Ko so nekatere nevarnosti pravilno prepoznane, ostaja neodgovorjeno vprašanje, od kod so sploh prišle
Na letošnjem teološko-pastoralnem tečaju 2026 je o sinodalnosti predaval duhovnik ljubljanske nadškofije, mag. Boštjan Dolinšek. Že naslov predavanja – Sinodalnost: izzivi, nevarnosti in priložnosti – kaže, da ni šlo za nekritično navduševanje nad vsem, kar se danes označuje za sinodalno. Predavatelj je opozoril na nevarnost lažne demokratizacije, na napačno razumevanje karizem, na nevarnost kaosa in predvsem na zmotno predstavo, da bi sinodalnost pomenila izgubo pastirske vloge duhovnika. Nasprotno: v predstavitvi je duhovnik opisan kot pastir, ki posluša, povezuje, spremlja in vodi. Na koncu je vendarle pastir tisti, ki vodi, in ne množica. Prav tako je kot opozorilo naveden primer nemške Sinodalne poti, pri kateri je glasovanje o sklepih pokazalo, kam lahko pripelje določeno razumevanje sodelovanja vernikov.
To je treba priznati. Ni razloga, da bi tradicionalni katoličan zaradi kritičnega odnosa do sodobne sinodalnosti zavračal vse, kar se pod tem izrazom danes pove. Če nekdo opozarja, da Cerkev ni parlament, da resnice ne določa večina, da duhovnik ni zgolj eden izmed članov pastoralne skupine in da karizma ni isto kakor cerkvena oblast, potem govori stvari, ki so same po sebi v določeni meri pravilne. Tudi predstavitev poudarja, da sinodalnost ne sme pomeniti tega, da eden izgubi in drugi pridobi, da se duhovnik odpove svoji odgovornosti ali da se cerkveni red raztopi v nekakšni demokratični skupščini.
Toda prav zato postane vprašanje še bolj zanimivo. Če je vse to res in če se s tem načeloma vsi strinjamo, zakaj je potem po tolikih župnijah, škofijah in cerkvenih ustanovah praksa tako pogosto precej drugačna?
V teoriji se pravi, da sinodalnost ni demokracija in vse drugo, kakor teoretično govorijo tudi za druge stvari v Cerkvi. V praksi pa se pogosto ustvari okolje, v katerem mora biti skoraj vsaka pomembnejša odločitev predmet dolgega skupnega posvetovanja in »razločevanja«, pri čemer postane že sama jasna in enostranska odločitev pastirja nekaj skorajda sumljivega. V teoriji se pravi, da duhovnik ostaja pastir. V praksi pa se dogaja, da mora svojo odločitev najprej nekako legitimacijsko potrditi pri župnijskem svetu, pastoralni skupini ali drugih sodelavcih, tudi zaradi tega, ker potem pri svojih predstojnikih marsikdaj nima tiste podpore, ki bi jo moral imeti. Tudi zato, ker vodilni po škofijah gledajo, da bi, prej kot konsenz duhovnikov, imeli konsenz vernikov. V teoriji se pravi, da glasovi niso enaki in da se resnice ne prešteva. V praksi pa se pogosto oblikuje mentaliteta, v kateri ima mnenje večine tolikšno moralno težo, da se mu pastir težko postavi po robu, ne da bi bil označen za nekoga, ki »ne posluša«, »ne vključuje« ali »ne razume sinodalnosti«. Ista težava je tudi za duhovnika, ki ne misli enako kot večina drugih duhovnikov, pa čeprav je njegovo mišljenje pravilno. Isto se tudi en škof prilagodi vsem ostalim v državi.
Prav tu se pokaže bistvena razlika med teorijo in pastoralno prakso. Ni dovolj povedati, kaj naj bi sinodalnost pomenila v svoji pravilni razlagi. Treba je pogledati, kaj se dogaja, ko ta način razmišljanja pride v konkretno cerkveno okolje, v katerem se je cerkvene ljudi in vernike že desetletja vzgajalo v pokoncilskem jeziku sodelovanja, dialoga, vključevanja, soodgovornosti in skupnega razločevanja. Cerkev namreč ne živi samo od definicij. Živi tudi od miselnosti, ki jo ustvarjajo določeni pojmi, poudarki in pastoralne navade.
