Posvečenja, ki so jih napovedali vodilni v Bratovščini sv. Pija X., ji že vrsto let omogočajo, da brez zmot pridiga, deli birmo in posvečuje duhovnike, vendar izven uradnih struktur Cerkve. Ali ni takšno ravnanje razkolniško? V nadaljevanju je objavljen prispevek patra Benoîta Espinassa.
Posvečenje novih škofov, ki ga je napovedal predstojnik Bratovščine sv. Pija X., je nadaljevanje dejanja, ki ga je 30. junija 1988 izvedel nadškof Marcel Lefebvre, ko je proti volji papeža posvetil štiri škofe. Leta 2026 gre, isto kot takrat, za varovanje skupnega dobra Cerkve, ki je zveličanje duš, hudo ogroženih zaradi propada avtoritete od Drugega vatikanskega koncila dalje. Prenos vere zahteva oznanjevanje pravega nauka in kliče po škofih in duhovnikih, svobodnih od zmot, ki nasprotujejo temu nauku. Posvečevanje duš zahteva podeljevanje pravih zakramentov s strani veljavno posvečenih duhovnikov. Sedaj pa ne more biti duhovnikov, ki bi opravljali te obrede, brez škofov, ki bi jim posredovali duhovništvo. Ne more biti duhovnikov, odločnih, da se uprejo zmotam, brez škofov, odločnih, da jih posvetijo z mislijo na ta nujni odpor.
Takšno odločitev upravičuje z nujnim stanjem, ki je dejstvo: lahko le ugotovimo, da živimo v času, ko so dobrine, nujno potrebne za zveličanje, ogrožene in se je postavilo vprašanje zagotavljanja krščanskega življenja vernikov. [1] Njena resnost jo dejansko napravlja za izjemno in izredno dejanje, sorazmerno z izjemnim in izrednim položajem, s katerim se sooča Katoliška Cerkev. Cilj teh posvečenj je vernikom zagotoviti sredstva za pristno katoliško življenje. Verjetno bodo tudi za nekaj časa ohranile življenje, ki bo navidezno ločeno od življenja preostale Cerkve. Ali tu ni nevarnost za razkol?
Razkol je resnično težak greh, ki sestoji v zavračanju edinosti Cerkve, in obstajata dva načina, kako ga storiti. Prvič, z zavračanjem podrejanja papežu, s čimer se na določeni način ustvari »vzporedna Cerkev«. Ali posvečenja iz leta 1988 in tista, ki še pridejo, sodijo v to kategorijo? Članki patra Gleizeja, »Une lecture assidue?« [Pozorno branje] in »Les sacres du 1er juillet 2026« [Posvečenja 1. julija 2026], sta pokazala nesmiselnost takšne trditve.
Vendar pa obstaja še drug način zavračanja edinosti Cerkve: ločitev od drugih članov Cerkve, zavračanje, da bi se šteli za del Cerkve, prenehanje želje po odnosih z vsemi drugimi člani, kakor pojasnjuje kardinal Kajetan. Ali neodvisno delovanje Bratovščine sv. Pija X. ne uvršča njenih članov v to drugo kategorijo?
Argument bi imel težo, če bi šlo za ločevanje od drugih vernikov v točki, ki jih mora združevati v Katoliški Cerkvi. Toda kaj jih združuje? Predvsem celovito izpovedovanje iste katoliške vere. Prav edinost vere je tista, ki življenja vernikov v Cerkvi ne napravlja kot sobivanje, ampak za občestvo, če uporabimo izraz, ki je v modi, a hkrati tradicionalen. Brez te temeljne edinosti, Cerkev ne bi bila to, kar je, to je skupnost vernikov – tistih, ki delijo isto vero. Seveda ta skupnost zahteva tudi edinost bogoslužja in vodstva, sodelovanje v istih zakramentih in pokorščino legitimnim pastirjem; toda hierarhična oblast mora biti najprej vršena, da se zagotovi ta temeljna edinost vere. V Satis Cognitum je papež Leon XIII. navedel: »Naloga Cerkve je torej nedvomno varovati krščanski nauk in ga širiti v njegovi celovitosti in čistosti,« kar je njena »glavna dolžnost«.[3] Opisal je to temeljno skupno življenje, ki oživlja Katoliško Cerkev: na strani cerkvene hierarhije »neprestano in nespremenljivo poslanstvo, da se uči vse, kar je Jezus Kristus sam učil«. Na strani vernikov pa »neprestano in nespremenljivo dolžnost, da sprejmejo in izpovedujejo ves tako poučevani nauk.«[4]
Papež Pij XI. v okrožnici Mortalium Animos dobro pojasnjuje, kako je edinost v izpovedovanju vere temelj družbenega življenja v Cerkvi. Na začetku dvajsetega stoletja so zagovorniki zbliževanja med krščanskimi veroizpovedmi skušali spodbujati združitev, ki bi vsakomur pustila svobodo glede verskih vprašanj. Pij XI. je to prizadevanje obsodil: »Kristusovi učenci morajo biti združeni predvsem z vezjo ene vere. Kdo si torej more zamisliti krščansko zvezo, katere člani ohranjajo vsak svoje mnenje in lastno presojo, celo v zadevah, ki zadevajo predmet vere, čeprav so v nasprotju z mnenji ostalih?«[5]
