Med nedavnim apostolskim potovanjem Leona XIV. v Francijo so bile liturgične slovesnosti dostojanstvene. Šlo je za novo mašo brez pretiravanj: nič »ministrantk«, kakor so zahtevale progresivne feministke iz Magdale (nekdanjega Odbora za krila). Gloria, Pater, Salve Regina … so peli v latinščini. Je to znamenje vrnitve k določeni tradiciji?
Predvsem gre za papeževo voljo. Prav on namreč pojasnjuje veliko zanimanje mladih za tradicionalno mašo s pretiravanji koncilske liturgije. Njegovo razmišljanje je preprosto: če odpravimo te zlorabe, bo zanimanje postopoma pojenjalo. To je polglasno zatrjeval v svoji knjigi – intervjuju Léon XIV, pape missionnaire d’une Église mondialisée (Artège/Le Rocher, 2025): »Zlorabe pri tem, kar imenujemo maša Drugega vatikanskega koncila, niso pomagale ljudem, ki so iskali globlje izkustvo molitve, stik s skrivnostjo vere, kakršnega so, kot se je zdelo, našli pri obhajanju tridentinske maše. No, če liturgijo Drugega vatikanskega koncila obhajamo na primeren način, ali resnično opazite veliko razliko med to izkušnjo in ono?«
Kardinal Pietro Parolin, državni tajnik, je bistvo papeževe misli izrazil v sporočilu, ki ga je 18. marca 2026 naslovil na francoske škofe: treba je najti »konkretne rešitve«, da bi »velikodušno vključili osebe, ki so iskreno navezane na Vetus Ordo«, pod pogojem, da se to zgodi »ob spoštovanju usmeritev, ki jih je na področju liturgije določil Drugi vatikanski koncil«. Skratka: Novus Ordo z latinščino in kadilom.
Leon XIV. meni, da lahko na ta način doseže edinost, kakor je dejal v Notre-Dame 25. septembra: »Zato postavite občestvo s Petrovim naslednikom in s Cerkvijo pred svoje osebne občutljivosti, da boste gojili edinost Božjega ljudstva.« To je poudaril tudi v Lurdu 27. septembra: gre za »dinamično edinost, ki se napaja iz izročila Cerkve – od cerkvenih očetov do Drugega vatikanskega koncila – in iz pokoncilskega učiteljstva. Poleg tega se bogati v medsebojnem dialogu, izhajajoč iz vere, v skladu s sinodalnim načinom …«. Prevedeno: med izročilom in koncilom, med tridentinsko mašo in mašo Pavla VI. ni doktrinalnega preloma, temveč obstajajo zgolj »zlorabe«, ki jih je treba popraviti v sinodalnem dialogu.
Tako je zavržena teološka presoja kardinalov Alfreda Ottavianija in Antonia Baccija v njunem delu Kratka kritična presoja (1969): »Novus Ordo Missæ […] se kot celota in v posameznih podrobnostih osupljivo oddaljuje od katoliške teologije svete maše, kakor je bila opredeljena na XXII. zasedanju Tridentinskega koncila, ki je z dokončno določitvijo kanonov obreda postavil nepremostljivo pregrado proti vsakemu krivoverstvu, ki bi moglo ogroziti celovitost Skrivnosti.«
Papež želi liturgično vprašanje »depolarizirati«, vendar ne vidi, da verniki niso navezani na tradicionalno mašo zaradi »osebne občutljivosti«, temveč zaradi zvestobe dogmi. Hočejo zakramentalno žrtveno daritev, ne pa hibridnega obreda, napol katoliškega in napol protestantskega, ki je usmerjen k človeku, odprt svetu in njegovim modernim »vrednotam«. Zunanje dostojanstvo ne bo rešilo liturgičnega vprašanja, ki je dogmatično: lex orandi, lex credendi.
p. Alain Lorans
Ta članek je uvodnik revije DICI, francoskega mesečnika za informiranje in analize Bratovščine sv. Pija X.
Viri:
– DICI št. 473
– FSSPX Aktualnosti
