Z nastopom škofa iz Écôna je odpor proti liturgični reformi dobil novo razsežnost. Obsodbe, prepovedi duhovniških posvečenj in kazni iz Rima bodo hudo preizkusile zvestobo duhovnikov in laikov, ki so se vključili v ta boj.
November 1974. Kot strela z jasnega!
Msgr. Marcel Lefebvre je javno spregovoril v veličastni izjavi, ki bo morda nekega dne v zgodovinskih učbenikih Cerkve navedena kot eden od velikih dogodkov pokoncilske dobe: »Z vsem srcem se oklepamo katoliškega Rima, varuha katoliške vere in izročil, potrebnih za ohranjanje te vere […] Zavračamo pa in smo vedno zavračali, da bi sledili Rimu neomodernistične in neoprotestantske usmeritve, ki se je jasno pokazala na Drugem vatikanskem koncilu in po koncilu v vseh reformah, ki so iz njega izšle.«
Vstal je prelat!
Profesorjem v Écônu je zaupal: »Ne glede na to, kakšne kazni bodo izrečene proti nam, v takšnih okoliščinah ne gre več za vprašanje pokorščine, temveč za ohranitev vere.«
Toda nadškof, ki je vse življenje živel v najpopolnejši pokorščini, je strašno trpel. Enemu od svojih duhovnikov je zaupal: »Dobro sem slutil, da bo naša zavrnitev nove maše prej ali slej postala kamen spotike, vendar bi raje umrl, kot da bi se moral spopasti z Rimom, s papežem!«
Dve različni poti
Istočasno se je dom Jean Roy, opat v Fontgombaultu, ki mu je dotlej uspelo v svojem samostanu ohraniti tradicionalno mašo, nazadnje odločil za liturgično reformo. Pri tem se je skliceval na pokorščino papežu.
Pavel VI. je kmalu zatem zapisal: »To reformo smo potrdili s svojo oblastjo in zahtevali, da jo sprejmejo vsi katoličani. Če na splošno nismo menili, da je primerno še naprej dopuščati zamude ali izjeme pri njenem sprejemanju, smo to storili zaradi duhovnega blagostanja in edinosti celotne cerkvene skupnosti, saj je za katoličane rimskega obreda Ordo Missae posebno znamenje njihove edinosti.«¹
Tisti, ki so poznali dom Roya, menijo, da je bila ta prisilna opustitev tradicionalne maše za dobrega opata velika bolečina. Umrl je tri leta pozneje, star komaj 55 let. Bil je prijatelj msgr. Lefebvra, ki je pogosto obiskoval Fontgombault. Toda leta 1974 sta se prelata podala po različnih poteh.
Izjava msgr. Lefebvra je bila velik žarek upanja za gospoda Vincenta in vse tiste, laike in klerike, ki so se, vsak na svoji ravni, borili za izročilo.
Jean Madiran mu je v reviji Itinéraires izrazil vso svojo podporo. Yves Chiron pripoveduje, da je ustanovitelju Duhovniške bratovščine sv. Pija X. predlagal, naj svojo izjavo podrobno pojasni, da bi pokazal njeno doslednost in upravičenost. Msgr. Lefebvre je nato Jeana Madirana prosil, naj predavanje naredi kar sam. Med obiskom v Écônu je veliki pisatelj pred profesorji in bogoslovci predstavil »razloge laika za globoko in popolno privrženost Izjavi«.
Ob koncu predavanja mu je msgr. Lefebvre čestital: »Točno to je moje mišljenje. Izrazili ste ga precej bolje, kot bi ga znal sam.«
Obsodba leta 1975
Novembrski izjavi iz leta 1974 je sledilo zaslišanje msgr. Lefebvra pred komisijo treh kardinalov februarja 1975, nato pa maja ukinitev Duhovniške bratovščine sv. Pija X. z odobrenjem Pavla VI. Kardinali so pojasnili, da po ukinitvi Bratovščine tudi njeno semenišče in vsa njena dela izgubijo pravico do obstoja.
