Duhovniški bratovščini sv. Pija X. pogosto očitajo, da je s škofovskimi posvečenji 1. julija 2026 ravnala nepokorno do papeža. Argument se zdi na prvi pogled preprost: Rim je ta posvečenja prepovedal, zato bi jih bilo treba iz pokorščine opustiti.
Toda ta ugovor temelji na temeljnem nesporazumu, in sicer na zamenjevanju abstraktnega in konkretnega dejanja. Ali se pokorščina nanaša na dejanje, obravnavano samo zase in ločeno od vseh okoliščin, ali pa na dejanje, kakršno dejansko je, skupaj z vsemi okoliščinami, ki določajo njegovo moralnost?
Prav v tem je bistvo vprašanja.
Teologovo delo ni lahko. Teologija je zahtevna veda ne le zaradi svojega predmeta – Boga samega, ki ga človek more spoznavati le posredno in po analogiji –, temveč tudi zaradi obsega področja, ki ga zajema. V določeni meri namreč vključuje skoraj vse, kar obstaja, kolikor je vse mogoče povezati z Bogom.
Za resnično obvladovanje teologije so potrebna dolga leta študija: najprej sholastične filozofije, nato še same teologije. Tisti, ki se razglašajo za teologe brez ustrezne priprave, pogosto zapadejo v obrnjeno obliko znanega Sokratovega reka: čim manj vedo, tem bolj so prepričani, da vedo vse.
Bratovščini očitajo, da ni ravnala po »abstraktni« pokorščini. Pojasnimo, kaj imajo s tem v mislih. Ker je papež Bratovščini ukazal dejanje, ki je, če ga obravnavamo zgolj abstraktno in samo z vidika njegovega moralnega predmeta, dobro ali vsaj moralno nevtralno – namreč, da se vzdrži škofovskih posvečenj 1. julija –, bi ga morala ubogati, četudi bi bilo to isto dejanje, obravnavano konkretno in skupaj z vsemi okoliščinami, slabo, ker bi neizogibno vodilo k sprejetju Drugega vatikanskega koncila in novega bogoslužja.
Toda ali to res drži?
Predmet pokorščine je konkretno, ne abstraktno dejanje
Po nauku sv. Tomaža Akvinskega je predmet zakona človeško dejanje, ki je sestavljeno iz »posameznih in spremenljivih dejstev«,[1] torej konkretno človeško dejanje. Konkretno je namreč vedno posamezno in odvisno od okoliščin, medtem ko je abstraktno splošno in nujno. Z drugimi besedami: zakon predpisuje določeno dejanje, izvršeno tukaj in zdaj, skupaj z vsemi okoliščinami, ki ga spremljajo.
Predmet pokorščine pa je zapoved.[2] Zapoved se od zakona razlikuje le v tem, da je zakon vedno namenjen skupnosti, zapoved pa je lahko dana tudi posamezni osebi. Zato je tudi predmet pokorščine – enako kakor predmet zakona – konkretno človeško dejanje.
Razlog je zelo preprost. Abstraktno človeško dejanje v resničnosti sploh ne obstaja. Gre prav za abstrakcijo, torej za miselno dejanje našega razuma, ki loči tisto, česar v resničnosti ni mogoče ločiti.
Vzemimo primer. Vsi ljudje imajo človeško naravo. Toda človeška narava kot taka v resničnosti ne obstaja. Ne obstaja sama zase in nima samostojnega bivanja. Kot taka obstaja le v našem umu. Kar dejansko obstaja, je konkreten človek, torej človeška narava, neločljivo združena z vsem, kar posameznika dela za edinstveno osebo.
Enako velja za človeška dejanja. Abstraktno človeško dejanje, torej dejanje, obravnavano zgolj z vidika njegovega moralnega predmeta, v resničnosti ne obstaja. Ne obstaja na primer zgolj »uboj«. Obstaja uboj določene osebe skupaj z vsemi okoliščinami: ali je bila žrtev nedolžna? Ali je šlo za nepravičnega napadalca? Ali za sovražnika v pravični vojni? In tako naprej. Prav te okoliščine naredijo človeško dejanje konkretno.
Prav to konkretno človeško dejanje pa zakon ali zapoved predpisuje. Zato je treba pri presoji, ali je neka zapoved zakonita in ali ji je torej treba biti pokoren, presojati moralnost konkretnega človeškega dejanja, ki ga zapoved nalaga.
