V intervjuju, ki ga je 11. avgusta 2026 objavilo italijansko okrožje Duhovniške bratovščine sv. Pija X., don Daniele Di Sorco pojasnjuje meje papeške nezmotljivosti in različne stopnje papeževega učiteljstva.
FSSPX Italija — Kakšne so meje papeške nezmotljivosti? Kako je treba zlasti razlikovati med papeževim zasebnim naukom, nezmotljivim javnim učiteljstvom in slovesno definicijo ex cathedra? In kaj bi se zgodilo, če bi papež učil nekaj, kar bi bilo v nasprotju z resnico, ki jo je prejšnje učiteljstvo že definiralo?
Don Daniele Di Sorco — Katoliški nauk o papeževi nezmotljivosti najdemo najprej na Prvem vatikanskem koncilu, velikem dejanju učiteljstva, ki je to resnico definiralo, nato pa v nauku katoliških teologov pred koncilom, med njim in tudi po njem, ki so pod vodstvom učiteljstva pojasnili pravi pomen teh naukov.
Najprej je treba razlikovati med zasebnim naukom in javnim papeževim učiteljstvom.
Zasebni nauk je tisti, ki ga papež podaja, ne da bi pri tem na kakršenkoli način uveljavljal svojo oblast.
Na primer, ko papež napiše knjigo. Eden izmed številnih primerov bi lahko bila knjiga Jezus iz Nazareta, ki jo je napisal Benedikt XVI. in pri kateri je izrecno povedal, da ni želel uveljavljati papeške oblasti. Vsi se strinjajo, da takšna vrsta nauka nikakor ni nezmotljiva. Papež v tem primeru govori kot zasebni učenjak. Njegov nauk ima v tem primeru enako vrednost kot nauk katerekoli druge osebe.
Poglejmo zdaj primer papeževega javnega učiteljstva, torej takrat, ko papež uporablja svojo apostolsko oblast.
Obstajata dve vrsti javnega učiteljstva.
Prva je tista, pri kateri namerava papež svojo oblast uveljaviti na najvišji stopnji. V tem primeru je papež deležen nezmotljivosti.
Toda tudi tu je treba narediti zelo pomembno razlikovanje. Prvi vatikanski koncil pravi, da je papež nezmotljiv, ko definira resnico vere. Kaj pomeni definirati resnico vere ali nravi? Pomeni, da je pred to definicijo v Cerkvi obstajal nauk, ki je bil bodisi še vedno predmet razprave bodisi je že veljal za verovan in gotov, vendar še ne z gotovostjo, ki pripada veri. V nekem trenutku poseže papež, konča razpravo in s svojo oblastjo izjavi, da ta nauk spada v zaklad vere.
Jasno je, da papež za takšno dejanje potrebuje posebno pomoč: posebno pomoč Svetega Duha, ki ga varuje pred vsako zmoto. Zakaj? Ker v takšnem primeru ni nobenega drugega merila, s katerim bi bilo mogoče ugotoviti, kje je resnica in kateri je pravi nauk. Zato je ta posebna pomoč Svetega Duha potrebna.
Resnica, ki je bila predmet razprave ali ki v vsakem primeru še ni bila sprejeta z vero, je torej definirana po papežu. Pri tem dejanju definicije je papež deležen posebne pomoči, zaradi katere je ta definicija nezmotljiva. Toda potrebno je, da papež definira, to pomeni, da gre za nauk, ki še ni bil definiran in ki ga papež dokončno pojasni in razsodi.
Frančiškanski teolog Umberto Betti, ki je leta 1961 napisal znamenito knjigo o Prvem vatikanskem koncilu in je pozneje postal kardinal, pojasnjuje, da pri že definirani resnici vere papež ne spada več med učiteljsko Cerkev, ampak med učečo se Cerkev, v smislu, da je tudi sam vezan na to resnico.
Betti trdi, da papež pri že definiranih resnicah ne uživa več nezmotljivosti. V kakšnem smislu?
Predpostavimo, da bi nekega dne papež izjavil, da Blažena Devica Marija ni bila spočeta brez izvirnega greha, in bi s tem zanikal dogmo o Brezmadežnem spočetju, ki jo je razglasil Pij IX. V tem primeru papeža ne bi varovala nezmotljivost. Zakaj? Ker je, kot smo rekli, nezmotljivost zagotovljena samo pri definiranju verske resnice. Ko imamo opravka z resnico, ki je že bila definirana, že imamo določeno merilo, s katerim lahko spoznamo, kje je resnica in kje zmota: definicijo, ki jo je že podalo prejšnje učiteljstvo.
Naj to ponovim s konkretnim primerom. Ko je Pij IX. Brezmadežno spočetje definiral kot resnico vere, mu je bila dana Božja pomoč in njegovo dejanje je bilo nezmotljivo, prav zato, ker je šlo za resnico, ki še ni bila definirana. Če pa bi jutri papež o Brezmadežnem spočetju izrekel nekaj, kar bi bilo v nasprotju z definicijo Pija IX. ali z njo nezdružljivo, ne bi bil neposredno deležen nezmotljive pomoči. Zakaj? Prav zato, ker bi verniki že imeli popolnoma gotovo merilo, ki bi jim omogočalo razumeti, da se papež moti: ta resnica je bila že definirana po drugem papežu.
Papež lahko torej uporabi svojo oblast in poda javni nauk z uporabo svoje avtoritete, vendar ne tako, da bi jo uveljavil na najvišji stopnji.
To se zgodi na primer takrat, ko papež poda nauk in pri tem izrecno pove, da ne definira resnice vere, ali kadar ne uporablja izrazov, kot so: »Definiramo«, »To želimo vsem vernikom naložiti kot versko resnico«, »Vsi morajo v to verovati«.
Ta nauk se včasih imenuje »redno« učiteljstvo, čeprav je natančnejši izraz nezmotljivo učiteljstvo. Ta nauk ni neobvezen, kot da bi se vernik preprosto lahko odločil, ali ga bo sprejel ali ne. Nasprotno, vernik mu mora pritrditi s privolitvijo, ki ni zgolj zunanja, ampak tudi notranja.
Vendar pa je tu potrebna določena previdnost: v tem primeru, pravijo vsi teologi, papež ni nezmotljiv. Zato je ta privolitev pogojna. Temelji na tem pogoju: temu nauku pritrjujem, dokler Cerkev z enako ali višjo oblastjo ne uči drugače.
Prav zato Duhovniška bratovščina sv. Pija X. zavrača določene nauke Drugega vatikanskega koncila in pokoncilskega obdobja: ker gre za nauke, ki nasprotujejo temu, kar je Cerkev že dokončno učila.
Vir: FSSPX Italija – FSSPX Actualités