Jean Madiran je na straneh revije Itinéraires pogumno branil škofa iz Écôna in objavil dokumente o tem, kar je imenoval »divja obsodba« msgr. Lefebvra. Obsojal je »temeljni spopad med katoliško vero in novo vero, ki kolonizira cerkveno upravo«. Rimska odločitev je bila »zunaj vseh pravil in zakonov ter je posledica velikanske podle prevare«. Svoj uvodnik je sklenil z besedami: »Ne smemo ubogati […] gnusnih ukazov, ki že deset let organizirajo in vsiljujejo samouničenje Cerkve.«²
Laiki, zvesti izročilu, so sledili tej usmeritvi. Težke rimske kazni so jih prizadele, vendar sta jih podpirala trdnost msgr. Lefebvra in jasnost njegove misli. Kkor v svoji biografiji pripoveduje msgr. Tissier de Mallerais, je bil odgovor msgr. Lefebvra na obsodbo trojen.
Najprej je organiziral romanje v Rim s celotnim semeniščem, da bi izpričal svojo privrženost Rimu vseh časov. Nato je sestavil prošnjo papežu, v kateri je zahteval ponovni pregled svojega nepravičnega postopka. Nazadnje je vložil pravno pritožbo proti ukinitvi Bratovščine. Pritožba ni bila uspešna, saj je papež odobril odločitev, ki je prizadela delo msgr. Lefebvra. Kaj storiti?
Po temeljitem premisleku se je nadškof odločil iti naprej in je 29. junija 1975 posvetil tri duhovnike. Gospod Vincent je odobraval njegov pogum.
Leto »vročega poletja«
Kljub rimskim kaznim semenišče v Écônu ni zaprlo svojih vrat. Rimske oblasti so Duhovniško bratovščino sv. Pija X. sicer ukinile, vendar je bilo to le na papirju. Mlada rastlina, ki jo je hranil življenjski sok Cerkve, je še naprej rasla. Oktobra 1975 je kardinal Villot škofovskim konferencam pisal in jih prosil, naj odtlej duhovnikom, ki jih je posvetil msgr. Lefebvre, zavrnejo inkardinacijo.
Nadškof je nato skušal priti do papeža. Predhodno so zahtevali, da sprejme vse dokumente Drugega vatikanskega koncila in v dokaz svoje podreditve uvede novi misal.
Pavel VI. je 24. maja 1976 izjavil: »V imenu izročila prosimo vse svoje otroke, vse katoliške skupnosti, naj prenovljeno bogoslužje obhajajo dostojanstveno in goreče. Sprejetje Novus Ordo Missae nikakor ni prepuščeno svobodni presoji duhovnikov ali vernikov.« Novi obred je bil »razglašen zato, da bi nadomestil starega«.³ Msgr. Lefebvre je zavrnil kompromis, ki ga je predlagal Rim.
Medtem so se bližala duhovniška posvečenja v juniju 1976. Gospod Vincent je čakal, da bi videl, kaj bo storil nadškof. Ali si bo drznil posvetiti duhovnike brez inkardinacije? 25. junija mu je msgr. Benelli to prepovedal de mandato speciali Summi Pontificis, torej s posebnim mandatom vrhovnega Pontifika. Ta posvečenja bi torej pomenila hudo dejanje nepokorščine njegovi oblasti.
Pater Dhanis je obiskal msgr. Lefebvra. V rokah je držal misal Pavla VI.: »Monsinjor, če boste še danes z menoj obhajali to mašo, bo vse z Rimom urejeno!« Nadškof je kratko odgovoril: »Mašo sem danes že obhajal.«
29. junija 1976 je msgr. Lefebvre posvetil trinajst duhovnikov. Tisti, ki so poslušali njegovo pridigo, je niso nikoli več pozabili. V veliki zbrani množici je bil eden od sinov gospoda Vincenta globoko zaznamovan s to homilijo: boj za ohranitev zvestobe, boj za Cerkev, boj za Jezusa Kristusa. Prelat je ganjeno govoril o »dragocenem zakladu obreda svete maše, ki ga je kanoniziral sveti Pij V.« Resno je pojasnil, da se »drama med Économ in Rimom odvija prav glede vprašanja maše«.
Po posvečenjih je sledil ganljiv prizor prvih novomašnih blagoslovov. Sin gospoda Vincenta je očetu pripovedoval, kako globoko ga je ganil blagoslov, ki ga je mladi duhovnik podelil svojemu očetu.
