Spletna stran FSSPX.News predstavlja teološko oceno Frančiškovega pontifikata, ki bo objavljena v šestih delih. Celotno besedilo bo na voljo v formatu PDF, ko bo objavljen zadnji del.
5. Sinodalnost: nova metoda za Cerkev
Sinodalnost je eden najpomembnejših konceptov papeževanja Frančiška. Postopoma se je uveljavljala, dokler ni postala jedro širšega procesa, ki poteka na globalni ravni. Za papeža to ni le institucionalna prilagoditev, ampak globoka ekleziološka sprememba: nov način razmišljanja o Cerkvi in življenju v njej.
Izraz prvotno pomeni »hoditi skupaj« (sýn-hodós – v resnici pomeni dobesedno skupna pot). Pri Frančišku pa dobi precej širši pomen. Osnovno besedilo je papežev govor ob 50-letnici ustanovitve škofovske sinode, 17. oktobra 2015, v katerem opisuje svojo zamisel o sinodalni Cerkvi in notranji porazdelitvi moči.
5.1 Kritika klerikalizma: izpostavljeni sovražnik
Za uvod v svojo reformo Frančišek opozarja na sovražnika, s katerim se je treba spopasti: klerikalizem. Predstavi ga kot bolezen, ki razjeda Cerkev in ovira sodelovanje vernikov.53 S tem nedvomno opozarja na nekatere resnične zlorabe: kastni napuh, skušnjava duhovščine, da bi izvajala prekomerno človeško oblast, in pomanjkanje pristne pastoralne ljubezni.
Vendar pa njegova kritika sega še dlje. S splošno obsodbo klerikalizma Frančišek dvomi v samo vršitev svete avtoritete, kot jo je uvedel Kristus. Zato izraz »klerikalizem« postane retorično orožje, ki upravičuje redefinicijo oblasti znotraj Cerkve: v boju proti temu zlu se legitimira prenos oblasti na laike in reorganizacijo hierarhije.
Ironično je, da se papež, ki je pogosto obtožen avtoritarnega vladanja, predstavlja kot tisti, ki obsoja klerikalno tiranijo, da bi vzpostavil bolj odprto vladanje.
5.2 »Vsi, vsi, vsi«: vključenost kot načelo
Ta izraz, ki je priljubljen pri Frančišku, se v zadnjih letih njegovega pontifikata pojavlja večkrat: »Vsi, vsi, vsi!« Izraža nestrpno zahtevo po popolni vključenosti: nihče ne sme biti izključen iz življenja Cerkve! Niti ločene in ponovno poročene osebe, niti tiste v neregularnih položajih, niti tisti, ki živijo v okoliščinah, ki so objektivno v nasprotju z moralo… Cerkev mora biti kraj brezpogojnega sprejemanja.54
To vztrajanje je v skladu s prej obravnavanim pojmom usmiljenja: razumljeno je kot brezpogojna odprtost, usmiljenje postane vrhovno pravilo pastoralnega delovanja; sinodalnost ni nič drugega kot institucionalni prevod te logike, katere cilj je vzpostaviti strukture, ki utelešajo takšno vključenost. Tako slogan »Vsi, vsi, vsi« ni le čustveni poziv, ki velja za vse. Je program reforme, ki vključuje ponovno opredelitev meril za pripadnost Cerkvi.
- Ljudska pobožnost in »teologija ljudstva«
Sinodalnost temelji tudi na spoštovanju ljudske pobožnosti, temi, ki je bila že obravnavana v povezavi s »teologijo ljudstva«. Frančišek v spontanih verskih izrazih vernikov vidi znamenje navzočnosti Duha. V sinodalnem sistemu ta ljudska pobožnost ni več le tolerirana ali spremljana: postane legitimni vir presojanja. Božje ljudstvo je poklicano, da izrazi kolektivno modrost, neodvisno od hierarhije.55
Ta vizija vključuje simbolični preobrat. Frančišek sam govori o piramidni podobi: v tradicionalni Cerkvi hierarhija stoji na vrhu in vodi vernike; v sinodalni Cerkvi je piramida obrnjena, ljudstvo je povzdignjeno na vrh, hierarhija pa je v njegovi službi. Ta preobrat je predstavljen kot konkretna uporaba »soodgovornosti« in »sodelovanja«, ki ju zagovarja Drugi vatikanski koncil.
