamo.
Da, ohranjamo mašo vseh časov, vendar ne zgolj kot obred ali stoletja staro slovesnost. Mnogi njeni obredi segajo v čas svetega Gregorja Velikega, nekateri celo do apostolov. Te obrede je kodificiral sveti Pij V., zato govorimo o »maši svetega Pija V.«
Toda gre za nekaj več.
Ne ohranjamo zgolj obreda ali sklopa liturgičnih obredov. Kakor nam je pravkar povedal p. Calmel, kristjani, zvesti izročilu, ohranjajo to, kar jim je Cerkev izročila.
Da, ta dediščina preteklosti je maša svetega Pija V. Toda še globlje od tega ohranjajo, varujejo in posredujejo duha tega, kar ohranjajo. Na svojem mestu, z velikodušnostjo – kajti to poslanstvo je zahtevno – si prizadevajo ohraniti prav tega duha.
Na nas je torej, da ohranimo izročilo tako, da ohranimo njegov duh. Ne gre za to, da bi hranili muzejski predmet ali mrtvo relikvijo. Gre za to, da ostane živ duh tega, kar zagovarjamo.
Pravo vprašanje, ki stoji za mašo, za krizo, za obsodbami in za vsemi vprašanji glede različnih ustanov, je pravzaprav vprašanje duha maše.
Duh maše je duh križa
Na mašo smo navezani in maša je naše znamenje prav zato, ker oblikuje določenega duha. Nočemo ohraniti maše zgolj kot neko stvar, ampak skupaj z vsemi obredi, ki izražajo duha, v katerem želimo živeti: duha našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Toda duh našega Gospoda Jezusa Kristusa je preprosto duh križa, duh daritve. Ta duh želimo živeti in prav tega duha, dragi starši, drage družine, želite posredovati svojim otrokom.
Ko je naš Gospod stopil na svet, je svojemu Očetu dejal z besedami, ki jih navaja sveti Pavel:
»Žrtve in daritve nisi hotel, ampak pripravil si mi telo. Tedaj sem rekel: ›Glej, Oče, prihajam, da izpolnim tvojo voljo.‹«
Naš Gospod je prišel prinesti zveličanje; prišel je, da prinese svetu mir, tisti mir, po katerem hrepenimo sredi tega propadanja in kaosa, ki vladata tako v družbi kot v Cerkvi. Toda ta mir je prinesel s popolno in brezpogojno podreditvijo Božji volji, s tem duhom daritve.
Naš Gospod je stopil na svet kot žrtev in po njegovem zgledu smo tudi mi poklicani živeti v tem duhu daritve.
Če nam je kot svojo oporoko zapustil mašo in evharistijo, je to zato, ker ostaja navzoč med nami do konca časov prav v svojem stanju darovane Žrtve. Pri maši je naš Gospod navzoč. Cerkev nam ga predstavlja kot Božje Jagnje, ki odjemlje grehe sveta, kot Jagnje, vodeno v daritev, vodeno v zakol brez besede, zvesto, velikodušno in iz ljubezni, ker je taka Očetova volja.
Če so angeli v božični noči peli: »Mir ljudem dobre volje,« je bilo to zato, ker je bil Tisti, ki je ležal v jaslih, že Božje Jagnje, Jagnje, ki je prišlo zadostit za naše grehe.
Pozneje je sveti Janez Krstnik, prvi, ki je pokazal na našega Gospoda, svojim učencem dejal:
»Glejte, Božje Jagnje, glejte Tistega, ki odjemlje greh sveta.«
Naš Gospod pa je vse življenje ponavljal:
»Ne delam nič drugega kakor voljo Tistega, ki me je poslal.«
To nenehno, trajno in popolno darovanje samega sebe Očetovi volji se je na poseben način razodelo v njegovem trpljenju. On je Jagnje, ki stopa proti svoji daritvi v molku, ki časti Očetovo voljo vse do najvišje žrtve.
»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«
Nato pa:
»Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.«
Prav tu nam naš Gospod prinaša mir, mir, ki se rodi iz reda. Rekel je:
»Prišel sem izpolnit tvojo voljo.«
Od tedaj je v Jezusu Kristusu vse v popolnem redu, vse je popolnoma usklajeno z voljo Boga Očeta.