Moralnost konkretnega človeškega dejanja je odvisna od okoliščin
Preden nadaljujemo, je potrebno pomembno pojasnilo. Kaj sploh razumemo pod abstraktnim in konkretnim dejanjem?
Moralnost človeškega dejanja je odvisna od dveh prvin: od njegovega moralnega predmeta in od okoliščin, od katerih je najpomembnejši namen, zaradi katerega človek deluje. Ne da bi se spuščali v podrobnosti, ki za naš namen niso bistvene, zadostuje povedati, da je moralni predmet tisto, k čemur dejanje po svoji naravi teži in kar predstavlja njegovo glavno moralno razsežnost (na primer: hoditi), okoliščine pa so drugotne moralne prvine, ki se temu glavnemu predmetu pridružijo (na primer: hoditi zato, da bi zagrešil tatvino, ali hoditi zato, da bi se sprostil).
Abstraktno človeško dejanje je torej dejanje, obravnavano zgolj z vidika njegovega moralnega predmeta, brez upoštevanja okoliščin. Konkretno človeško dejanje pa je dejanje, obravnavano tako z vidika njegovega moralnega predmeta kakor tudi v luči vseh okoliščin, ki ga spremljajo.
Vzemimo primer. Marko hodi. Je to dejanje dobro ali slabo? Če ga obravnavamo abstraktno, torej zgolj z vidika njegovega moralnega predmeta, je moralno nevtralno: hoja sama po sebi ni ne dobra ne slaba.
V resničnem življenju pa se vsako dejanje izvrši v določenih okoliščinah. Če Marko hodi zato, da bi kradel, je njegovo dejanje slabo. Če pa hodi zato, da bi se razgibal ali spočil, je njegovo dejanje dobro.
Vzemimo še en primer. Marija daje miloščino. Dajanje miloščine je, če ga obravnavamo zgolj z vidika njegovega moralnega predmeta, dobro dejanje. Če pa Marija daje miloščino samo zato, da bi pritegnila pozornost nase in si pridobila človeško slavo, potem njeno konkretno dejanje postane slabo: zagreši greh.
Tu velja klasično načelo: bonum ex integra causa, malum ex quocumque defectu – dobro dejanje zahteva, da so dobri vsi njegovi sestavni deli, medtem ko zadostuje že ena sama pomanjkljivost, da celotno dejanje postane slabo.
Prej smo videli, da se pokorščina nanaša na konkretno človeško dejanje. Zato velja: če je konkretno dejanje, ki ga zapoved nalaga, dobro, ga je treba izvršiti; če pa je slabo, ga ni dovoljeno izvršiti.
Takšno sklepanje je jasno. Toda zakaj potem sv. Tomaž in drugi teologi učijo, da je nepokorščina dopustna le tedaj, ko je zapovedano dejanje samo po sebi zlo?
Okoliščina, ki spremeni moralnost predmeta, postane njegov sestavni del
Ko govorimo o dejanju, ki je samo po sebi zlo, spontano pomislimo na dejanje, obravnavano zgolj z vidika njegovega moralnega predmeta, brez okoliščin – z drugimi besedami, na abstraktno človeško dejanje.
V resnici pa ni tako.
Izraz »samo po sebi zlo« ni sopomenka za »notranje zlo« (intrinsece malum) ali za »zlo zgolj zaradi svojega predmeta«. Gre za sorodne pojme, katerih natančen pomen je vedno odvisen od sobesedila. Kadar govorimo o konkretnem dejanju, kakršno je dejanje, ki ga nalaga pokorščina, je jasno, da se izraz »samo po sebi« nanaša na moralnost konkretnega dejanja, ki jo določajo tudi okoliščine.
Sv. Tomaž pa poda še globljo razlago:
»Delovanje razuma se ne ustavi pri enem samem pojmu; iz vsake točke lahko napreduje dalje. Zato se lahko zgodi, da se tisto, kar je v nekem dejanju najprej obravnavano kot okoliščina, dodana predmetu, ki določa vrsto dejanja, pozneje, ko razum presoja, obravnava kot glavna prvina predmeta, ki določa njegovo vrsto.
Tako si na primer prilastitev tujega premoženja svojo naravo dolguje dejstvu, da gre za tujo lastnino: to je bistvo tatvine. Če nato upoštevamo kraj ali čas, sta to zgolj okoliščini. Ker pa razum presoja tudi glede na kraj, čas in druge podobne pogoje, se lahko zgodi, da kraj glede na predmet postane nekaj, kar nasprotuje redu razuma. Tako na primer razum narekuje, da se prekrška ne sme storiti na svetem kraju.
