Petdeset let po prvih uporih proti novi maši: kaj je ostalo od boja veteranov? Pogled laika, ki je te dogodke doživel na lastni koži, nam omogoča oceniti prehojeno pot, pa tudi doktrinalne razloge za prizadevanje, ki je aktualno še danes.
Minilo je pol stoletja. Leta 2026 je naš dobri mož že zelo ostarel.
Ne prihaja več maševat starejši in neodvisni duhovnik. Zdaj je to eden izmed mladih duhovnikov Bratovščine sv. Pija X. Nič več ni utesnjene dnevne sobe ali lope, ki bi sprejemala sveto mašno daritev. Danes se maša obhaja v lepi cerkvi, s številnimi ministranti, zborom, orglami in zvonovi. Junaki njegove mladosti, msgr. Lefebvre, Jean Madiran in p. Calmel, so vsi že odšli k svojemu večnemu plačilu.
Njegovi otroci so odrasli in se poročili. Hvala Bogu, so vsi ostali zvesti tradicionalni maši. Zdaj štafeto prevzemajo vnuki. Za zdaj vztrajajo in gospod Vincent z neizmernim veseljem gleda svoje številne potomce, kako se udeležujejo svete mašne daritve, za katero se je pogumno boril. Nekateri izmed mlajših generacij so postali duhovniki ali redovnice. Za te poklice, ki so vzklili ob vznožju oltarja, se zahvaljuje Bogu.
Vsi ti sadovi so zrasli iz neomajne in brezkompromisne zavzetosti tega ostarelega gospoda ter vseh žrtev, ki jih je ta zavzetost zahtevala. Toliko semen je bilo posejanih pred davnim časom, danes pa prinašajo svoje sadove.
Toda boj se nadaljuje!
Dokler se maša vseh časov ne bo obhajala v Vatikanu in po vseh cerkvah, dokler Rim ne bo razglasil kraljevanja našega Gospoda Jezusa Kristusa, dokler izročilo ne bo znova postalo svetilnik, ki vodi Božjo Cerkev, se mora boj nadaljevati.
Vprašanje vere, ne osebne občutljivosti
Gospoda Vincenta včasih skrbi, da tisti, ki niso poznali prvih let odpora, morda ne razumejo več njegove ostrine in pomena. Nekatere stvari okrog njega so se spremenile.
Danes vidi duhovnike in vernike, ki imajo tradicionalno mašo zelo radi, vendar si ne upajo obsoditi nove maše. Pogosto se omejujejo na obžalovanje »premajhnega pomena, ki se pripisuje tišini« ali »odsotnosti čuta za skrivnost zaradi opustitve latinščine« v obredu Pavla VI. Vse to je res, vendar pomeni zgrešiti bistvo.
Ko se gospod Vincent spominja junaških let boja za mašo, ugotavlja, da se zdi, da nekateri verniki ne poznajo temeljnih razlogov za ta odpor, ki je temeljil predvsem na doktrinalnih ugovorih. Ali vsi ti mladi, ki se udeležujejo romanja iz Pariza v Chartres, vedo, da je kardinal Ottaviani obsodil novi Ordo Missae, ki se »kot celota in v posameznih podrobnostih odmika od katoliške teologije svete maše«?
Predvsem gre za vprašanje vere!
Gospod Vincent je vesel, ko vidi, da se v Franciji množijo tradicionalne maše. Vendar ga preseneča, ko sliši, da se o novi maši in tradicionalni maši govori kot o »dveh oblikah istega rimskega bogoslužja, ki se lahko medsebojno bogatita in predstavljata dva izraza ene same teologije Cerkve in evharistije«.¹ Prav tako bere naslednjo izjavo: »Bratovščina sv. Petra nikdar ni postavljala pod vprašaj veljavnosti, legitimnosti in rodovitnosti sedanjega bogoslužja.«²
Kako daleč se mu zdijo te besede od izjav p. Calmela in Jeana Madirana! Za gospoda Vincenta so takšni kompromisi zelo daleč od boja, ki ga je na začetku sedemdesetih let vodila revija Itinéraires.
Vatikan včasih dopušča, da kdo daje prednost stari maši, vendar ostaja zanj postavljanje pod vprašaj doktrinalne pravovernosti novega mašnega obreda nesprejemljivo.
