»Kaj je Bog hotel s tem, da je prišel med nas, če ne to, da bi nam pokazal svojo ljubezen? Če se doslej nismo potrudili, da bi ga ljubili, vsaj ne odlašajmo več z vračanjem ljubezni za ljubezen.«
Tisto, kar na videz nima posebne vrednosti, pritegne malo pozornosti. Takšna je žal pogosto tudi usoda evangelija. Vernega katoličana vsako nedeljo pri sveti maši spremljajo odlomki iz Svetega pisma. Človek se navadi in z navado pride tudi nepozornost. Takšna malomarnost pa je zelo škodljiva. Kajti kaj je Sveto pismo, če ne vrsta pisem, navdihnjenih iz Božjega srca, v katerih se Bog razodeva svojim ustvarjenim bitjem? Da bi ta pisma brali, moramo najprej imeti duha, ki jih je navdihnil. »Črka namreč ubija, Duh pa poživlja« (2 Kor 3,6). Brez vere in ponižnosti ostane sveto besedilo nerazumljeno ali pa mu ne posvetimo potrebne pozornosti. Tedaj postane za dušo mrtva črka.
Da bi se tej nevarnosti izognili, se moramo predvsem spomniti enega samega, izjemnega dejstva: Bog piše človeštvu. Troedini Bog se blagohotno prilagaja človeškemu načinu, svojemu stvarstvu, da bi se nam dal spoznati. Že samo to dejstvo pokaže, kako pomembno je Sveto pismo za življenje vsakega kristjana. Človeška duša, preobremenjena s številnimi skrbmi vsakdanjega življenja, preizkušana z življenjskimi težavami ali preprosto otopela zaradi navade in posvetnosti, včasih pozabi na resnico, ki pa je vendarle prva in temeljna: Bog nas ljubi; mar mu je za nas.
Božja beseda je polna primerov in dokazov Božje ljubezni do vseh ljudi. Ta ljubezen se jasno kaže že v stvarjenju. Bog se je torej svobodno odločil, da bo svoje bivanje in celo svoje duhovno življenje delil z bitji, ki še niso obstajala. To je mogoče razložiti samo z dejanjem ljubezni, kajti za to, da nekomu podariš življenje, ga moraš ljubiti.
Ta ljubezen se kaže tudi v Božji previdnosti, ki varuje vsako od njegovih ustvarjenih bitij. »Upravljanje po Božji previdnosti izhaja iz te Božje ljubezni, s katero Bog ljubi bitja, ki jih je ustvaril: ljubezen namreč v prvi vrsti pomeni, da prijatelj želi dobro tistemu, ki ga ljubi. Bolj ko torej Bog ljubi bitja, bolj jih objema s svojo previdnostjo. Sveto pismo nas tega uči v psalmu: ›Gospod varuje vse, ki ga ljubijo‹; podobno uči tudi filozof Aristotel, ko pravi, da Bog kakor za svoje prijatelje posebej skrbi za bitja, ki ljubijo umsko spoznavanje. Iz tega sledi, da najbolj ljubi duhovna bitja: angele in ljudi.« (sv. Tomaž Akvinski, Summa contra Gentiles, III, 90).
Toda obstaja še višji izraz te ljubezni. Bog človeštva ne ljubi samo tako zelo, da mu je podaril življenje, ampak vsakega človeka, ki ga ustvari, ljubi do te mere, da je za njegovo zveličanje dal svoje lastno življenje. Človeštvo je namreč grešilo. S tem se je odvrnilo od Boga in žalilo Božje veličastvo. Ljudje se pogosto vdajo svojim grehom, pregreham in slabostim ter živijo v sebičnosti in ljubezni do samih sebe. In vendar: »Kristus je namreč, ko smo bili še slabotni, umrl za brezbožne ob določenem času. Težko namreč kdo umre za pravičnega; morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.« (Rim 5,6–9). Bog torej vsakemu človeku izkazuje svojo ljubezen tako zelo, da je zanj dal svoje življenje. »Po tem smo spoznali ljubezen: on je dal svoje življenje za nas.« (1 Jn 3,16).
Te globoke resnice zaslužijo, da jih vsak dan premišljujemo. Apostol sveti Janez jih je občudovanja vredno povzel v stavku neizčrpne globine, ki bi lahko postal geslo vsake krščanske duše: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in vanjo verujemo.« (1 Jn 4,16). Kristjan je človek, ki v veri in po veri živi iz Kristusove ljubezni do njega. Najlepši dokaz Božje ljubezni do človeštva je bil torej v tem, da je Bog dal svoje življenje. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje.« (Jn 15,13).
Če pogledamo podrobneje, si zaslužijo, da jih posebej izpostavimo, tudi drugi dokazi te ljubezni – in kako ganljivi in človeški so! Bog si na primer ne želi samo, da bi ga njegove stvari častile in mu služile, ampak želi tudi, da bi ga njegova ustvarjena bitja spoznala in ljubila. Zato nam želi razodeti notranjost skrivnosti Svete Trojice, te neizrekljive in najtesnejše edinosti treh Božjih Oseb, kakor tudi skrivnosti učlovečenja Jezusa Kristusa in odrešenja, ki ga je izvršil. »V njem imamo odrešenje po njegovi krvi, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti, ki jo je obilno razlil na nas z vso modrostjo in razumnostjo. Razodel nam je skrivnost svoje volje po svojem blagovoljnem načrtu, ki si ga je vnaprej določil v sebi, da bi vse zedinil pod eno glavo v Kristusu.« (Ef 1,7–10).
