Z nekoliko zamude zaradi izpraznjenega sedeža in izbora novega papeža, objavljamo sporočilo okrožnega predstojnika za mesec maj.
Sveta maša in poklici – Beseda okrožnega predstojnika za mesec maj
Prečastiti bratje, častitljivi bratje in sestre v redovnem življenju, dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!
Rad bi se vrnil k tej temi. Zelo mi je pri srcu. Sveta maša je središče našega življenja tu na zemlji. Naši predniki v katoliških časih so to razumeli! Pomislite na veličastne cerkve po mestih in na podeželju, celo po majhnih vaseh! Samo na ozemlju današnje Avstrije je več kot 8.000 cerkva z žrtvenimi oltarji. Sveta maša, katoliški obred, je bistveno vprašanje za naše življenje in vsaka pastoralna skrb je neločljivo povezana z oltarjem, s Kristusom. Prelom, ki tu obstaja že desetletja, je najbolj temeljni razlog, zakaj se naša družba, zakaj se tudi vojskujoča se Cerkev tu na zemlji ne more več izogniti bedi.
Cerkvenostno prepričanje
Duhovniška družba svetega Pija X. je vedno poudarjala, da se tradicionalne maše drži iz verskih razlogov, saj so zastrtje žrtvenega značaja in bistvenega spremenjenja kruha in vina ter približevanje maše protestantskemu skupnostnemu obhajanju v novem obredu lastni samemu novemu obredu. Ne gre za estetske razloge ali, v zgodnejših časih, za nostalgijo po starih običajih, zaradi katerih se držimo tradicionalne svete maše. Resda so v konkretnem obhajanju nove maše pogosto ekscesi, ki jih ni mogoče upravičiti z novim misalom, toda tudi v novi maši, ki se pravilno obhaja v skladu z misalom, je „presenetljiv odmik od katoliške teologije svete maše“, kot sta v predgovoru k znanemu dokumentu „Kratka kritična študija novega mašnega obreda“ jasno zapisala velika kardinala in teologa Alfredo Ottaviani in Antonio Bacci. Prosim vas, da si spet preberete to delo.
Naš ustanovitelj, nadškof Lefebvre, je večkrat poudaril, da je duhovnik ustvarjen za daritev, da je posvečen za obhajanje žrtvene daritve. Kakor ni daritve brez duhovnika, tako tudi ni duhovnika brez daritve; to je tisto, kar tvori duhovniško identiteto. Kar Cerkev potrebuje in kar verniki pričakujejo, so Božji duhovniki, duhovniki, ki razodevajo Boga v vsej svoji osebi, v vsej svoji drži, v vsem svojem načinu življenja in v vseh svojih besedah. Potrebujemo duhovnike, ki v celoti živijo od svete maše in za sveto mašo. To bo vodilo k zveličanju in posvečenju duš, iz tega pa more zrasti resnično plodna pastoralna dejavnost.
Svoboda tradicionalne svete maše
Svete maše ne obhajamo, kakor želimo mi sami, ampak kakor hoče Cerkev, kakor je želel sveti Pij V., kakor so to počeli svetniki. To je maša vseh časov, tradicionalna sveta maša, ki je Tridentinski koncil ni preuredil, kakor je zadnji koncil naredil Novus Ordo Missae. Žalostno je, ko tako imenovani “teologi” vedno znova ponavljajo to hudo zmoto, to očitno laž, kakor je nedavno ponovno storil znani redovni duhovnik v naši državi. Kardinal Ratzinger je nekoč zelo natančno povedal: „Liturgijo, ki se je razvila, je nadomestila liturgija, ki je bila izdelana. Niso več hoteli nadaljevati organskega razvoja in zorenja tistega, kar je bilo živo stoletja, ampak so to – po vzoru tehnološke proizvodnje – nadomestili z izdelkom, površnim produktom danega trenutka.” (Joseph kardinal Ratzinger, Spominska publikacija za pokojnega liturgičnega učenjaka Msgr. ddr. Klausa Gamberja ‘Simandron – der Wachklopfer’ [Simandron – budnica], W. Nyssen, Köln 1989, str. 14sl.).
Tako je naša Duhovniška bratovščina svetega Pija X. zahtevala in še vedno zahteva, da se ne le nam, temveč vsem duhovnikom po vsem svetu dovoli obhajati tradicionalni obred svete maše brez kakršnihkoli omejitev. Prepoved tradicionalne maše je hudo grešna krivica; je dejanje uničenja katoliške vere; je usmerjeno proti Bogu in Cerkvi. Gre za lažno pokorščino, satanovo mojstrovino, ko se človek celo pridruži prepovedi ter jo širi in izvaja. Na tem mestu lahko le prisrčno povabim vse svoje brate duhovnike, naj zberejo pogum in obhajajo tradicionalno sveto mašo. Vsa nebesa so z vami! Trpljenje, ki ga boste morali prenašati, bo blagoslov za vso Cerkev.
