Traditionis custodes: svoboda, počasnega izumiranja

Omejevanje tradicionalne rimske maše, stališča kardinala Rocheja in globlji spor o izročilu Cerkve

Motuproprij Traditionis custodes, ki ga je papež Frančišek izdal julija 2021, ni zgolj nadomestil predhodne ureditve Benedikta XVI. iz leta 2007, znane kot Summorum Pontificum – po TC (kratica, ki jo bomo uporabljali, SP pa za Summorum Pontificum) SP je v praksi šel na smetišče zgodovine, pa tudi ko je še bil v veljavi, je bil le mrtva črka na papirju. Tradicionalno rimsko mašo je TC postavil v položaj, v katerem je njeno obhajanje odvisno od posebnih dovoljenj, ki jih je treba pridobivati in obnavljati. Cilj takšne ureditve je vse težje razumeti kot prizadevanje za mirno sožitje različnih liturgičnih izročil. Vse bolj se kaže, da je tradicionalni obred dovoljen predvsem kot začasna izjema, katere obstoj naj bi sčasoma postal nepotreben.

To je tudi osrednja misel uredniškega članka p. Alaina Loransa, objavljenega 15. oktobra 2026 v reviji Nouvelles de Chrétienté in povzetega na portalu FSSPX Actualité. Naslov je zgovoren: Traditionis custodes oziroma svoboda počasnega izumiranja.

Dovoljenje, ki naj bi sčasoma postalo nepotrebno

Omejitve, uvedene z dokumentom Traditionis custodes, so zelo konkretne. Tradicionalna maša je praviloma izključena iz župnijskih cerkva, ustanavljanje novih personalnih župnij ni dovoljeno, novomašniki pa za njeno obhajanje potrebujejo posebno dovoljenje Svetega sedeža. Tudi škofova pooblastila so omejena, saj mora za posamezne izjeme zaprositi Rim.

Kardinal Arthur Roche, prefekt Dikasterija za bogoslužje in disciplino zakramentov, je podal dodatna pojasnila, ki omejevanje še zaostrujejo. Dovoljenje za obhajanje tradicionalne maše v župnijski cerkvi naj bi bilo mogoče le, kadar ni mogoče najti druge primerne cerkve ali kapele. Tradicionalna maša naj ne bi bila vključena v redni župnijski program, njeno obhajanje pa naj ne bi sovpadalo z župnijskimi dejavnostmi. Ko se dobi na voljo ne-župnijski prostor, naj bi bilo dovoljenje umaknjeno.

Še zgovornejši so pogoji za podaljševanje dovoljenj. Škof mora po določenem obdobju utemeljiti nadaljnjo potrebo po tradicionalni maši ter poročati o napredku vernikov pri sprejemanju prenovljenega bogoslužja – nove maše. Tako se dovoljenje ne kaže več kot priznanje legitimne liturgične potrebe vernikov, ampak kot začasni ukrep, katerega namen je, da ta potreba sčasoma izgine.

Kakšna svoboda je torej dana vernikom? Svoboda, ki je dovoljena samo pod pogojem, da je nekoč ne bodo več potrebovali.

P. Lorans navaja tudi primer škofa Marka Eckmana iz Pittsburgha v Združenih državah Amerike, ki je napovedal ukinitev tamkajšnje tradicionalne maše, obhajane približno dvajset let. Pojasnil je, da je bilo dovoljenje mišljeno kot začasno in da je bil namen Svetega sedeža vernike postopoma usmeriti k pokoncilskemu obredu. Ta primer nazorno pokaže, kaj se lahko zgodi, ko je obstoj tradicionalne maše odvisen od dovoljenja, ki ga je mogoče umakniti, čeprav je skupnost že desetletja živa.

Kardinal Roche: vrnitve k Summorum Pontificum ne bo

V širši razpravi o prihodnosti tradicionalne maše so pomembne tudi nedavne izjave kardinala Rocheja. V intervjuju je izrecno zavrnil možnost vrnitve k ureditvi Benedikta XVI.: Traditionis custodes se ne bo spremenil in Summorum Pontificum se ne bo vrnil.

