V mnenjskem članku, objavljenem v Franciji v časopisu Le Journal du Dimanche 22. februarja 2026, kardinal Sarah, ki je bil v zadnjih letih močan vir spodbude za mnoge vernike, izraža zaskrbljenost zaradi napovedi škofovskih posvečenj Bratovščine sv. Pija X.
Kardinal piše: »Koliko duš je v nevarnosti, da se izgubijo zaradi te nove delitve?« Upravičeno se lahko vprašamo, ali so res v nevarnosti duše vernikov, ki obiskujejo kapele Bratovščine, ali pa bi se morali bolj bati za zveličanje tistih, ki sledijo »prelatom, ki se odpovedujejo poučevanju vere« ali »volkovom v ovčji koži« – obtožbe, ki izhajajo iz ust samega kardinala.
Rešitev, ki jo njegova eminenca predlaga tistim, ki želijo »boriti se za vero, katoliško moralo in liturgično izročilo«, je zvestoba Petrovemu nasledniku. Vsak katoličan bi torej moral sprejeti vse, kar prihaja od papeža, in se mu nikoli ne upirati. Vendar to ni tako preprosto, kot se zdi, saj smo prav iz Rima nedavno bili priča:
– dovoljenju svetega obhajila za ponovno poročene ločence;
– blagoslov neregularnih parov;
– trditev, da Bog želi verski pluralizem;
– dvom v nazive, ki so tradicionalno pripisani preblaženi Devici Mariji in jih uporabljajo mnogi papeži;
– in celo poskusi postopne ukinitve tradicionalne maše.
Kardinal Sarah sam se je v imenu tradicije uprl mnogim od teh novosti.
Po eni strani nam kaže primer dobrega boja za vero, katoliško moralo in liturgično izročilo; po drugi strani pa nas vabi, naj poslušamo tiste, ki so vzrok za zlo, proti kateremu se borimo. Kako je to mogoče, če lahko kardinali širijo nepravoverna mnenja – mnenja, ki jih je sam gvinejski kardinal obsodil –, ne da bi jih cerkvene oblasti kadarkoli opomnile? Kakšen zaključek lahko potegnemo, če ne tega, da moramo pred tem, ko damo svojo privolitev, razlikovati med nauki, ki so zvesti večni veri, in tistimi, ki izražajo nov način mišljenja, nezdružljiv s prejšnjim učiteljstvom? Čeprav je sedanji papež šele pred kratkim prevzel papeževanje, pa njegova imenovanja na najvišje položaje ter njegovi govori in pridige ne nakazujejo nobenih pomembnih sprememb.
Nazadnje nam kardinal Sarah daje lep primer junaške pokorščine Patra Pija, o kateri lahko premišljujemo. Vendar bi radi poudarili ogromno razliko med položajem stigmatiziranega meniha iz Pietrelcine in položajem Bratovščine sv. Pija X. On je z vero, ponižnostjo in pokorščino sprejel hudo krivico, ki je zadevala njegovo osebo – vendar ni imela zunanjih posledic za zveličanje duš. Bratovščina pa nasprotuje krivici, ki vpliva na skupno dobro Cerkve, ki je ranjena v svoji veri, morali in liturgiji, kot priznava sam kardinal. Kako lahko molčimo, ko sta ogroženi vera in zveličanje vernikov? Ali ni iz ljubezni do teh duš nujno, da si nekateri upajo upreti tistim, ki širijo zmoto?
Sveti Pavel se je javno uprl svetemu Petru v Antiohiji, preden je prvi papež priznal svojo zmoto. Sveti Atanazij je bil, medtem ko se je večina škofov nagibala k arijanski hereziji, izobčen s strani papeža Liberija, vendar je nadaljeval s pridiganjem in razsvetljevanjem duš. Pater Pij je imel prav, da je ubogal nepravične sankcije, ki so mu bile naložene, ker nič ni ogrožalo vere vernikov. Manj znano pa je, da je zavrnil darovanje maše po eksperimentalnem misalu iz leta 1965 v ljudskem jeziku in je do svoje smrti leta 1968, nekaj mesecev pred uveljavitvijo liturgične reforme, nadaljeval z darovanjem maše iz časa svojega posvečenja. Kaj bi storil kasneje?
Eminenca, prosimo Vas, da uporabite svojo avtoriteto, svoj ugled in svoje pero, da prepričate svetega očeta, naj konča doktrinarno, moralno in liturgično krizo, ki jo preživlja sveta Cerkev. Takrat Bratovščina sv. Pija X. ne bo več prisiljena v posvečevanje škofov brez papeškega mandata. Takrat bo v Božji Cerkvi resnična edinost in popolna skupnost: edinost in skupnost v veri.
p. Étienne Ginoux, FSSPX