Papež nadaljuje in pokaže, kako je brez te temeljne vezi v katoliški veri nemogoče družbeno življenje Cerkve: »Po kakšni formuli, se sprašujemo, bi mogli ljudje, ki se razlikujejo v nasprotujočih si mnenjih, tvoriti eno in edino skupnost vernikov? Na primer, glede svetega izročila, tistih, ki trdijo, da je avtentičen vir Božjega razodetja, in tistih, ki to zanikajo? … Tudi glede najsvetejše Evharistije, tistih, ki častijo Kristusa, resnično navzočega v njej po tem čudovitem spremenjenju kruha in vina, imenovanem transsubstanciacija, in tistih, ki trdijo, da je Kristusovo telo v njej navzoče le po veri ali po znamenju in moči zakramenta?“
Zaključek Pija XI.: »V resnici ne vemo, kako bi se ob takšnem velikem razhajanju mnenj lahko odprla pot k edinosti Cerkve, ko pa ta edinost lahko izhaja le iz enega samega učiteljstva, enega samega pravila vere in istega krščanskega prepričanja.«[6]
Katoliška skupnost je torej v bistvu zgrajena na temelju določenega dobra, in sicer katoliške vere. Zavrnitev sprejemanja cerkvenega pridiganja, ki je tuje tej veri in ji tudi škoduje, s strani cerkvene hierarhije ne pomeni odrezanja od skupnega življenja, ki združuje vernike v Cerkvi. Pomeni zavrnitev tistega, kar je tuje življenju te skupnosti: nove pridige z resnimi zmotami, nauka, ki je v nasprotju izročilom.
Prav to življenje, tuje življenju Cerkve, je zavrnil nadškof Lefebvre. To je odločno izrazil v svoji »Izjavi z dne 21. novembra 1974«, v kateri je razlikoval med, na eni strani, pripadnostjo »katoliškemu Rimu, varuhu katoliške vere in izročil, potrebnih za ohranitev te vere, večnemu Rimu, gospodarju modrosti in resnice«, ki je vernik ne more zavrniti, ne da bi se odrezal od Cerkve; in na drugi strani zvestobo družbi, v kateri se sprejemajo drugačna načela od katoliških, »Rimu neomodernističnih in neoprotestantskih teženj, ki so bile jasno vidne na Drugem vatikanskem koncilu in po njem v vseh reformah, ki so iz njega izhajale«,[7] iz katere se bo katoličan, ki si želi ohraniti svojo integriteto, umaknil.
Leta 1988 je ustanovitelj Bratovščine sv. Pija X. to ponovno izrazil v zelo preprostih besedah. Neka oseba ga je vprašala: »Ali moramo nujno zapustiti vidno Cerkev, da ne bi izgubili svoje duše, zapustiti skupnost vernikov, združenih s papežem?« In škof iz Ecôna je odgovoril tako, da je razlikoval med vidno Cerkvijo in uradno Cerkvijo, ki je v tem času po glasu hierarhije širila nova načela, škodljiva veri, od katerih se je treba oddaljiti, kakor se izogibamo bolniku, da se ne okužimo. Zavrniti okužbo z zmoto ne pomeni zavrniti tisto, kar tvori temelj katoliške skupnosti, izpoved iskrene vere. »Mi resnično pripadamo vidni Cerkvi, skupnosti vernikov pod papeževo oblastjo, ker ne izpodbijamo papeževe avtoritete, ampak to, kar dela. Priznavamo papeževo avtoriteto, toda ko jo uveljavlja za nasprotno od tega, kar mu je bilo zaupano, je jasno, da mu ne moremo slediti.«
Zato ne gre za načelno nepokorščino, ampak za konkretne okoliščine krize Cerkve, ki zelo močno omejujejo te stike s hierarhijo: »Odhod iz uradne Cerkve? Do določene mere, da, seveda. Celotna knjiga J. Madirana, Krivoverstvo 20. stoletja, je zgodovina krivoverstva škofov. Zato moramo zapustiti to okolje škofov, če ne želimo izgubiti svojih duš. Toda to ni dovolj; krivoverstvo se je naselilo v Rimu. Če so škofje krivoverci (tudi brez upoštevanja tega izraza v njegovem pomenu in s kanonskimi posledicami), to ni brez vpliva Rima.«[8]
Zavrnitev torej tega, da bi se postavili izven vidne Cerkve, prav tako pa tudi jasna zavrnitev, da bi se pridružili novemu gibanju, ki opredeljuje drugo skupnost, ki jo je sam kardinal imenoval »koncilska Cerkev«: prav temu ravnanje, ki ga je določil njen ustanovitelj, Bratovščina sv. Pija X. še naprej sledi. Dogodki nedvomno od njenih članov zahtevajo, da v dobro vere darujejo mašo, pridigajo vernikom, delijo zakramente v svojih kapelah, za birme in posvečenja pa se zatekajo k škofom, ki jih je leta 1988 posvetil nadškof Lefebvre; skratka, da delujejo zunaj struktur tistega, kar sociološko lahko imenujemo uradna Cerkev.