Mlada generacija
Velik čudež je, da tako veliko število mladih odkriva tradicionalno sveto mašo, tradicionalno liturgijo Cerkve, in jo tako vzljubi, da jo postavi v središče svojega življenja. Liturgično izročilo ni samo v vzhodni Cerkvi, kjer, mimogrede, tega nihče nikoli ni izpodbijal, ampak tudi v zahodni Cerkvi, mogočna sila v času preganjanja, pa tudi v času izgradnje in sijaja Cerkve. Tako je bilo vedno in tako bo vselej. Ti mladi ne prihajajo iz nostalgičnih razlogov; za to so vsi veliko premladi. Prihajajo na obdarovani način, prepoznavajo resnico, zavestno želijo ponovno živeti kot katoličani. Seveda ima tradicionalna maša tudi veliko posledic za življenje iz vere in tudi za moralno življenje; resnično, dobro in lepo postane spet v celoti živeto. Tradicionalna liturgija je velika sila za duhovno življenje in prizadevanje za krepost. Seveda so bile in so še vedno negativne izjeme, vendar so in ostajajo izjeme.
Poklici in krščanska kultura
Glavna skrb vsakega škofa bi moralo biti njegovo bogoslovno semenišče. Tudi vsak predstojnik verskega reda bi moral imeti naslednje generacije na samem vrhu svojega programa. Pravzaprav lahko že tu jasno rečemo: to ni mogoče brez vrnitve k izročilu. Potrebno je ponovno odkritje katolištva v njegovem celostnem pomenu, ne le v bogoslužju. Vendar mora biti sveta maša nedvomno v središču. Potrebujemo dobre teologe svete maše, potrebujemo misijonarje svete maše! To pa je tudi vprašanje za vse duhovnike naše Duhovniške bratovščine svetega Pija X. v tem svetem letu, v katerem smo na zahtevo generalnega predstojnika v ospredje postavili temo poklicev. To vprašanje moramo obravnavati tudi znotraj naših skupnosti in prioratov. Tudi duhovniki, ki delajo z mladimi, so še posebej poklicani, da mladim v tem smislu dajejo pristno katoliško hrano, jasna načela za dobro katoliško življenje.
“Ne samo za katoličane, ampak za vse ljudi na svetu ni druge poti kot pot križa, kot pot našega Gospoda Jezusa Kristusa, kot Kri našega Gospoda Jezusa Kristusa, kot presveta evharistija, ki nas odrešuje. Zato moramo biti mi, ki imamo vero, ki se držimo vere, globoko združeni s to sveto daritvijo, s to skrivnostno resničnostjo, ki je sveta mašna daritev … Vse izhaja od tam. Ves vir ljubezni Cerkve je vsebovan v sveti mašni daritvi, v žrtvi križa. Potrebujemo sveto daritev. Če jo razumemo drugače, če ne verjamemo več v resnično navzočnost našega Gospoda, če ne verjamemo več, da gre za resnično žrtev, ki se resnično ponavlja na naših oltarjih, potem neizogibno dopustimo, da vir ljubezni tu na zemlji presahne. Potem pa vidimo posledice. Takoj, ko se ljubezen ne razliva več z naših oltarjev, krščanska kultura izgine in znajdemo se v kulturnem stanju, ki si ga prej nismo mogli niti predstavljati.” (Nadškof Lefebvre, Velika noč 1979)
Mesec maj
Mesec maj je mesec preblažene Device Marije. V ljudski pobožnosti se že stoletja razvijajo majniške pobožnosti. Tradicionalno ljudje vsak dan obiščejo cerkev ali kapelo, kjer je postavljen posebej okrašen majniški oltar, imajo majniške nagovore, pojejo Marijine litanije, molijo, zlasti rožni venec, in na koncu podelijo zakramentalni blagoslov. Oživimo ta lep običaj povsod, kjer je to mogoče. Tudi doma postavimo majhen majniški oltarček, pred katerim bomo lahko kot družina molili rožni venec. Predvsem pa molimo rožni venec kot družina, v cerkvi in tudi javno ob različnih priložnostih. Molimo za Cerkev in družbo v tem zelo potrebnem času! Predvsem pa še naprej goreče molimo rožni venec za duhovne poklice.
Mesec maj je tudi mesec romanj. V okrožju nas v prihodnjih dneh čaka vrsta marijanskih romanj. Lepa marijanska svetišča naše dežele obiščimo tudi zasebno, romajmo na kraj milosti v manjši skupini ali v večji skupini vernikov. Naj blažena Mati še naprej varuje naše okrožje, vse duhovnike, redovnike in vernike, vse prijatelje in dobrotnike ter nam kaže pravo pot.
S svojim duhovniškim blagoslovom!
p. Johannes Regele, Okrožni predstojnik
Jaidhof, 1. maj 2025
