Prevara o „zlobnih lefebvrovcih“, ki zavračajo usmiljeno roko Vatikana: kaj na kratko navajajo dokumenti, ki jih je razkrila FSSPX
Medtem ko uradni narativ glavnih (in delno „katoliških“) medijev prikazuje usmiljeni Vatikan, ki skuša doseči končni sporazum z „uporniki“ iz Ecôna, resničnost dokumentov, ki jih je objavila Bratovščina sv. Pija X. (FSSPX), pripoveduje povsem nasprotno zgodbo. Nedavno sporočilo Bratovščine, podprto z dokumentarno kronologijo, razkriva, da dialog ni »na začetku«, ampak je bil že obširno preizkušen in dejansko sabotiran zaradi teološko nesprejemljivih zahtev Vatikana. Vse to seveda ob predpostavki (ki pa ni zagotovljena), da je dialog s tistimi, ki zanikajo temelje nauka in razuma, sploh mogoč.
Neuspeh »dialoga«: ultimatum namesto dogovora
Zgodba o »novem poteku« dialoga se danes zdi kot taktična operacija. Dokumenti razkrivajo, da so poskusi sprave propadli ne zaradi “lefebvrovske” trmoglavosti, ampak zaradi vsiljenih klavzul, ki bi Bratovščino prisilile, da se odreče naukom Cerkve in s tem svojemu lastnemu razlogu za obstoj.
Že v pismu kardinala Müllerja škofu Fellayu (6. junija 2017) so bile postavljene zahteve, ki so pomenile pravi ultimat. V tem besedilu je takratni prefekt Kongregacije za nauk vere zahteval popolno sprejetje Drugega vatikanskega koncila in dopustnost (legitimnost) nove maše, pri čemer ni pustil nobenega prostora za kritično razpravo. Odgovor FSSPX je bil vedno jasen: resnice ni mogoče zamenjati za kanonično ureditev, ki bi služila kot doktrinarna »past« – takšna, ki je že pokazala svoje katastrofalne posledice v drugih primerih (glej na primer primer Campos – v Braziliji, kjer se je vse sfižilo že nekaj let po smrti škofa De Castro Mayerja, op. prev.).
To nezdružljivost in praznost »dialoga« je potrdilo pismo generalnega predstojnika (p. Davida Pagliaranija) nadškofu Guidu Pozzu 17. januarja 2019. Stališča so nezdružljiva: na eni strani večno izročilo, na drugi pa cerkvena vizija, ki je sprejela ekumenizem in liberalizem, ki so ju obsodili prejšnji papeži. »Dialog« se je prekinil na točki preloma v zvezi z vero, ne z birokracijo. Nenadni predlog-grožnja Vatikana, da bo dislog ponovno odprl, po objavi škofovskih posvečenj (z določbo o njihovi začasni prekinitvi), kaže, da je cilj verjetno nekaj povsem drugega.
Ponujena roka? Sprevračanje stvarnosti: Vatikan v ruševinah nasproti cvetočemu izročilu
Treba je obrniti komunikacijski pogled: ni »močan« Vatikan, ki sega po »revnih, marginaliziranih lefebvrovcih«.
Resničnost kaže hierarhijo v primežu krize brez primere – zapiranje cerkva, prazna semenišča, pomanjkanje duhovnih poklicev, ki vodi k izumrtju celih zahodnih škofij, in doktrinarni kaos, ki razdvaja kardinalski zbor v osnovnih vprašanjih.
V tej puščavi se FSSPX kaže kot cvetoča in nenehno rastoča resničnost: polna semenišča, družine, katoliške šole in liturgična zvestoba, ki privablja vse več mladih, razočaranih nad modernizmom.
Sum, podprt z dejstvi, je, da je ponovno zanimanje Vatikana premišljen poskus „normalizacije“ (tj. nevtralizacije) edinega glasu, ki še vedno obsoja neuspeh pokoncilske dobe, in poskus, da bi vsrkal sadove vitalnosti, ki jo je neomodernistični Rim izgubil.
- Odliv vernikov in duhovnih poklicev: Medtem ko uradne škofije hitro zapirajo župnije, prodajajo cerkve in jih spreminjajo v kulturne centre ali knjižnice, njihova semenišča pa se praznijo, FSSPX beleži stalno rast. Semenišča v Ecônu, Dillwynu, La Reji in Zaitzkofnu so polna mladih moških, ki se pripravljajo na duhovništvo – znak, da življenjska sila izročils ni nikdar usahnila.
- Doktrinarni in liturgični kaos: Vatikan danes deluje kot teološki babilonski stolp, kjer dvoumni ali odkrito napačni dokumenti (če pomislimo na senzacionalne odklone Fiducia Supplicans ali na nemško Sinodalno pot, še posebej pa na korenine 2. vatikanskega koncila, ki vse to omogočajo) spodbujajo zmedo in razdeljenost.
- Neuspeh pokoncilskega projekta: Kriza hierarhije ni le številčna, ampak tudi identitetna.
Utišanje kritičnega glasu – ki svet opominja na to, kar je Cerkev vedno bila in na kar se zdi, da je Vatikan pozabil – z nekončnimi dialogi glede nespornih zadev je preprosto neizvedljiva pot. Soočeni smo s sistemom, ki sam sebe razjeda; če bi že kdo moral, potem je neomodernistična hierarhija tista, ki bi morala ponovno odkriti izročilo, ki ga drugi ohranjajo nedotaknjenega.
Zloraba pokorščine
Sporočilo FSSPX jasno kaže, da je ponovno oživljanje starih, že zavrnjenih predlogov v bistvu le propagandni akt. Predstavljanje Bratovščine v medijih kot »trdoglave« služi kot opravičilo za morebitne represivne ukrepe, pri čemer se prikriva dejstvo, da je sporazum propadel, ker je Rim vero spremenil v zgolj zadevo mnenja in pokorščino v sprejemanje zmote.
Onkraj novic: orodja za razumevanje »puča« in pravega nauka
Da bi dobro razumeli sedanjo cerkveno in družbeno krizo, ne da bi popadli v lahkotno obupavanje ali povsem politično branje dogodkov, se je treba opremiti z orodji za strogo teološko in zgodovinsko analizo. Sedanja kriza ni »nesreča na cesti«. Obstaja veliko študijskega gradiva, s katerim se lahko izognemo površinski analizi. Skušamo se truditi, da se kaj lahko prebere na strani, sicer pa so naše in prijateljske založbe izdale mnogo tega – v več jezikih, kjer nam je morda še najbližja hrvaščina, najdemo recimo delo p. Gaudrona ‘Katekizem o krizi’. Potrudili se bomo, da bi bil morda že jeseni na voljo tudi v slovenščini.
Zaključki
Dokumenta iz let 2017 in 2019, skupaj z ducatom drugih, ki bi jih lahko navedli, jasno govorijo: nihče ne išče razkola. »Prevara« o zlobnih lefebvrovcih, ki naj bi zavračali ponujeno usmiljeno roko Vatikana, se pod težo resničnosti sesuje: upor tistih, ki nočejo zavreči izročila, ni usmerjen proti papeštvu, ampak proti uničenju same Cerkve.
avtor: Red.