Vendar pa načelo podrejenosti enotni hierarhiji Cerkve ostaja in delovanje Bratovščine ga izraža, kadar ni nevarnosti za vero. Člani Bratovščine še naprej priznavajo legitimnost obstoječih avtoritet, javno molijo za papeža, v kanonu maše omenjajo papeža in lokalnega ordinarija ter ohranjajo odnose z edino hierarhijo Cerkve, kolikor to ne škoduje katoliški veri (in nedvomno trenutne okoliščine to redkokdaj omogočajo): na primer obisk generalnega predstojnika pri novoizvoljenem papežu, sistematično pošiljanje obvestil o prejetih stopnjah redov vsakemu škofu iz kraja izvora bogoslovca, sprejemanje dovoljenj za sklepanje zakonskih zvez od leta 2017 naprej, uporaba penitenciarija za določene kazni.
»Bratovščina sv. Pija X. torej ni razkolniška, kot bi bila sekta, ki namerava načeloma odrezati se od cerkvene edinosti, z zavračanjem pripadnosti s tako imenovanimi koncilskimi katoličani kot del, v odnosu do drugega, iste celote. Preprosto se zgodi, da so znotraj iste družbe nekateri tako imenovani »konciliaristi« okuženi z zmotami, pred katerimi se nameravajo zaščititi drugi, tako imenovani »lefebvristi«.“[9] Položaj Bratovščine je precej drugačen od položaja protestantske sekte, ki načeloma deluje zunaj rimske edinosti, ki jo dogmatično zavrača.
Leta 1964, na predvečer petega in zadnjega zasedanja Drugega vatikanskega koncila, je nadškof Lefebvre imel konferenco, ki je bila kasneje objavljena v zbirki z naslovom A Bishop Speaks. Naslov tega govora je bil vprašanje: »Ali mora človek postati protestant, da ostane dober katoličan?« Odgovor je očitno: ne. Po opisu liturgičnega, moralnega in dogmatičnega propada, ki se je že odvijal, je takratni predstojnik redovnikov Svetega Duha zaključil: »Upor proti tem škandalom pomeni živeti svojo vero, jo ohranjati prosto vsake okužbe in varovati milost v svojih dušah. Neupor pomeni dopustiti, da se nas počasi, a zanesljivo zastrupi, in da se, povsem nezavedno, spremenimo v protestante.«[10] Prav ta duh upora proti zmoti za blagor duš, skupaj z dejanjem teh posvečenj, še danes oživlja Bratovščino sv. Pija X.
1.) Prim. p. Nicolas Cadiet, »Škofje morajo zagotoviti krščansko življenje.«
2.) Glej članek »Le schisme d’après Cajetan« v številki Courrier de Rome iz aprila 2018; citirano v p. Jean-Michel GLEIZE, »Le schisme«, v številki Courrier de Rome iz novembra 2022.
3.) Leo XIII., okrožnica Satis Cognitum, Vatican.va, Okrožnice Leona XIII.
4.) Leo XIII., okrožnica Satis Cognitum.
5.) Pij XI., okrožnica Mortalium Animos, Vatican.va, Okrožnice Pija XI.
6.) Pij XI., okrožnica Mortalium Animos, Vatican.va, Okrožnice Pija XI.
7.) https://fsspx.news/en/news/declaration-21st-november-1974-48887
8.) Nadškof Lefebvre, »Vidnost Cerkve in sedanja situacija«, v Fideliter št. 66 iz novembra–decembra 1988, str. 28.
9.) Fr. Jean-Michel Gleize, »Le schisme«, v novembrski številki Courrier de Rome iz leta 2022, str. 7.
10.) A Bishop Speaks, str. 85–86, 2007, Angelus Press. https://laportelatine.org/formation/crise-eglise/rapports-rome-fsspx/po….
Vir: La Porte Latine – FSSPX Actualités