Gospod Vincent je cenil svobodo, ki jo je tradicionalni maši podelil Benedikt XVI. Vendar je opazil, da je papež izključil možnost načelnega zavračanja Novus Ordo, kar je bilo prav stališče Bratovščine sv. Pija X. Benedikt XVI. je v svojem pismu škofom z dne 7. julija 2007 zapisal: »Da bi živeli v polnem občestvu, duhovniki skupnosti, ki se držijo starega obreda, niti načeloma ne morejo izključevati obhajanja po novih obredih. Popolna izključitev novega obreda ne bi bila skladna s priznanjem njegove vrednosti in svetosti.«³
Julija 2026 se je zdelo, da kardinal Víctor Manuel Fernández v pojasnjevalni opombi, ki je spremljala dekret o izobčenju, to razlikovanje izraža v drugačni obliki: »Verniki, ki se udeležijo maše, ki jo obhaja duhovnik FSSPX iz liturgičnih ali duhovnih razlogov, niso izobčeni.«⁴
Gospod Vincent ima občutek, da rimske oblasti, kadar zahtevajo priznanje »veljavnosti« liturgične reforme, v resnici zahtevajo nekaj več: priznanje doktrinalne pravovernosti novega obreda. Bratovščina sv. Pija X. namreč nikdar ni zanikala, da je nova maša lahko veljavna, če so izpolnjeni pogoji, potrebni za veljavnost zakramenta: materija, oblika in namen. Nesoglasje ostaja prav na doktrinalnem področju.
Bratovščina nadaljuje boj
Toda Bog je dober. Pozna človeško slabost in ta boj je tako težak! Po Božji milosti in pod pogledom Božje previdnosti majhna Bratovščina sv. Pija X. še naprej vztraja ter ohranja in varuje zaklad izročila v pričakovanju, da ga bo nekoč lahko vrnila svoji materi, Rimu vseh časov.
Gospod Vincent ganjen posluša besede don Davida Pagliaranija, vrhovnega predstojnika Bratovščine sv. Pija X. Odmevajo v velikih spisih iz sedemdesetih let: »Na eni strani je maša vseh časov, prapor Cerkve, ki izziva svet in je prepričana o zmagi, ker njen boj ni nič drugega kot nadaljevanje boja, ki ga je naš Gospod bojeval, da bi uničil greh in Satanovo kraljestvo. Z mašo in po maši naš Gospod pridobiva krščanske duše za svoj boj ter jim daje delež pri svojem križu in svoji zmagi. Iz vsega tega izhaja radikalno bojevit pogled na krščansko življenje. Zanj sta značilni dve potezi: duh požrtvovalnosti in neomajno upanje.
»Na drugi strani pa je maša Pavla VI., pristni izraz Cerkve, ki želi biti v sozvočju s svetom in prisluhniti njegovim zahtevam; Cerkve, ki se ji v bistvu ni več treba boriti proti svetu, ker mu nima več česa očitati; Cerkve, ki nima več česa učiti, ker posluša sile tega sveta; Cerkve, ki ne potrebuje več daritve našega Gospoda, ker je izgubila pojem greha in nima več ničesar, za kar bi morala zadoščevati; Cerkve, katere poslanstvo ni več obnoviti vesoljno kraljevanje našega Gospoda, saj želi prispevati svoj delež k oblikovanju boljšega, svobodnejšega, bolj egalitarnega in okoljsko bolj odgovornega sveta; in vse to zgolj s človeškimi sredstvi.«⁵
Oglasijo se tudi drugi glasovi
Gospod Vincent opaža še eno razliko med letoma 1976 in 2026. Danes ne najde več – ali pa le redko – velikih laikov, pisateljev, novinarjev in literatov, ki bi boju za mašo nudili podporo, primerljivo s tisto, ki so jo nudili Jean Madiran, Henri Charlier, Louis Salleron, Marcel de Corte ali Jean de Viguerie. Ti možje so podprli msgr. Lefebvra ob njegovi obsodbi leta 1975 in ob kanoničnih kaznih leta 1976.
Po drugi strani pa je več škofov leta 2026 javno izrazilo podporo Bratovščini sv. Pija X. To je veliko znamenje upanja.
