O nevarnostih, ki čakajo človeka tudi po odkritju tradicionalnega katolištva, in zakaj moramo mladim ponuditi več kot samo nedeljsko mašo
Zahvala za dobre misli predsedniku Radio Spada, Piergiorgiu Sevesu, ki nam služi za podlago tega članka s svojima prispevkoma (prvi in drugi).
V zadnjih letih opažamo nekaj zelo spodbudnega: vse več mladih odkriva tradicionalno katolištvo. Po dolgih letih iskanja se nekateri srečajo s tradicionalno sveto mašo, katoliškim naukom, starodavnimi pobožnostmi in načinom življenja, ki ga sodobni svet skorajda ne pozna več. Mnogi prvič naletijo na jasne odgovore tam, kjer so prej poslušali predvsem vprašanja, na jasno vero tam, kjer je vladala zmeda, in na katolištvo, ki človeka ne skuša nenehno prilagajati duhu časa. To je velika milost in zanjo moramo biti Bogu hvaležni.
Toda prav tu lahko preži nova nevarnost. Človek lahko zapusti modernizem, ne da bi še zares osvojil katoliški način mišljenja. Lahko odkrije tradicionalno mašo, ne da bi iz nje naredil središče svojega duhovnega življenja. Lahko začne brati dobre knjige in spremljati katoliške spletne strani, vendar se pri tem ujame v nov svet pripadnosti, v katerem postane pomembneje vedeti, kdo je »naš« in kdo ni, kakor pa resnično živeti iz Kristusa.
Zato je treba povedati nekaj preprostega: otok ni celina.
Ko človek končno najde nekaj, kar je izgubil
Za človeka, ki je odraščal v času velike zmede, lahko odkritje tradicionalnega katolištva pomeni skorajda prihod na kopno po dolgem in mučnem plavanju. Nenadoma najde jasnost tam, kjer je bila prej zmeda, lepoto tam, kjer je bila površnost, in resnico tam, kjer je poslušal nasprotujoča si mnenja. Odkrije mašo, v kateri se jasno kaže Kristusova daritev na križu kot središče krščanskega življenja. Odkrije katekizem, ki mu na vprašanja ne odgovarja z novimi vprašanji. Odkrije duhovnike, ki se ne bojijo govoriti o grehu, milosti, sodbi, nebesih in peklu. Odkrije katoliško življenje, ki od človeka nekaj zahteva.
Toda človek, ki je končno našel nekaj resničnega, lahko hitro začne ljubiti ta svoj način odkritja izročila bolj kot samo resnico, ki jo je odkril. Takrat tradicionalna maša postane predvsem znamenje pripadnosti, katoliški nauk orožje v polemikah, katoliška skupnost pa notranji krog, v katerem se človek počuti varnega. Izročilo tako počasi postane identiteta namesto pot do Kristusa.
To je nevarnost, ki je ne smemo podcenjevati. Ni dovolj, da človek ni več modernist. Ni dovolj niti, da je postal tradicionalni katoličan. Cilj je večji in višji: postati zares katoličan. To pomeni osvojiti katoliški način mišljenja, katoliško pobožnost in duhovnost, katoliške kreposti in katoliški pogled na svet. Izročilo ni zbirka znamenj, po katerih razpoznamo svojo skupino. Je zaklad, ki smo ga prejeli in po katerem moramo živeti.
Tudi konservatizem ni cilj
Pri tem moramo paziti še na drugo nevarnost. Človek, ki se umakne iz modernizma, lahko pristane v konservatizmu, ki ohranja nekatere katoliške oblike, vendar ne želi iti vse do njihovih posledic. Lahko ima rad lepo liturgijo, spoštuje cerkveno avtoriteto, govori o krščanskih vrednotah in nasprotuje nekaterim očitnim ekscesom sodobnega sveta, vendar še vedno razmišlja znotraj istega miselnega okvira, ki je pravzaprav koncilski in pokoncilski. V bistvu isto velja za indultizem, kjer imamo staro mašo z novo teologijo.
