Eurostatovo poročilo o demografiji, ki temelji na podatkih iz junija 2025, kaže na vse bolj mračno sliko evropske demografije. Vse manjša rodnost in sočasno staranje prebivalstva, katerega predvidljive posledice se že nakazujejo, kažeta na obdobje demografske zime.
Ugotovitev je grozljiva: leta 2024 bo imela manj kot četrtina od 202 milijonov gospodinjstev v Evropski uniji (23,6 %) vsaj enega mladoletnega otroka. Tri četrtine teh gospodinjstev (76,4 %) bodo sestavljale le odrasle osebe. Med tistimi, ki imajo otroke, jih ima skoraj polovica samo enega. Smo na pragu demografske, posledično pa tudi gospodarske in socialne zime.
Optimisti bodo rekli, da je trend od leta 2021 stabilen, vendar je to zelo slaba novica. Staranje prebivalstva in nizka rodnost nadaljujeta svoje delo. Leta 2023 se je število rojstev zmanjšalo na 3,665 milijona, kar je najnižja številka po letu 1961. Povprečna stopnja rodnosti znaša 1,38 otroka na žensko, kar je precej pod generacijsko nadomestno ravnjo 2,1.
Te stopnje ne dosega nobena država Evropske unije. Najvišja je v Bolgariji, kjer naj bi leta 2024 znašala 1,63, v Franciji pa 1,62. Najnižja je na Malti, kjer je bilo leta 2024, po ocenah, 1,08 otroka na žensko. Od leta 1950 (2,7) do leta 2024 (1,36) se je stopnja rodnosti skoraj prepolovila.
Izginjanje velikih družin
Za gospodinjstva z otroki je idealen en otrok (49,8 %), nato dva (37,6 %) in celo trije ali več (12,6 %). Zato izginjajo velike družine, zlasti na Finskem (18 % gospodinjstev z otroki), v Litvi (19,6 %) in Nemčiji (20,1 %). Slovaška (35,6 %), Irska (31 %) in Ciper (28,6 %) so na vrhu seznama držav z največ gospodinjstvi z otroki. Demografi in ekonomisti so odkrito zaskrbljeni zaradi posledic: vse manjše število delovno sposobnega prebivalstva, pritisk na pokojninske in zdravstvene sisteme ter nevarnost gospodarske stagnacije in recesije. Pronatalistične politike, ki se izvajajo v več državah članicah, so doslej prinesle skromne in nezadostne rezultate.
Ovire niso le gospodarske, temveč tudi socialne in moralne: negotovost zaposlitve, stroški stanovanj, neusklajenost poklicnega in družinskega življenja ter delo za ženske prispevajo k tej katastrofi. Predvsem pa izkoreninjenje krščanskih družinskih načel skupaj z izobraževanjem, ki ne spodbuja več krščanske vere, odvrača od materinstva in očetovstva.
Nedavno poročilo Evropskega sveta o demografiji nedvoumno opozarja: “Razmere so kritične. Če danes ne bo novih rojstev, jutri ne bo odraslih, ki bi jih lahko preživljali.”
„Dekadenca“
Pokojni Patrick Buisson je v svoji zadnji knjigi imenitno opisal vzroke, ki so nas pripeljali do tega stanja. Začenši z delom žensk: „Plačano delo, ki je bilo do tedaj priložnostno, je postalo veliki eksistencialni projekt, alternativa materinstvu,“ piše. Nadaljuje s kontracepcijsko družbo in jo naslovi: „Opozorilo pred nevihto za matere“. Nadaljuje z abortivno družbo in idealizacijo telesa oziroma dolžnostjo lepote; pri tem ne pozabi na eksplozijo nebrzdane spolnosti z majem 1968. Nadalje izpostavi ideal avtonomije in individualizma, ki vodita v „razdvojenost“. Zakonska zveza je doživela svoje. Da ne omenjamo postopnega uničevanja gospodarstva, ki je plod nesmiselnih politik. Končno je tiho odpadništvo naredilo vse ostalo. Na tem področju imajo veliko vlogo cerkveni možje, bodisi akterji bodisi sinovi Drugega vatikanskega koncila. Soočeni s tem gibanjem, ki je bilo jasno zaznavno že pred koncilom, so ga z besedili, kakršno je Gaudium et spes (slo. Cerkev v sedanjem svetu), uspeli le pospešiti.
Danes so te spremembe globoko zakoreninjene in zdi se, da nobena pronatalitetna politika ne more ustaviti spirale navzdol in samouničenja. Spremenilo bi jo lahko le globoko in pristno spreobrnjenje.
Viri: Eurostat/InfoCatólica/Décadanse – FSSPX.Actualités
Slika: Statista