Msgr. Athanasius Schneider izjavlja: »FSSPX je danes praktično edina skupnost znotraj Cerkve, ki odkrito opozarja na očitne doktrinalne dvoumnosti v nekaterih koncilskih izjavah in v obredu nove maše ter zahteva nedvoumna pojasnila in, če je potrebno, popravke v skladu z nespremenljivim učiteljstvom Cerkve […] S svojim neutrudnim vztrajanjem pri jasnosti na področju nauka in bogoslužja FSSPX služi celotni Cerkvi z neizmerno in zgodovinsko pomembno službo.«⁶
Msgr. Joseph Strickland na drugačen način izraža podobno prepričanje: »Oni [FSSPX] ne zahtevajo novosti. Ne zahtevajo oblasti. Prosijo za škofe, kajti brez škofov ni duhovnikov, brez duhovnikov ni zakramentov in brez zakramentov Cerkev ne more zares preživeti. Prosili so. Čakali so. Niso prejeli nobenega odgovora, ki bi se soočil z resničnostjo […] Potrpežljivost je krepost. Toda potrpežljivost ne pomeni gledati, kako duhovništvo umira, medtem ko odgovorni nočejo ukrepati. Zaupanje je potrebno. Toda zaupanje ne pomeni pretvarjati se, da je molk modrost, kadar to ni. Pokorščina je sveta. Toda pokorščina nikdar ni pomenila sodelovanja pri spodkopavanju vere. Pride trenutek, ko nadaljnje čakanje postane oblika kapitulacije.«⁷
Vztrajati in izročati naprej
Čas je drugačen. Nekatere okoliščine so se spremenile, vendar je boj še vedno isti. Ekologija, sinodalnost, vključevanje in vse te novosti, ki jih gospod Vincent presoja kot nasprotne katoliškemu nauku, se mu zdijo nove pojavne oblike istih revolucionarnih idej, ki so po Drugem vatikanskem koncilu preplavile Cerkev.
Tradicionalni katoličani nočejo sodelovati pri uničevanju Cerkve, ki se odvija pred njihovimi očmi. Ne sprejemajo protestantizirane nove maše, nočejo se je udeleževati in je nočejo označevati za pravoverno in legitimno. Tudi zato nočejo podpisati dvoumne doktrinalne izjave, ki bi pomenila kompromis in bi dopuščala zmedo.
V bistvu se od leta 1976 ni nič spremenilo.
Ob koncu svojega življenja gospod Vincent moli za svoje številno potomstvo, da bi ostalo zvesto dobremu boju. Misli na naslednjo generacijo in še na tisto, ki bo prišla za njo, iz ljubezni do svete Cerkve. Veruje obljubam našega Gospoda: On bo s svojo Cerkvijo do konca sveta in peklenska vrata je ne bodo zmagala. Da, Cerkev, katere srce je sveta maša, je Božje delo. Preživlja strašno nevihto. Treba je vztrajati. Ne bo doživela brodoloma.
Gospod Vincent moli za papeža Leona XIV., kakor je molil za vse papeže, ki jih je poznal. Nekega dne bo Peter bridko zajokal in se vrnil k izročilu. V celoti bo znova prevzel svojo službo varuha zaklada vere. Takrat se bo znova izpolnila beseda našega Gospoda: »Ti pa, ko se boš spreobrnil, potrdi svoje brate.«
To bo konec krize Cerkve. Ta dan bo prišel, o tem je gospod Vincent globoko prepričan. Morda ne bo dočakal tega slavnega dne, toda to ni pomembno. Verujem v sveto katoliško Cerkev.
Spominja se Naše Gospe iz Fatime, svetišča, ki ga je večkrat obiskal, in obljube presvete Device: »Na koncu bo moje brezmadežno Srce slavilo zmago.«
Marie de Clermont
Opombe
- Intervju s p. de Lagrassejem, La Nef, januar 2024.
- Don Benoît-Paul Joseph, izjava na KTO, 23. februar 2022.
- Benedikt XVI., Pismo škofom ob motupropriju Summorum Pontificum, 7. julij 2007.
- Dikasterij za nauk vere, Praksa za spravo nekaterih laikov, ki prihajajo iz Duhovniške bratovščine sv. Pija X., 2. julij 2026.
- Don Davide Pagliarani, pismo Dve maši gradita dve mesti, 22. julij 2021.
- Michael Haynes, »EKSKLUZIVNO: Škof Schneider pravi, da je dejavnost FSSPX za Sveti sedež ‚delo Božje previdnosti‘«, The Catholic Herald, 13. oktober 2026.
- Msgr. Joseph E. Strickland, Črta v pesku, pismo z dne 6. februarja 2026.
Povezani članki
Vir: FSSPX Aktualnosti
Fotografija: FSSPX