Zato tudi tu velja, da ni dovolj, da človek nekaj zavrne. Vedeti mora, kaj sprejema namesto tega. Ne potrebujemo ljudi, ki bodo samo znali našteti napake in zmote sodobnega sveta ali pokoncilske krize. Potrebujemo katoličane, ki poznajo svojo vero, jo razumejo, po njej živijo in jo znajo tudi drugim razumno predstaviti.
Tradicionalni apostolat mora biti zato predvsem apostolat formacije. Človeka moramo oblikovati in ga naučiti katoliško misliti, ne samo katoliško govoriti. Naučiti ga moramo moliti, zares in premišljevalno moliti, ne samo razpravljati. Naučiti ga moramo živeti po veri, ne samo braniti posamezne točke katoliškega nauka.
Nevarnost zaprtega otoka
Nevarnosti pa niso samo zunaj naših skupnosti, obstajajo tudi znotraj njih. Tradicionalno katoliško okolje lahko postane zelo zdravo okolje, vendar lahko postane tudi zaprt svet. Človek lahko začne živeti v krogu svojih knjig, svojih spletnih strani, svojih prijateljev, svojih razprav in svojih notranjih sporov. Vse, kar prihaja od zunaj, postane sumljivo, vse, kar prihaja iz našega kroga, pa skorajda samo po sebi dobro.
Takrat lahko nastane nekakšen tradicionalistični tribalizem (po SSKJ težnja po uveljavljanju koristi plemenske skupnosti, kake skupine, prepričanje, delovanje, ki izrazito poudarja pomen pripadnosti, nekritičnega zaupanja določeni politični, družbeni skupini, op. a.): stvari ne presojamo več predvsem po katoliški resnici, ampak po tem, kdo jih je povedal in iz katerega kroga prihaja, pa čeprav nam sv. Tomaž pravi, da je to šele zadnji argument. Nekdo ima prav, ker je »naš«, drugi nima prav, ker ni »naš«. Eden postane junak, drugi sovražnik, tretji predmet neskončnih spletnih razprav. Medtem pa lahko pozabimo, da je katoliško življenje precej večje od vseh teh malih svetov.
Tudi pri apostolatu moramo zato ohraniti pravo mero. Apostolska gorečnost je dobra in potrebna, toda apostolat ni isto kot nenehna dejavnost oz. aktivizem. Človek lahko ves čas nekaj organizira, komentira, objavlja, razpravlja in načrtuje, obenem pa zanemari notranje življenje. Lahko postane zelo zaposlen za Kristusa in vse manj živi s Kristusom.
Nasprotna skrajnost prav tako ni rešitev. Če se človek zapre vase, če se zadovolji s tem, da pride k maši in nato odide domov, če se noče izobraziti, čeprav mu je to nudeno s katekizmom, pridigami in predavanji, se vključiti v skupnost tudi s svojim čisto konkretnim prispevkom in pomagati drugim najti katoliško vero, potem tudi nekaj manjka. Tradicionalno katolištvo ni zato, da bi se pred svetom skrili, ampak da bi iz njega črpali moč za življenje in apostolat.
Mladi potrebujejo skupnost
Prav zato moramo resno misliti na mlade. Če danes obstajajo mladi med petnajstim in tridesetim letom, ki odkrivajo tradicionalno katolištvo, jih ne smemo pustiti, da vsak zase išče svojo pot po internetu. Mnogi so sicer sposobni sami poiskati knjige, predavanja in odgovore na svoja vprašanja, vendar človek ne potrebuje samo informacij. Potrebuje tudi ljudi.
Potrebuje prijatelje, ki verujejo isto. Potrebuje možnost, da postavi vprašanje, ne da bi se bal, da ga bodo zaradi njega takoj označili. Potrebuje resno formacijo, pa tudi normalno človeško druženje. Potrebuje zgled starejših in izkušenih. Potrebuje možnost, da postopoma odkrije svoje darove in jih uporabi za dobro Cerkve. Predvsem pa potrebuje okolje, v katerem bo lahko dozoreval v veri. To potrebuje seveda pod vodstvom dobrih pastirjev in potrebuje se naučiti prepoznavati ter spoštovati njihovo pastirsko avtoriteto in vodstvo, da lahko pridobljene informacije in vse ostalo tudi poveže, naredi sintezo. Vse te omenjene ljudi potrebuje tudi zato, da se nauči katoliško krščansko živeti in sprejemati odločitve ter odgovornost zanje.