Roche zagovarja stališče, da je treba preseči osebne liturgične preference v korist edinosti Cerkve. Pri tem se sklicuje na izjave Leona XIV. in na njegovo poudarjanje pokoncilske liturgične prenove. Po tej logiki naj bi obstoj dveh različnih liturgičnih ureditev ogrožal cerkveno edinost, zato naj bi bilo treba vernike postopoma pripeljati do enotnega obhajanja prenovljenega rimskega obreda.

Toda prav tu se zastavlja bistveno vprašanje: ali je mogoče navezanost na tradicionalno mašo preprosto razglasiti za osebno preferenco, kakor da bi šlo za izbiro med dvema slogoma pobožnosti, kakor to trdijo indultistični krogi?

Za številne katoličane tradicionalna maša ni stvar okusa, nostalgije ali estetske naklonjenosti, kar je tudi edino pravilno. Gre za liturgijo, v kateri so se skozi stoletja izražali katoliška vera, nauk o sveti mašni daritvi, češčenje evharističnega Gospoda in razumevanje duhovniške službe. Njihova navezanost na tradicionalni obred je povezana z željo, da bi ohranili celovitost katoliškega izročila.

Kardinal Roche takšne razlike ne priznava kot razloga za drugačno liturgično ureditev. V intervjuju je tudi zanikal, da bi med verniki, ki obiskujejo tradicionalno mašo, in tistimi, ki obiskujejo prenovljeni obred, obstajale bistvene razlike v verskem življenju. Toda vprašanje ni zgolj v tem, ali so eni verniki bolj pobožni od drugih. Gre za vprašanje, kakšno vero liturgija izraža, kako jo oblikuje in kakšen odnos ima do nauka, ki ga je Cerkev prejemala in prenašala skozi stoletja.

Spor ni samo liturgičen

V ozadju omejevanja tradicionalne maše je globlja težava. Benedikt XVI. je z dokumentom Summorum Pontificum leta 2007 skušal omogočiti širšo uporabo rimskega misala iz leta 1962. Pri tem je poudaril, da tisto, kar je bilo za prejšnje rodove sveto, ostaja sveto in veliko tudi za nas ter ne more biti nenadoma v celoti prepovedano ali celo škodljivo. To je seveda res in to podpišemo tudi mi.

Vendar Benediktova ureditev ni pomenila popolnega sprejetja stališč Bratovščine sv. Pija X. Njegov cilj je bil sprava znotraj Cerkve, pri čemer je bila širša uporaba tradicionalnega misala umeščena v okvir njegovega razumevanja kontinuitete med starim in novim obredom. Bratovščina sv. Pija X. pa ne izhaja iz predpostavke, da sta oba obreda v vseh bistvenih pogledih enakovredna izraza iste vere in istega teološkega razumevanja.

Prav to razliko je pomembno ohraniti. Ne gre za to, da bi bilo treba vsakemu, ki obhaja tradicionalno mašo v okviru škofijskih struktur ali uradnih ustanov, pripisovati napačne namene – to ni naš namen. Mnogi verniki iskreno iščejo sveto mašo in si želijo ohraniti tradicionalno liturgično življenje. Vendar njihova dobra volja sama po sebi ne odpravi teoloških razlik, ki zadevajo razumevanje liturgične reforme, cerkvenega izročila in pokoncilske ekleziologije. To je tisto, kar skušamo dopovedati vsem tem pripadnikom, pa nas zato imajo za njihove sovražnike. Kakor je pred leti dejal novinar, ki je komentiral komisariranje Frančiškanov Brezmadežne, ki so pred kratkim bili tudi uradno ukinjeni, je to podobno metodam iz preganjanj v Sovjetski zvezi, ko so sorodniki dobili račun za naboje, s katerimi so oblasti usmrtile člana njihove družine. Skratka – ta zmotna pokorščina je medvedja usluga samim sebi.