Tu pa se začne globlji problem.
Sama uradna teologija sinodalnosti danes izrecno povezuje sinodalnost s prenovo, ki jo je prinesel 2. vatikanski koncil. Mednarodna teološka komisija je leta 2018 zapisala, da izraz sinodalnost sicer ni izrecno navzoč v nauku Koncila, vendar naj bi bila sinodalnost »v središču« njegovega prizadevanja za obnovo. Povezuje jo z ekleziologijo (naukom o Cerkvi) Božjega ljudstva, skupnim dostojanstvom in poslanstvom vseh krščenih, karizmami, sodelovanjem in soodgovornostjo. Hkrati jo opredeli kot poseben način življenja in delovanja Cerkve, v katerem vsi člani skupaj hodijo, se zbirajo in dejavno sodelujejo pri njenem poslanstvu.
To je pomembno, ker nam pokaže, da ne govorimo samo o novem načinu vodenja župnijskih sestankov. Ko danes govorimo o sinodalnosti, govorimo o določenem razvoju ekleziološkega mišljenja po 2. vatikanskem koncilu. Sama uradna teologija to priznava. Sinodalnost je predstavljena kot nekaj, kar je dozorevalo v zavesti Cerkve od časa koncila naprej in kar je danes postalo eden od ključnih načinov razumevanja življenja Cerkve. Če smo pošteni, se je samo besedo pastoralnost ali pastorala oz. pastoralno sedaj zamenjalo z besedami sinodalnost, sinoda in podobno, v samem bistvu pa se nič posebnega ni spremenilo.
Zato tudi ni dovolj reči, da je težava samo v tem, da nekateri ljudje sinodalnost napačno razumejo. Če to pomeni, da je ne razumejo enako kot vodilni, potem zagotovo za nekatere to velja. Toda, če se ista napačna smer znova in znova pojavlja na različnih krajih, pri različnih ljudeh in v različnih cerkvenih strukturah, potem si je treba zastaviti tudi neprijetno vprašanje: ali je res problem samo v slabi izvedbi ali pa je nekaj v samem miselnem okviru, ki takšne posledice omogoča?
To je vprašanje, ki ga je mogoče postaviti tudi v luči Romana Ameria. Njegova vrednost ni toliko v tem, da bi človeku ponudil seznam posameznih zmot, ki jih mora nato obkljukati. Pomembnejše je njegovo opozorilo na spremembe paradigem in ravnotežij v katoliškem mišljenju. Nekaj je mogoče poudariti, ne da bi se izrecno zanikalo nasprotno; vendar lahko že sprememba poudarkov sčasoma povzroči precej drugačno razumevanje celote. Če se desetletja poudarja sodelovanje, aktivno vlogo vseh, dialog, karizme, poslušanje, skupno razločevanje in soodgovornost, potem ni mogoče biti presenečeni, če bodo nekateri to nazadnje razumeli kot pravico do soupravljanja (morda tudi samoupravljanja?) Cerkve. In, bodimo pošteni, – na vodilnih mestih so si premnogi, po tihem in bolj na glas, želeli prav tega.
Prav zato nemška Sinodalna pot ni samo zgodba o tem, kaj se zgodi, ko so ljudje premalo izobraženi. Lahko je, in dejansko je, tudi simptom nekega širšega razvoja. Seveda je mogoče in treba je reči, da so določeni sklepi nemške poti nesprejemljivi. Toda vprašanje tradicionalnega katoličana mora biti globlje: kateri so tisti koraki, ki so omogočili, da je bilo mogoče priti tako daleč? Če danes samo pokažemo na skrajnost in rečemo: »Tega ne smemo početi,« še nismo odgovorili na vprašanje, kako je bilo mogoče, da je takšno razmišljanje sploh postalo cerkveno. Eno je namreč to neprestano konservativno opozarjanje, kam je vse šlo in kako daleč se je skrenilo, drugo pa je iskanje vzrokov zadeve, česar pa konservativci nočejo iskati.