Rimske kazni
Tistega dne je nadškofa doletela kanonična kazen suspensio a collatione ordinum, ki mu je odtlej prepovedovala podeljevanje svetih redov. 6. julija je prejel opomin, v katerem so mu naložili, naj papeža prosi odpuščanja. Msgr. Lefebvre je Pavlu VI. odgovoril s pismom, v katerem ga je prosil, naj obnovi tradicionalno mašo, katoliško duhovništvo in družbeno kraljevanje našega Gospoda Jezusa Kristusa.
22. julija je bil obveščen, da ga je papež kaznoval s suspenzom a divinis, ki mu je prepovedoval opravljanje dejanj njegove duhovniške službe. Ta nova kanonična kazen je bila za prelata, ki je vse življenje izkazoval svojo privrženost Petrovemu sedežu, neizmerna bolečina. Kazni, ki so jim prepovedovale obhajanje maše in podeljevanje zakramentov, so doletele tudi novo posvečene duhovnike.
Gospod Vincent je bil zgrožen. Ali bo obiskoval maše teh mladih duhovnikov, ki naj bi prišli v Francijo in ustanovili prve priorate Duhovniške bratovščine sv. Pija X.? S tem bi se tudi sam znašel v stanju nepokorščine papežu. Kakšna dilema vesti!
Avgusta je bila Pavlu VI. poslana prva prošnja, ki so jo podpisali Michel de Saint-Pierre, Louis Salleron, Gustave Thibon in več drugih uglednih osebnosti. Novembra ji je sledila druga, ki so jo med drugim podpisali Jean de Viguerie, Marcel de Corte in približno trideset profesorjev. Toda papež svoje odločitve ni spremenil.
Jean Madiran je v svoji reviji objavil vse dokumente o »vročem poletju«. Večkrat je zatrdil: »Msgr. Lefebvre je bil obsojen zato, ker je ostal neomajno katoliški škof.«⁴ Zelo odločno je pojasnil, da je šlo za: »… versko vojno. Na eni strani je bila religija msgr. Lefebvra: katoliška vera. Na drugi strani pa nova religija.«⁵
Gospod Vincent je vse te dogodke spremljal po zaslugi čudovitega dela revije Itinéraires, ki mu je vsak mesec prihajala po pošti. Takrat še ni bilo interneta. Revija Jeana Madirana je zato imela bistveno vlogo v boju za mašo. Gospod Vincent se je odločil slediti msgr. Lefebvru v njegovem boju za izročilo.
Od leta 1976 do leta 1988
Dvanajst let pozneje so prišla škofovska posvečenja leta 1988. Ko je bila sprejeta odločitev, da se semenišča Bratovščine kljub rimskim kaznim ohranijo, se je posvečenje novih škofov, ki bi zagotovili nadaljevanje duhovništva, pokazalo kot nuja.
Ta posvečenja, ki so jih imenovali »operacija preživetja« izročila, so bila razlog za veselje, saj je bilo zagotovljeno nadaljevanje katoliškega duhovništva. Toda bila so tudi razlog za trpljenje: tako kot leta 1976, so se družine razdelile in prijateljstva pretrgala. Jean Madiran, junak prvih let boja za mašo, se je odločil ločiti se od msgr. Lefebvra. Tudi dom Gérard je izbral drugo pot, medtem ko so nekateri duhovniki zapustili Duhovniško bratovščino sv. Pija X. in ustanovili Duhovniško bratovščino sv. Petra.
Gospodu Vincentu se je zdelo, da je za tiste, ki so sprejeli takšne odločitve, ohranitev uradne vezi z rimskimi oblastmi postala pomembnejša od svobode javnega boja proti njihovim zmotam. Sam je še naprej zaupal msgr. Lefebvru.
Vsi ti spomini so se mu vračali v spomin, medtem ko se je pred njegovimi očmi odvijala nova faza istega boja in so rimske kazni znova zadele Duhovniško bratovščino sv. Pija X., zvesto Cerkvi vseh časov.
Marie de Clermont
¹ Pavel VI., navedeno v Itinéraires, št. 208, str. 188.
² Jean Madiran, Itinéraires, št. 206, str. 205.
³ Pavel VI., nagovor z dne 24. maja 1976, ponatisnjen v Itinéraires, št. 195, str. 115.
⁴ Jean Madiran, Itinéraires, št. 195, str. 6.
⁵ Jean Madiran, Itinéraires, št. 208, str. 98.
Vir: FSSPX Actualités
Slika: posnetek zaslona z YouTuba