Za Bratovščino sv. Pija X. zato vprašanje ni rešeno že s tem, da se tradicionalna maša tu in tam še sme obhajati. Pomembno je tudi, pod kakšnimi pogoji je dovoljena in ali se s takšnim dovoljenjem od vernikov pričakuje, da bodo tradicionalni obred sprejemali zgolj kot izjemo, medtem ko naj bi prenovljeni obred ostal edini običajni izraz rimskega bogoslužja.

Prav to protislovje je ključno: po eni strani se govori o edinosti in kontinuiteti, po drugi pa se tradicionalno liturgijo obravnava kot oviro, ki jo je treba postopoma odstraniti. Če naj bi bila tradicionalna maša res legitimna dediščina Cerkve, zakaj se njeno širjenje obravnava kot problem, njeno preživetje pa pogojuje z usmerjanjem vernikov k drugemu obredu?

Kaj razkriva intervju s kardinalom Rochom?

Intervju s kardinalom Rochom odpira še več vprašanj. Kardinal se sklicuje na Drugi vatikanski koncil in na konstitucijo Sacrosanctum Concilium, da bi utemeljil sedanjo liturgično ureditev. Toda konstitucija je med drugim poudarjala ohranjanje latinščine v latinskih obredih in določala, da nihče, niti duhovnik, ne sme samovoljno dodajati, odvzemati ali spreminjati karkoli v liturgiji.

Zgodovinski razvoj po koncilu je prinesel obsežne spremembe, ki pa so v bistvu že bile vsebovane v koncilskih besedilih, kjer je bila močna trditev v bistvu razorožena s tistim, kar je prišlo potem – znameniti “vendar”. 36. člen o latinščini to naredi takole:

§ 1. V latinskih obredih naj se ohrani raba latinskega jezika, razen kjer velja posebno pravo. § 2. Ker pa je v maši, pri podeljevanju zakramentov in v drugih delih bogoslužja uporaba maternega jezika za ljudstvo pogosto zelo koristna, se mu sme odstopiti širše mesto, predvsem pri berilih in nagovorih, v nekaterih molitvah in spevih, v skladu z določili, ki so za posamezne primere predpisana v naslednjih poglavjih. § 3. Ob upoštevanju teh določil je stvar pristojne krajevne cerkvene oblasti (o kateri govori 22. člen, § 2 – po potrebi tudi po posvetovanju s škofi sosednjih dežel istega jezika), da odloči o uvedbi in načinu uporabe maternega jezika. To odločitev mora pregledati oziroma potrditi Apostolski sedež. § 4. Prevod latinskega besedila v materni jezik, ki se bo uporabljal v bogoslužju, mora odobriti zgoraj omenjena pristojna krajevna cerkvena oblast.

V bistvu člen govori proti latinščini, prav tako velja za gregorijansko petje. V številnih župnijah je zato latinščina skorajda povsem izginila iz rednega bogoslužja, hkrati pa so se uveljavile različne liturgične prakse, ki jih ni mogoče preprosto enačiti z izrecnimi določili koncilske konstitucije. Prenovljeni misal je tako naravno nadaljevanje koncilskih zahtev. Reforma, če naj ji tako rečemo, samo izvaja, kar je že v koncilskih odlokih in seveda izraža koncilske teološke ter druge poudarke.

Pomembno je tudi, da kritika prenovljenega obreda ni isto kot kritika veljavnosti vsake posamezne maše, obhajane po njem. Čeprav je tudi pogosto zelo problematično, saj je potem odvisno od posameznega mašnika, ali ima pravi namen Cerkve, da je namreč prepričan, da je to, kar obhaja, na nekrvavi način darovana Kristusova daritev na križu. Razprava pa sicer zadeva predvsem liturgično obliko, njen teološki izraz in spremembe, ki so sledile koncilu – niso kar padle z neba. Za tradicionalno usmerjene katoličane je posebno pomembno vprašanje, kako jasno je v obredu izražena maša kot žrtvena daritev, njena spravna vrednost ter resnična in dejanska navzočnost Kristusa v evharistiji.