Tu se ponovno pokaže razlika med tem, kar je na papirju pravilno, in tem, kar se dogaja v življenju. Lahko rečemo, da karizma ni oblast. Toda če se človeku desetletja govori, da mora vsak prepoznati in uveljaviti svojo karizmo, da je vsak poklican k soodgovornosti in da mora biti njegovo mnenje slišano, potem ni presenetljivo, če nekateri sčasoma začnejo meniti, da imajo zato tudi pravico odločati. Lahko rečemo, da poslušanje ne pomeni podrejanja Cerkve volji večine. Toda če se pastoralna kultura navadi, da je vsaka odločitev, sprejeta brez širšega soglasja, že skorajda znamenje klerikalizma, potem se je težko čuditi posledicam.
Prav tako je mogoče govoriti o »procesih« na povsem pravoveren način. Noben katoličan nima nič proti temu, da se ljudem omogoči čas za zorenje, da se posluša njihove težave in da se pastoralne odločitve sprejemajo preudarno. Toda Cerkev ni organizacija, ki bi skozi proces šele ugotavljala, kaj je resnica, kaj je njen nauk in kakšna je njena Božja ureditev. Proces je lahko sredstvo pastoralne modrosti; ne more pa postati vir cerkvene resnice. Poslušanje je lahko izraz očetovske skrbi; ne more pa pomeniti, da pastir svojo oblast prejema od skupnosti.
Tu je tudi razlog, zakaj je pomembno razlikovati med staro katoliško prakso posvetovanja, ki je vedno obstajala in v tradicionalnih krogih še vedno normalno obstaja, in sodobnim govorom o sinodalnosti. Cerkev je vedno poznala posvetovanje. Škof se je posvetoval s svojimi duhovniki, papeži so se posvetovali s škofi, duhovniki z verniki in izkušenimi ljudmi. To ni nič novega. Tudi Mednarodna teološka komisija priznava, da posvetovanje vernikov ni novost v življenju Cerkve. Toda današnji govor gre korak dlje, ko sinodalnost označuje za »konstitutivno razsežnost« Cerkve oziroma govori o »sinodalni Cerkvi«.
In prav tu se moramo ustaviti.
Kajti če je sinodalnost zgolj boljši način poslušanja in svetovanja, potem ne potrebujemo nove ekleziološke paradigme. Če pa je sinodalnost nova oblika oziroma nova razsežnost samega načina, kako Cerkev razume svoje življenje in delovanje, potem je treba resno preučiti tudi njene temelje in posledice.
Uradni dokumenti sami potrjujejo, da gre za razvoj, povezan z 2. vatikanskim koncilom. Današnja uradna razlaga sinodalnosti jo izrecno povezuje z ekleziologijo Božjega ljudstva, kolegialnostjo, sodelovanjem vseh in procesom poslušanja celotnega Božjega ljudstva. Zato tradicionalna kritika ne more biti zadovoljna s tem, da opozori samo na nekaj ekscesov, kot to počnejo konservativni krogi, ki pa po drugi strani sprejemajo vse skupaj, da jim je le dovoljeno nekaj delati in govoriti, ali, če vzamemo indultistične kroge, darovati tradicionalno sveto mašo, pa naj bo to redno ali občasno. Če hiša gori, ni dovolj, da ugotovimo, da nekateri gasilci uporabljajo napačno cev, treba je pogledati tudi električno napeljavo.