Zato moramo srečanja za mlade med 15. in 30. letom začeti čim prej in jih zastaviti resno, kakor jih podobno že imajo po drugih deželah, kjer je apostolat Bratovščine že dobro ukoreninjen. Izkazalo se je, da je to rodovitno polje za duhovne poklice in za sklepanje zakonskih zvez. To ni dodatek k apostolatu in še manj poskus, da bi sledili kakšni pastoralni modi. Če želimo, da bo katoliško izročilo živelo tudi v naslednji generaciji, moramo mladim omogočiti, da se srečajo, spoznajo, skupaj rastejo v veri in se učijo katoliško misliti. Njim bo izročilo izročeno in oni ga bodo sprejeli ter nesli naprej in izročili.
Nedeljska maša ostaja središče vsega, vendar sama po sebi ne more nadomestiti sistematične formacije in življenja skupnosti. Formacija skupnosti ni izbira, ampak nuja, da se zoperstavimo hiper-individualizmu sodobnega sveta. Družine niso izolirane celice, temveč se morajo povezovati med seboj v cerkveno skupnost. Mladi potrebujejo prostor za molitev, pogovor, učenje, prijateljstvo in apostolsko pripravo. Nekdo bo prišel zaradi maše, drugi zaradi prijatelja, tretji zaradi vprašanja, na katero drugje ni našel odgovora. Naša naloga je, da jih sprejmemo, jim damo dobro formacijo in jih postopoma pripeljemo dlje, predvsem pa globlje.
Pri tem moramo imeti pred očmi isto nevarnost: ne želimo ustvariti še enega otoka. Mladih ne želimo vzgojiti v zaprto skupino, ki bo predvsem ponosna na svojo pripadnost tradicionalnemu okolju, na svoje izraze, svoje spletne kanale ali svoje notranje kroge. Želimo jim dati nekaj precej večjega: celostno katoliško življenje. Mladi človek mora po takšnem srečanju oditi ne z občutkom, da pripada nekemu posebnemu krogu, ampak z večjo ljubeznijo do Kristusa, Cerkve, svete maše in katoliške resnice.
Mladi niso samo prihodnost
Pogosto pravimo, da so mladi prihodnost Cerkve in tudi družbe. To je res, vendar nepopolno. Mladi niso samo prihodnost. So del Cerkve že danes. So sedanjost Cerkve in družbe. Med njimi so bodoči očetje in matere družin, bodoči duhovni poklici, bodoči kateheti, učitelji in apostoli. Nekateri bodo nekoč nosili velike odgovornosti. Toda že danes imajo dušo, ki jo je treba rešiti, in že danes so poklicani k svetosti.
Zato jim ne smemo ponuditi samo programov. Ponuditi jim moramo resnico in življenje. Ne potrebujemo umetnega mladinskega katolištva, ki bi tradicionalno vsebino zavilo v sodobno embalažo. Mladi, ki iskreno iščejo, ne potrebujejo še več zabave ali drugih stvari, ki jih ponuja svet. Potrebujejo nekaj, kar je resnično. Potrebujejo jasnost, lepoto, zahtevnost in prijateljstvo.
Seveda pa morata biti pri tem navzoča tudi razumnost in preudarnost. Petnajstletnik ni tridesetletnik. Človek, ki je vero odkril pred enim mesecem, ni enak tistemu, ki jo živi dvajset let. Formacija mora zato napredovati postopoma in upoštevati človeka, vendar mora cilj ostati isti: ne vzgojiti samo mladih tradicionalistov, ampak zrele katoličane.
Sredstva niso cilj
Tu se moramo dotakniti še ene nevarnosti, ki je posebej pomembna za vsako manjšo tradicionalno skupnost. Naša kapela, naša skupina, naši apostolski načrti, spletni projekti, romanja, kateheza, mladinska srečanja in vse drugo so lahko dobra in potrebna. Toda vse to so sredstva.