Kardinal Roche je v istem intervjuju priznal, da so nekatere sodobne liturgične prakse, denimo vključevanje besedil Korana v mašno bogoslužje, povsem napačne. To je pomembno priznanje, vendar obenem odpira vprašanje meril: zakaj se pri nekaterih zlorabah ne ukrepa z enako odločnostjo, s kakršno se omejuje vernike, ki želijo ohraniti tradicionalni obred?

Razlika v obravnavi ni nepomembna. Če je liturgija sveta stvar, potem bi morala biti skrb za njeno celovitost in spoštovanje dosledna. Ne gre tako, da se tradicionalni obred obravnava kot problem, ki ga je treba omejiti, medtem ko se resne zlorabe v prenovljenem bogoslužju obravnavajo zgolj kot napačne prakse.

Izročilo ni začasna izjema

Osrednja težava dokumenta TC je zato večji od vprašanja dovoljenj za posamezne maše. Če se liturgija, ki je stoletja oblikovala življenje Cerkve, lahko ohranja samo pod pogoji, ki predvidevajo njeno postopno izginotje, potem je postavljeno pod vprašaj tudi razumevanje samega cerkvenega izročila. Poleg tega pa je vprašanje širše, saj liturgija obravnava tudi brevir, zakramente in ostale obrede, ki so po TC prepovedani. Poleg tega pa naj bi se bralo novi prevod berila in evangelija v narodnem jeziku.

Izročilo ni last posameznega papeža ali cerkvenega urada, ki bi ga lahko poljubno preoblikoval ali umaknil. Cerkev je prejela zaklad vere, ki ga mora zvesto varovati in prenašati naprej. Tudi liturgija je del tega izročila: ni zgolj zbirka spremenljivih zunanjih oblik, temveč izraz vere, ki jo Cerkev izpoveduje, obhaja in živi.

To ne pomeni, da v zgodovini Cerkve ni bilo liturgičnega razvoja ali da ni mogoča nobena liturgična sprememba. Pomeni pa, da spremembe ne morejo biti same sebi namen in da jih ni mogoče presojati samo po administrativni odločitvi ali sklicevanju na edinost. Merilo mora ostati zvestoba katoliški veri in izročilu.

Bratovščina sv. Pija X. zato ne more sprejeti, da bi bilo njeno poslanstvo izpolnjeno že s tem, da bi tradicionalna maša ostala dovoljena na nekaterih posebej določenih krajih ob določenih časih, po možnosti vse redkeje, pod stalnim nadzorom in ob pričakovanju, da bodo njeni verniki nekoč prešli k prenovljenemu obredu. Njen cilj je ohranitev in širjenje katoliškega izročila v celoti ter dostopnost maše vseh časov za dobro duš in Cerkve.

Tu se pokaže tudi razlika med zgolj administrativno rešitvijo in resnično doktrinalno razpravo. Prva lahko začasno omogoči obhajanje tradicionalne maše, vendar ne odgovori na vprašanje, zakaj je ta maša postala predmet omejevanja. Druga pa mora obravnavati razloge, zaradi katerih se tradicionalna liturgija in pokoncilska reforma razumeta tako različno.

Zato je treba vztrajati pri bistvenem: tradicionalna maša ni zgodovinski ostanek, ki bi ga bilo treba obzirno pospremiti v izginotje. Je dragocena dediščina Cerkve, katere pomen sega daleč onkraj osebnih preferenc ali generacijskih navad. Če je njena prihodnost odvisna od dovoljenj, katerih cilj je, da postanejo nepotrebna, potem takšna svoboda ni resnično priznanje njenega mesta v življenju Cerkve.

Svoboda počasnega izumrtja ni svoboda, ki bi jo bilo mogoče zamenjati za pravico do ohranjanja izročila. In prav zato vprašanje tradicionalne maše ostaja odprto: ne samo zaradi tistih, ki jo obiskujejo danes, temveč zaradi prihodnjih rodov katoličanov, ki imajo pravico spoznati in prejeti bogastvo liturgije, ki jo je Cerkev obhajala skozi stoletja.

Viri in nadaljnje branje

Sorodni prispevki