BESEDA OKROŽNEGA PREDSTOJNIKA – NOVEMBER 2026
Prečastiti sobratje, spoštovani bratje in sestre v redovništvu, dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!
V mesecu novembru je vedno primerno govoriti o poslednjih rečeh: o smrti, sodbi, nebesih in peklu, pa tudi o vicah in skrbi za rajne. Ves ta tako smiselni trud, ta ljubeča gorečnost, obiski grobov in skrb zanje, pa tudi molitve in žrtve, ki jih darujemo za svoje rajne, jasno kažejo povezanost, ki je nobena smrt ne more uničiti. Poleg tega pričujejo o skupnosti naše usode in tudi o bolj ali manj skritem oziroma izrecnem prepričanju, da obstaja življenje, ki je nevidno, a resnično, ki presega naš vsakdanjik, vendar ga hkrati spremlja in zaobjema. Čudovita skrivnost občestva svetih, ki jo izpovedujemo v veroizpovedi, v tem mesecu rajnih, pa tudi blaženih in svetnikov, žari v čudoviti nadnaravni luči.
Naši dragi rajni
Ali so naši rajni mrtvi ali zares živi? To vprašanje ni izmišljeno, retorično ali fantastično. Zadeva nas in se dotika prav vseh; je očitek in izziv: naše zemeljsko življenje je morda kratko ali omejeno, vendar nas tako zelo zaposluje in nam jemlje toliko pozornosti, da ga praktično imamo za resnično življenje, in sicer za edino pravo življenje. Vendar je v resnici le pokušina, zametek, začetek, priprava in prehod v tisto življenje, ki si edino zasluži to oznako, to ime: večno življenje.
Pokopališča naših mest in vasi so v resnici veliko bolj naseljena kakor vse hiše in ulice, če pomislimo na vse pretekle rodove, ki so stoletje za stoletjem v grobovih odložili svoja romarska oblačila. Najštevilčnejši prebivalci naših polj in naših naselij so pravzaprav njihovi rajni. In ti rajni so, čeprav v njih ne govorijo in ne delujejo več, živi, nadvse živi, vsi brez izjeme, seveda v neki drugi luči in v povsem drugačnem načinu bivanja. Enako velja za naša stanovanja in hiše: koliko ljudi je tam živelo, ljubilo in trpelo! Imenujemo jih mrtve, toda oni živijo.
Ne bojmo se rajnih
Strah pred rajnimi je jasno znamenje pomanjkanja vere. Zaradi skorajda neizkoreninljivega ostanka starega poganstva, se mnogi še vedno bojijo mrtvih in jih z grozo imenujejo duhovi. V resnici to pomeni, da rajni živijo zgolj duhovno življenje in čakajo na vstajenje svojih lastnih teles. Spiritizem in nekatere oblike danes tako razširjene ezoterike so te strahove še povečali, medtem ko nam vera omogoča, da s tolažbo in skorajda samoumevno doživljamo varno in veselo občestvo s tistimi, ki so odšli pred nami.
Naši rajni so živi, veliko bolj živi od nas. Kajti naše življenje se izteka v časno smrt, medtem ko njihovo življenje ni več podvrženo nobeni smrti. Naše življenje izčrpavajo napori in skrbi, izkrivljajo ga strasti, bolečina in bolezen ali celo norost. Njihovo življenje pa se razvija v vedrini in spokojnosti, v polnosti in preobilju, o katerih si ne moremo ustvariti niti najmanjše predstave.
Nekateri pesniki in misleci – pravzaprav plitvi misleci – so si nebesa predstavljali kot dolgočasno zborovanje nad oblaki ali kot negibno predstavo senc, kot brezumno okamenelost brez smisla. Naš razum, ki deluje samo s pomočjo telesnih čutov, zelo pomanjkljivo in le mimogrede dojema duhovno življenje oziroma življenje duha. Zato smo v zadregi in okorni, kadar želimo premišljevati o večnem življenju in večni blaženosti.
Toda rajni so v resnici živi in tako bi jih morali pravzaprav tudi imenovati. V primerjavi z njimi smo mi tisti, ki umiramo. In to dejstvo, ki nam ga razodeva samo vera, nas ne bi smelo obremenjevati. Kajti skozi to umrljivost, skozi smrt, ki se je v nas že začela, hitimo naproti njihovemu polnemu življenju.
Približujemo se življenju brez smrti, luči brez senc, veselju brez trpljenja, dokončnemu cilju, dejavnosti brez utrujenosti, vedno novemu in jasnemu spoznanju, uživanju brez nasičenosti. Z eno besedo: po moči življenja in smrti Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, bomo deležni čisto božjega življenja. Medtem pa po starodavnem krščanskem izročilu molimo za svoje rajne, da bi jim pomagali, če se še nahajajo v stanju poslednjega očiščevanja, v vicah oziroma purgatoriju. Z molitvijo za rajne začenjamo skupaj z njimi že zdaj postajati deležni nesmrtnega, resničnega, božjega življenja. Nebeško življenje pa v večnosti pomeni tudi telesno vstajenje: poveličano telo, ki nam ga bo podaril Bog.