To je duh maše.
Ko pri svetem obhajilu prejmemo našega Gospoda, ko ga molimo v najsvetejšem oltarnem Zakramentu, znova srečamo ta duh podreditve Božji volji. In tedaj pride mir.
Zanimivo je znova pomisliti na navedek, s katerim sem začel. Nadškof Lefebvre je dejal:
»Ohranite daritev našega Gospoda, ohranite mašo vseh časov.«
In takoj nato dodal:
»Videli boste, kako bo znova zacvetela krščanska civilizacija.«
Poznate besede svete Ivane Orleanske:
»Vojaki se bodo bojevali, Bog pa bo dal zmago.«
Na nas ni, da bi vedeli, kdaj bo prišla zmaga. Naša naloga je, da bijemo boj, da se bojujemo in sprejmemo ta duh križa.
Tedaj bo po Božji milosti in po sklepih njegove Previdnosti prišla zmaga in krščanska civilizacija bo znova zacvetela.
Toda že zdaj želimo na svojem skromnem in zahtevnem mestu, kakor je dejal p. Calmel, ohraniti duha te maše, ki jo varujemo kakor dragoceni zaklad.
Zato želimo živeti iz duha daritve.
Ponovno obuditi krščansko civilizacijo
Ko govorimo o vzgoji, uporabljamo izraz vzgajati otroke. Vzgajati otroka ne pomeni le spremljati ga od otroštva do odraslosti. Pomeni dvigniti ga nad njegove naravne nagibe, nad naravo, ranjeno zaradi greha, nad sebične in telesne želje. Pomeni dvigniti ga z daritvijo nad tisto, kar človeška narava, prepuščena sama sebi, spontano poraja. Očiščevati ga z duhom daritve in ga dvigati k Bogu.
Križ mora biti povzetek vsega našega življenja.
Ste opazili, kaj prepevamo med velikim tednom, na veliki petek? Pridemo počastit križ – ne le našega Gospoda na križu, ampak sam križ. Molimo ga, poljubimo ga in pojemo:
»Pozdravljen, o križ, naše edino upanje!«
Naše edino upanje.
Resnično, ta mir, ta red, po katerem hrepenimo sredi današnjega položaja, sredi lastnega duhovnega boja, sredi našega krščanskega življenja, pa tudi ob stanju družbe in Cerkve, bo prišel samo po križu, kajti samo križ prinaša pravi red.
Zato moramo sprejeti žrtve, ki nam jih križ prinaša.
Da, otroci rastejo in se očiščujejo po duhu daritve, po resničnem življenju daritve: po življenju uboštva, svetosti in velikodušnosti, da bi se ljubezen, ki je na začetku – kakor pri vsakem izmed nas – po naravi sebična, očistila.
To ljubezen more očistiti samo križ. Ni človeške ljubezni, ki ne bi bila zares očiščena po križu.
Prosímo torej presveto Devico Marijo za gorečnost in stanovitnost, ki ju potrebujemo, da bomo ohranili, varovali in razvijali duha tega, kar ohranjamo.
Ne ohranjajmo zgolj maše in dediščine, ki nam jo je izročila Cerkev, tega izročila, katerega varuhi smo, kakor nekaj mrtvega in negibnega. Živimo iz njega.
Ohranimo duha tega, kar ohranjamo.
Naj nam pri tem pomaga Brezmadežno in Žalostno Srce Marijino. Ona je sledila našemu Gospodu vse do križa in je pod križem sodelovala pri našem odrešenju ter pri vseh milostih, ki se skozi stoletja razlivajo nad svet.
Tudi mi moremo na svojem mestu – četudi morda nikoli ne bomo videli sadov – storiti, kakor je rekla sveta Ivana Orleanska: bojujmo se.
Vsak dan sprejmimo svoj križ, sprejmimo duha križa, bežimo pred duhom posvetnega udobja, bežimo pred duhom užitka in sprejmimo duha križa, da bo nekoč po Božji milosti in po sklepih Božje previdnosti znova zacvetela krščanska civilizacija.
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Vir: MCF – Ecole Saint-Michel de La Martinerie – FSSPX Actualités