5.4 Preobrat oblasti
Sinodalnost pa ni le metafora. Vključuje dejansko reorganizacijo avtoritete znotraj Cerkve. Frančišek jo izvaja v vseh treh oblasteh: oblasti poučevanja, oblasti vladanja in oblasti posvečenja.
- Oblast poučevanja
Tradicionalno pripada učiteljstvo škofom v edinosti s papežem. Da bi to reformiral, se Frančišek opira na formulo, ki jo je že spremenil Drugi vatikanski koncil, v skladu s katero je Božje ljudstvo »nezmotljivo v veri«.
Prvotno je ta izraz pomenil, da verniki s tem, da se držijo prejetega nauka, sodelujejo v nezmotljivosti Cerkve. Pod vplivom koncila se je ta ideja razširila: ljudstvo se zdaj obravnava kot nosilec žive vere, čeprav je ne more jasno izraziti z besedami. Avtoriteta ni več zgolj na vrhu, ampak se nahaja tudi na dnu. V tem pogledu hierarhija ni več edini razsodnik glede nauka: prizadevati si mora poslušati in razlagati tisto, kar Duh sporoča tudi skozi glas ljudstva.
- Oblast vladanja
Prav tako se na novo opredeljuje vodenje Cerkve. Frančišek spodbuja pojem »soodgovornosti«, v skladu s katerim si hierarhija in verniki delijo avtoriteto. Ta soodgovornost se včasih opisuje kot »diferencirana«, da se poudari določena razlika med posvečenimi duhovniki in laiki. V praksi pa to vodi do dejanske prerazporeditve funkcij.56
Konkretni znak tega razvoja je imenovanje žensk in laikov na vodilna mesta v dikasterijih rimske kurije. To se je zgodilo prav v Dikasteriju za posvečeno življenje, kjer je na čelo postavili žensko – nekaj, kar bi bilo v tradicionalni organizaciji nepredstavljivo.
- Oblast svetega reda in posvečevanja
Nazadnje je predmet ponovnega premisleka tudi zakrament svetega reda. Frančišek poudarja temeljno enakost vseh krščenih, do te mere, da je duhovništvo relativizirano v odnosu do skupnega duhovništva vernikov.
Sinodalnost tako predlaga delitev nekaterih svetih funkcij med duhovščino in laiki: nekatera dejanja ali odločitve, ki so bile prej pridržane duhovščini, lahko zdaj opravljajo pooblaščeni laiki. Ta proces zamegljuje razliko med njimi in daje prednost horizontalni strukturi, v kateri vsi sodelujejo pri posvečenju duš.
5.5 Izravnana in horizontalna Cerkev
S kombinacijo teh treh razvojnih smeri sinodalnost uvaja radikalno preobrazbo. Tradicionalna Cerkev je bila hierarhično strukturirana: Kristus je svojo oblast zaupal apostolom in njihovim naslednikom, ki so vodili čredo vernikov. V sinodalni Cerkvi je ta struktura obrnjena in izravnana. Oblast ne prihaja več od zgoraj, ampak od spodaj. Papež in škofje postanejo zgolj koordinatorji ali moderatorji kolektivnega procesa.
Ta preobrazba se popolnoma ujema z vizijo univerzalnega bratstva: družba brez izključevanja, v kateri vsi enakovredno sodelujejo v skupnostnem življenju, in horizontalno upravljanje globalne solidarnosti, brez hierarhije ali vertikalnosti. Sinodalnost se tako pojavlja kot cerkveno utelešenje prej razvitih načel in se predstavlja kot primerna metoda za učinkovito izvajanje papeškega projekta znotraj Cerkve.
Vir: Generalna hiša – FSSPX.News
Slika: Vatican News