Poleg tega želi Bog, kakor človek, ki ljubi in zaupa drugemu, zaupati svoje skrivnosti verni duši. Dom Delatte to razlaga takole:
“Eden od znakov ljubezni, čiste ljubezni – edine, o kateri lahko govorimo v občestvu svetih – je zaupanje skrivnosti. Človek, ki nekomu zaupa skrivnost, opravi dejanje najgloblje zaupljivosti; izroči globine svoje duše tistemu, ki mu zaupa. Tako se dogaja med nami in tako se dogaja z Bogom. Ko Gospod ljubi, ne more več zadrževati svojih skrivnosti. Gospod je, kadar ljubi, neprimerljivo ranljiv. Blaženi Jakob iz Todija, domnevni avtor Stabat Mater, je ob premišljevanju o presežkih ljubezni in Gospodovih norostih, opojen od nadnaravnega, govoril pretirane stvari. Njegovi predstojniki so se zaradi tega vznemirili in ga pokarali.«
Nekega dne se je zdelo, da ga je Gospod sam posvaril: »Pazi, moraš biti zadržan, miren; navdušenje je dobro, vendar ne takšne pretiranosti, ne takšne norosti.« Dobri svetnik pa je Gospodu odgovoril: »Ah, Gospod, ti si storil še mnogo drugih!« Da, kadar Gospod ljubi, dela norosti. (…) Kako nam je Gospod, ki nas je ljubil, pokazal svojo ljubezen? Povedal nam je vse. Nam, ubogim atomom, se je ves izročil. »Ne imenujem vas več služabnike … ampak sem vas imenoval prijatelje, ker sem vam oznanil vse, kar sem slišal od svojega Očeta.« (Jn 15,15).”
(Dom Delatte, Contemplating the Invisible, str. 30–31.)
Tem darovom se pridružujejo vsi drugi darovi, po katerih nam Bog izkazuje svojo ljubezen: njegova navzočnost v sveti hostiji vsak dan; dar njegove daritve na križu, ki se pri sveti maši ponovno daruje na oltarjih; dar Device Marije, njegove presvete Matere, ki jo je resnično postavil za mater vernih duš; in končno dar Cerkve, ki nadaljuje Kristusovo delo in je sredstvo njegovega odrešenja.
Kako naj odgovorimo na tolikšno ljubezen? Najprej jo moramo s ponižnostjo in hvaležnostjo sprejeti, nato moramo po veri postati globoko prepričani vanjo in končno po njej živeti iz dneva v dan. Pri tem ima svoje mesto evangelij, ki ga neštetokrat beremo in premišljujemo. Vodi nas k vedno bolj notranjemu spoznanju Jezusa Kristusa: k spoznanju njegovih misli, njegovih sodb, njegovih besed, njegovega načina delovanja in njegovega načina ljubezni. Zgolj teoretično znanje ne zadostuje. Prava ljubezen predpostavlja osebno in doživeto izkušnjo, kajti ljubezen se nanaša samo na tisto, kar poznamo, in toliko, kolikor to poznamo. Tako postane spoznanje Kristusa načelo, ki razsvetljuje in vodi vse naše življenje.
V posebno ganljivem odlomku prerok Izaija razodeva Božjo osebno ljubezen do vsake duše:
»Tako govori Gospod: Ne boj se, saj sem te odkupil, poklical sem te po imenu: moj si! … Ker si drag v mojih očeh in časten in te ljubim.« (Iz 43,1–4).
Bog vsakega človeka pokliče po imenu, na povsem oseben način. Na vsakem posamezniku je, da odgovori na to ljubezen, zlasti z zvestim in velikodušnim izpolnjevanjem njegovih zapovedi. »Kdor ima moje zapovedi in jih izpolnjuje, ta me ljubi. Kdor pa mene ljubi, ga bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.« (Jn 14,21).
Božjo ljubezen prepoznamo po tem znamenju ljubezni. Kaže pa se tudi v gorečnosti, s katero si prizadevamo, da bi to ljubezen spoznali in vzljubili tudi tisti, ki nas obdajajo, zlasti v skrbi za zveličanje duš. Kakor je zapisal sveti Avguštin:
»Kaj je Bog hotel s tem, da je prišel med nas, če ne to, da bi nam pokazal svojo ljubezen? Če se doslej nismo potrudili, da bi ga ljubili, vsaj ne odlašajmo več z vračanjem ljubezni za ljubezen.«
P. François Delmotte, FSSPX
Vir: Le Seignadou, julij–avgust 2026 / La Porte Latine – FSSPX.Actualités
Slika: Flickr / Patrick (CC BY-SA 2.0)