To je morda najpomembnejše vprašanje, ki ga takšno predavanje odpira, čeprav ga samo ne zastavi do konca. Kajti mogoče je zelo pravilno opisati nevarnosti sinodalne demokratizacije, opozoriti na nevarnost izgube pastirske oblasti in obsoditi nemško pot, hkrati pa še vedno ostati znotraj istega pokoncilskega miselnega okvira, iz katerega so ti problemi vsaj deloma zrasli. Potem se pride skupaj in govori ter razpravlja, besede se zdijo dobre in na mestu, in ne moremo reči, da niso. Potem pa se pride do konca slepe ulice, v katero vse to vodi, naprej pa več ne gre, ker ni izhoda. Rešitev bi bila iti nazaj in na tisto pravilno pot, ki je dolga stoletja bila pravilna in uspešna – na tradicionalno pot. Če je pa bilo karkoli, kar ni šlo, se je pazljivo pregledalo in premislilo, pa izbralo tudi kakšno malenkost drugačno pot.
Potem dobimo nekoliko nenavaden položaj: hiša gori, mi pa zelo dobro analiziramo posamezne plamene glede na njihovo obliko, ne želimo pa pogledati načrta hiše in najti način, kako čim bolj učinkovito plamene ukrotiti.
Seveda je dobro, če nekdo pravilno prepozna plamen. Seveda je dobro, če zna povedati, da Cerkev ni parlament, da duhovnik ostaja pastir in da večina ne more določati katoliške resnice. Vse to je treba pohvaliti. Toda, če se je isti požar v različnih oblikah razširil po župnijah, škofijah in cerkvenih ustanovah, potem bi bilo premalo reči, da potrebujemo samo boljšo formacijo, boljše procese in bolj zdravo sinodalnost. In kakor je bilo v prejšnjih člankih že rečeno, ne pomaga vsake toliko vreči kakšno konservativno ali indultistično vedro vode na plamene, ki bodo še naprej veselo plameneli, ko se po drugi strani brez težav pusti, da se te iste plamene še podžiga.
Morda potrebujemo tudi priznanje, da je bilo na tej poti nekaj hudo narobe.
Tu pa se tradicionalni katoliški pogled razlikuje od mnogih današnjih poskusov popravljanja razmer, kakor smo nekoliko že nakazali. Ne želi samo »boljše izvedbe« istega programa. Ne želi si samo nekoliko bolj uravnotežene sinodalnosti. Vprašati želi, kaj je bilo v pokoncilskem razvoju izgubljenega, prehitro opuščenega, preveč poudarjenega ali napačno postavljenega – in ali je treba to ne samo bolje razlagati, ampak tudi popraviti. In ta kritika želi tudi reči, da se je očitno izkazal tradicionalni način gradnje za boljšega in bolj učinkovitega, pa da se kot tak kaže še danes, morda je potreboval samo kak malenkostni popravek ali izboljšavo.
Kajti če je odgovor na vse težave vedno samo: »Potrebujemo več formacije«, se lahko zgodi, da ljudi samo bolje formiramo za življenje znotraj istega sistema, ki je težave povzročil.
In zato moramo biti hkrati pošteni in nepopustljivi. Pošteni do tistega, kar je v predavanju pravilno; nepopustljivi do vprašanja, ki ostaja za njim.
Sinodalnost na papirju lahko zavrača demokracijo. Sinodalnost v praksi lahko demokratično mentaliteto kljub temu že dolgo prenaša v življenje Cerkve in je praksa potem ne katoliška, temveč sodobno demokratična, prav tako pa tudi miselnost, ki se je v desetletjih oblikovala, in ni več katoliška.
Prav zato ni dovolj vprašanje, kako sinodalnost pravilno uporabljati. Pred nami je težje vprašanje: ali je sploh mogoče popraviti posledice pokoncilskega razvoja, ne da bi se bili pripravljeni ozreti tudi na same korenine in razvoj, ki je vse to omogočil?
Ko hiša gori, je seveda dobro, če gasilec pravilno prepozna plamen. Toda prej ali slej mora nekdo pogledati tudi načrt hiše. Če je bil problem samo v gasilcih, jih je treba bolje usposobiti. Če pa je nekaj narobe z napeljavo, je treba popraviti napeljavo.