Ob tem se vendarle spomnimo tudi skrivnosti pekla, večne ločenosti od Boga, pa tudi čutnih kazni, ki jih bodo v peklu za večno trpljenje deležni prav tako vstali. To je strašna misel, vendar vedno znova odrešujoča, o kateri mora Cerkev oznanjati.
Aktualni pogled na sedanjost
Če želimo danes pogledati na katoliško kulturo odnosa do rajnih, vidimo, da ni od nje ostalo skorajda nič več in da je krščanstvo v veliki meri zares izginilo, če izvzamemo majhen ostanek na začetku novembra. Ljudje so pozabili na svoje drage rajne. Ne želim se zdaj zadrževati pri vseh zablodah in napačnih razvojnih smereh, temveč želim navesti nekaj pomembnih točk, ki jih moramo obnoviti.
1. Poglejmo na pokopališče. Poskrbimo za pravi katoliški pogreb, ki seveda vključuje pokop telesa v zemljo, da bi s tem predvsem izpovedali vero v vstajenje. Sežiganje trupel je poganstvo, ki so ga znova oživili francoska revolucija, liberalizem v 19. stoletju, totalitarni režimi 20. stoletja in vsa gibanja, ki so odpadla od Cerkve. Zato še naprej jasno recimo: ne! Na to temo obstajajo dobre publikacije, ki jih z veseljem priporočam.
Prav tako sta zelo pomembna primerna skrb za grobove naših rajnih in redno prižiganje blagoslovljenih sveč, pa tudi uporaba blagoslovljene vode na pokopališču za uboge duše v vicah. Pokopališča bi morali obiskovati precej pogosteje, kot je bilo običajno še pred nekaj desetletji, in tam moliti za rajne.
2. Potrebujemo katoliško pogrebno kulturo, ki bo resnično dajala dober zgled in pomagala ljudem. Spomnim na pomembnost slovesne žalne barve, ki je bila in ostaja črna. Tako v bogoslužju, kot tudi pri žalnih oblačilih laikov, pri prepoznavanju vdovskega stanu in v času žalovanja svojcev. Na tem področju bi morali znova pridobiti veliko iz katoliškega izročila; to bo velik blagoslov.
3. Pomen svete maše za rajne. Poglejmo čudovito tradicionalno rimsko pogrebno bogoslužje: kako spodbudna je slovesna maša zadušnica! Odzivi ljudi, ki so oddaljeni od Cerkve, so danes skorajda izključno pozitivni. Maša za naše rajne vernike je zelo pomembna, prav tako spomin na konkretne rajne v mašnem kanonu, letni spominski dnevi in še marsikaj drugega. Tako ostajamo na poseben način povezani s svojimi rajnimi, zanje pa je to najvišje dejanje ljubezni, ki jim ga lahko učinkovito izkažemo. Pri duhovniškem posvečenju prejme duhovnik veliko oblast darovanja mašne daritve za žive, pa tudi za rajne.
4. Uporabljajmo zaklad odpustkov za uboge duše v vicah. Osmina vseh vernih rajnih je za to posebno primeren čas, pa tudi ves mesec november. Namenjajmo odpustke ubogim dušam!
5. Povezanost z našimi dragimi rajnimi sorodniki: izkazujmo jim svojo ljubezen z molitvijo in svetimi mašami, ki jih naročimo zanje. Obletnice smrti bi morale biti znova nujno zapisane v družinskem koledarju in ne smejo biti pozabljene. Bodimo tudi dober zgled prihodnjim rodovom, da bodo grobovi še naprej lepo urejeni in naša čudovita pokopališča ne bodo propadala.
Pripravljajmo se na dobro smrt
Vse lahko samo znova in znova spodbujam, naj skrbijo za dobro pripravo na smrt. To je naloga tako mladih kot starih. Ko bo nekoč zagorela sveča umirajočega, bo morda že prepozno.
Priporočam vam dobro knjigo: Priprava na smrt – Premišljevanja o večnih resnicah, da bi pobožno živeli in srečno umrli svetega Alfonza Marije Ligvorija.
Danes pa vas želim tudi ponižno prositi: molite, prosim, zame, za mojo zvestobo do konca in za srečno smrt. Molimo drug za drugega. Velika ura čaka prav vsakega izmed nas.
S svojim duhovniškim blagoslovom!
p. Johannes Regele
Jaidhof, 1. novembra 2026, na praznik vseh svetih
