1. septembra je v starosti 83 let umrl Enzo Bianchi, ustanovitelj »meniške« skupnosti v Boseju in Bratovščine della Madia. 3. septembra je bil njegov pogreb, ki ga je na željo pokojnega spremljal gregorijanski koral.
Enzo Bianchi, znameniti obraz italijanskega pokoncilsko usmerjenega »krščanstva« (narekovaji so obvezni), je vselej v polnosti živel najbolj notranjo značilnost modernističnega krivoverstva: agnosticizem. Iz analize vsake besede, ki je prišla izpod njegovega peresa, je navsezadnje mogoče sklepati, da človek v resnici ni sposoben spoznati resnice, priti do popolne gotovosti in s tem do pristne vere. In vendar bi bili – sodeč po številnih javnih hvalnicah, ki so mu jih ob smrti namenili od kardinalov Zuppija in Ravasija do Alberta Mellonija in Mattea Liuta – očitno priča pričevalcu evangelija, ki je umrl v sluhu svetosti.
Sedaj pa se nam, kakor se to že nekaj desetletij skoraj neizogibno dogaja, nalaga vloga tistih sitnih dlakocepcev, ki »postavljajo pike na i«. Z »nami« pa ne mislimo samo tistih, ki se čutijo blizu Duhovniški bratovščini sv. Pija X., ampak na splošno vse, ki se še vedno imajo za »katoličane« v nekakšni mešanici razvodenelo krščanstva, katoliškega liberalizma in podobnih pojavov… Iskreno nam je žal, da moramo ob smrti nekega človeka igrati to vlogo in opozarjati na pohujšanja, ki jih je ta človek z veliko besedami širil v škodo duš, toda tako pač je: če je bilo pohujšanje javno, je potrebna tudi javna korekcija. Še toliko bolj, kadar so ga povzročili predstavniki učiteljske Cerkve, ki so s svojimi pogrebnimi hvalnicami (ali bolje: pogrebnimi žalostinkami) dejansko sprejeli in potrdili sporočilo Enza Bianchija.
Tu pa je prva pika, ki jo je treba postaviti na svoje mesto: prvi pomemben problem je prav v tem, da se je ustvarjala škodljiva zmeda med podobo posvečenega meniha in podobo laika, kakršen je bil Enzo Bianchi v vseh pogledih (mediji so ga pogosto imenovali prav »laiški menih«). V kolektivni zavesti se je namreč uveljavil kot redovnik, kar je pri ljudeh – vsaj pri preprostejših vernikih – posledično ustvarjalo splošen vtis določene oblasti oziroma doktrinalne avtoritete, ki naj bi izvirala iz »hierarhičnega« položaja.
Na temelju tako zaznane avtoritete je Bianchi pol stoletja širil v kulturnem svetu, katoliškem in nekatoliškem, posebno perspektivo: tisti circiterizem po Ameriu, ki je bil v Cerkvi uradno uveden z dokumenti 2. vatikanskega koncila. Gre za značilen retorični slog vsakega modernista, katerega cilj je – če uporabimo besede von Balthasarja – »podreti obzidja«, in sicer s pomočjo izmuzljivega, tekočega jezika, ki je zato – in to je njegova bistvena značilnost – izrazito dvoumen. Gre za jezik, ki dopušča številne razlage, vendar v svojem osrednjem sporočilu razkriva v temelju inovativno in evolutivno pojmovanje dogme.
Kdor bi na primer iz njegovega članka, objavljenega v Avvenire, uspel razbrati, kakšno je bilo Bianchijevo prepričanje glede dogme o peklu, bi bil nedvomno mojster hermenevtike. Pisec tega članka iskreno ni uspel razrešiti dileme, ali je po Bianchiju pekel resničen ali zgolj metaforičen. Gotovo pa je, da ga je težko uskladiti z besedami evangelija, ki govori o »vstajenju k obsodbi« za pogubljene in o njihovih telesih, združenih z dušami, če ga opredeljujemo kot »ne-kraj« (telo vendar ne more biti na ne-kraju).
Podobno je ob neki svoji razpravi o Jezusovih skušnjavah v puščavi zapisal: »Jezus vztraja v radikalni pokorščini Bogu in lastnemu bitju ustvarjenega, pri tem pa z zmernostjo in trdnostjo ohranja svojo človeškost.« Tu bi kdo s slabimi nameni govoril o akrobatskem ravnotežju, ki že meji na predrznost, med ustvarjeno človeško naravo in neustvarjeno Božjo naravo Besede. Kajti če izraz »bitje ustvarjenega« slovnično povežemo z osebo Jezusa in ne zgolj z njegovo človeško naravo, je to – če ostanemo pri objektivnem pomenu skladnje – enako izpovedi arianizma. Toda to so, seveda, le sklepanja človeka s slabimi nameni.
Morda je bila njegova misel jasnejša ob danes že klasičnem katoliškem obeleževanju Lutra, ko je zapisal: »Pot ponovnega branja protestantske reformacije, narejena v tem spominskem letu, je dobila močan ekumenski pomen in pomen sprave, saj je Cerkvam pomagal preiti ‘od konflikta k občestvu’.« Tu se zdi, da se circiterizem nekoliko bolj odkrito odpira ponovnemu ovrednotenju obsodbe Lutra ex cathedra. Saj je bilo to že dolgo v modi.