Če jih začnemo doživljati kot cilj, izgubimo pravo perspektivo.
Bratovščina ni sama sebi namen, ampak služi precej višjemu cilju prenove. Kapela ni sama sebi namen. Tradicionalna maša ni zasebna kulturna dediščina. Kateheza, mladinska skupina, romanje in apostolat imajo smisel samo toliko, kolikor vodijo k Bogu in služijo zveličanju duš.
Zato tudi ni dovolj, da smo ponosni na to, da imamo »svoje« okolje. Vprašati se moramo, kaj se v njem dogaja z ljudmi. Ali postajajo bolj ponižni? Bolj pobožni? Bolj zvesti svojim dolžnostim? Bolj pripravljeni služiti? Ali bolje poznajo svojo vero? Ali imajo več ljubezni do Kristusa? Ali znajo odpustiti? Ali se učijo (prave) pokorščine? Ali znajo svoje sposobnosti uporabljati za druge?
To so precej pomembnejša vprašanja kakor vprašanje, koliko ljudi imamo v svojem krogu.
Otok mora voditi proti celini
V času velike krize je lahko tradicionalna skupnost res kakor otok. Na njem se lahko ohrani ali spet obnovi marsikaj dragocenega, kar je drugod skorajda izginilo. Na njem lahko človek prvič po dolgem času sliši jasno in pravo katoliško vero in odkrije sveto mašo, ki je njegova generacija praktično ne pozna več.
Toda otok ni celina.
Če se človek na otoku ustavi oz. izolira, je pozabil, zakaj je tja prišel. Če začne ljubiti otok bolj kot celino, je zamenjal sredstvo s ciljem. Če se njegova katoliška identiteta skrči na pripadnost določenemu krogu, je še vedno ujet v logiko tega sveta, ki je žal tudi logika rednih cerkvenih ustrojev, le da je zamenjal barve.
Naša naloga je zato precej večja. Ne želimo ustvarjati ljudi, ki bodo vse življenje govorili samo o tem, kako so odkrili tradicionalno mašo. Želimo ljudi, ki bodo iz nje živeli. Ne želimo ljudi, ki bodo znali samo opozarjati na napake in zmote drugih. Želimo ljudi, ki bodo znali moliti, delati, trpeti, vzgajati otroke, služiti Cerkvi in po svojih močeh druge pripeljati h Kristusu.
In zato je delo z mladimi tako nujno. Če jim ne bomo dali zares katoliškega okolja, ga bodo iskali drugod. Če jim ne bomo dali prijateljstva, ga bodo iskali na spletu. Če jim ne bomo dali odgovorov, jih bodo iskali pri ljudeh, ki jih bodo znali prepričati. Če jim ne bomo pomagali oblikovati katoliškega mišljenja, bo njihovo mišljenje oblikoval svet.
Tudi če jim bomo dali samo naš majhen otok, tudi to ne bo dovolj.
Pokazati jim moramo celino.
Celina je Kristus. Celina je njegova Cerkev v vseh treh razsežnostih in ne samo “mi, tukaj zbrani”. Celina je katoliška vera v vsej njeni resnici, lepoti in zahtevnosti. Celina je življenje milosti, zakramenti, molitev, družina, poklic, delo, požrtvovalnost, daritev in apostolat. Tradicionalno katolištvo je dragoceno prav zato, ker nas vrača k vsemu temu.
Zato moramo mlade sprejeti, jih oblikovati in jim dati prostor, da rastejo. Hkrati pa moramo tudi sami paziti, da ne postanemo samo prebivalci svojega otoka. Izročilo smo prejeli, da bi po njem živeli, ne da bi se z njim zaprli vase.
Otok je lahko kraj rešitve. Lahko je kraj počitka po dolgem plavanju. Lahko je celo kraj, s katerega človek prvič zagleda celino.
Toda otok ni celina. Če je naš apostolat zares katoliški, mora človeka vselej voditi dlje od samega otoka – k celoti katoliške vere in končno h Kristusu.
Vir in slika: RadioSpada