Prav tam pa najdemo pri Bianchiju največjo jasnost jezika in misli: pri velikem vprašanju ekumenizma, kateremu je navsezadnje posvetil vse svoje življenje, začenši z ustanovitvijo Boseja, »samostana« ekumenizma par excellence. V časniku La Repubblica je o protestantih zapisal: »Ne zanikajo Cerkve, ki jih je rodila za Kristusa, ampak živijo širšo pripadnost. Tako kakor Paolo Ricca, kakor br. Roger Schutz, prior iz Taizéja, ki se ni nikdar spreobrnil h katolištvu, kakor so si mnogi želeli, ampak se ni odrekel svojemu reformiranemu izvoru, temveč se je čutil pripadnika širšega krščanskega občestva.«
Smo samem središču 2. vatikanskega koncila, med Lumen gentium in Unitatis redintegratio. Modernisti in konservativci bodo rekli: »Kaj je s tem narobe?«, saj 2. vatikanski koncil priznavajo za ekumenski koncil (nomen omen), ki je bil veljavno obhajan. Mi katoličani se raje držimo načela neprotislovnosti z 1960 leti učiteljstva, ki je nepreklicno obsodilo vsakršno razlikovanje med Kristusovo Cerkvijo in Katoliško Cerkvijo ter potrdilo načelo extra Ecclesiam nulla salus. Zdi se nam varneje.
Toda brat Enzo je šel tudi nekoliko dlje od splošnih razglasov, denimo takrat, ko si je drznil dati svojo osebno podporo nikomur drugemu kot Hansu Küngu, turbomodernistu, ki je bil izvedenec na koncilu. Bianchi je zapisal: »Treba se je veseliti«, ko v knjigarnah ponovno najdemo delo Biti kristjan Hansa Künga »[…]. Da, kajti to besedilo nam omogoča, da se z roko dotaknemo velike priložnosti, ki je nismo znali ali mogli izkoristiti. […] Lahko bi se sprožil izjemno rodoviten dialog znotraj same Cerkve, morda tudi oster dialog, ki bi vendarle od znotraj obogatil skupnost vernikov […].« »Stališča Hansa Künga,« je dodal Bianchi, »ostajajo neizogibna še danes in teološki razmislek lahko še vedno pridobi, če upošteva Küngovo ostro in prodorno analizo.«
Samo za osvežitev spomina: Küng je bil vnet nasprotnik nekaterih takšnih malenkosti, kot so dogma o papeški nezmotljivosti, podoba Jezusa, kakršno posredujeta Evangelij in Izročilo, ontološko razlikovanje med skupnim duhovništvom vernikov in službenim duhovništvom, Marijino brezmadežno spočetje in vnebovzetje, duhovniški celibat, prepoved posvečevanja žensk…
Toliko naj bi torej pridobili s tem, da bi »upoštevali Küngovo ostro in prodorno analizo«. Tako ostro in prodorno, da bi lahko morda, kdo ve, pretrgala Kristusovo tuniko? Ah ne, to je vendar Duhovniška bratovščina sv. Pija X., zaradi katere se je pri škofovskih posvečenjih »pretrgala mreža cerkvenega ribolova, tunika je bila pretrgana«. Kajti po Bianchiju je treba »namesto da bi hranili rimskokatoliški ponos, ki zahteva, da je vera vedno ista«, sprejeti, da se »nauk, izročen vernikom, spreminja«. Zdi se, kakor da z drugačnim duhom beremo Pascendi papeža Sarta: »In ta, ne le mogoča, ampak nujna evolucija in sprememba dogem ni samo nekaj, kar modernisti drzno trdijo, ampak je zakonita posledica njihovih trditev. […] Ker je torej vrednost in usoda dogmatičnih formul spremenljiva, ni presenetljivo, da jih modernisti tako zelo prezirajo; nasprotno pa samo poudarjajo in povzdigujejo versko čustvo in versko življenje. Zato z največjo drznostjo kritizirajo Cerkev in ji očitajo, da je zašla s poti, ker ne zna razlikovati med materialnim smislom formul in njihovim verskim in moralnim pomenom, ter da se trmasto, a zaman oklepa formul, ki so ostale brez pomena, medtem ko dopušča, da vera drvi v pogubo.«
In tu je sodba sv. Pija X., ki ob teh lažnih prerokih evolucionistične vere navaja Gregorja XVI.:
»Resnično slepi in voditelji slepih, ki se, napihnjeni s ponosnim imenom znanosti, izgubljajo v blodnjah do te mere, da sprevračajo večni pojem resnice in pristno versko čustvo: ‘razglašajo nov sistem, s katerim, gnani z brezsramno in nebrzdano slo po novostih, resnice ne iščejo tam, kjer jo je zanesljivo mogoče najti; in ker prezirajo sveta in apostolska izročila, se oklepajo praznih, jalovih, negotovih naukov, ki jih je Cerkev zavrnila, ter si z njimi ti skrajno nespametni ljudje domišljajo, da bodo podprli in utrdili samo resnico.« (Gregor XVI., okrožnica Singulari Nos, 25. junij 1834).[10]
Dušo Enza Bianchija izročamo Božjemu usmiljenju, ne da bi se zato odrekli temu, da govorimo, odkrito.
Vincenzo Gubitosi
Vir: Italijansko okrožje FSSPX
Slika: Portret Enza Bianchija in prizor s pogreba