Zato tatvina tujega premoženja na svetem kraju pomeni posebno nasprotovanje redu razuma. Kraj, ki je bil prej le okoliščina, se zdaj obravnava kot bistvena prvina predmeta, kolikor nasprotuje razumu.
Kadar koli se torej neka okoliščina nanaša na poseben red razuma, bodisi ugodno bodisi neugodno, mora ta okoliščina moralnemu dejanju dati njegovo vrsto, tako da postane posebej dobro ali posebej slabo.«[3]
Povzemimo in poenostavimo.
Kadar dejanje, ki je po svojem predmetu moralno nevtralno, zaradi okoliščin postane dobro ali slabo, ali pa dejanje, ki je po svojem predmetu dobro, zaradi okoliščin postane slabo, tedaj okoliščine postanejo sestavni del moralnega predmeta in zato določajo glavno moralno vrednost dejanja v pravem pomenu besede.
Nasprotno pa v primerih, ko je dejanje že samo po sebi dobro ali slabo in ga okoliščine naredijo le še boljše ali slabše oziroma mu dajo drugačno posebno obliko dobrote ali slabosti, ostanejo okoliščine zgolj postranskega pomena.[4]
Sklep je neizogiben.
V prvih dveh primerih okoliščine vstopijo v samo bistvo predmeta dejanja in tako določajo njegovo notranjo moralnost. Dejanje, skupaj z okoliščinami, ki ga spremljajo, postane samo po sebi dobro ali slabo, ne pa zgolj po naključju.
V zadnjih dveh primerih pa okoliščine dejanju dodajo le naključno dobroto ali slabost.
Današnje razmere
Konkretno moralno dejanje, ki ga je papež naložil Duhovniški bratovščini sv. Pija X. – namreč, naj se vzdrži škofovskih posvečenj –, je samo po sebi slabo dejanje in zato ne more biti predmet pokorščine.
Vzemimo primer patra Pija. Njemu je bilo iz pokorščine prepovedano spovedovati in vzdrževati vsakršen stik s svojimi duhovnimi otroki.
Ti dejanji sta, če ju obravnavamo zgolj z vidika njunega moralnega predmeta, moralno nevtralni. Če ju presojamo v luči tedanjih okoliščin, ni bilo ničesar, zaradi česar bi bili sami po sebi slabi. Prepoved spovedovanja ali duhovnega vodstva bi bila moralno napačna le tedaj, če se verniki ne bi mogli brez težav obrniti na drugega duhovnika, ki bi bil trdno zasidran v katoliškem nauku. Toda vsaj v tistem času ni bilo tako.
Zato zapoved, ki jo je prejel pater Pij, sama po sebi ni vsebovala ničesar moralno napačnega in jo je bilo treba ubogati, četudi je predstojnik pri njenem izdajanju morda grešil – poudarjamo: morda, saj nihče ne more soditi namenov –, bodisi zaradi nepremišljenosti bodisi zaradi osebne zamerljivosti.
Škofovska posvečenja 1. julija pa sodijo v povsem drugačne okoliščine.
Duhovniški bratovščini sv. Pija X. je bilo ukazano, naj se vzdrži škofovskih posvečenj. Če to dejanje obravnavamo zgolj z vidika njegovega moralnega predmeta, je moralno nevtralno. Posvetiti ali ne posvetiti škofov, ne glede na okoliščine, samo po sebi ni ne dobro ne slabo.
Če pa upoštevamo okoliščine, postane takšno dejanje slabo, ker – kakor smo podrobneje pokazali v našem članku »Niti razkolniki niti nepokorni« (Na slovenski strani: Bratovščina sv. Pija X.: zakaj ne gre za razkol in zakaj so izobčenja nepravična ter neveljavna) – nujno vodi k sprejetju zmot drugega vatikanskega koncila in pokoncilskih novosti).
Ko pa dejanje, ki je po svojem predmetu moralno nevtralno, zaradi okoliščin postane slabo, tedaj te okoliščine, kakor smo videli, postanejo sestavni del njegovega moralnega predmeta.
Zato je danes vzdržati se škofovskih posvečenj dejanje, ki je samo po sebi slabo, česar papež ne bi mogel zapovedati in čemur Bratovščina ne bi mogla biti pokorna.
Če bi imeli naši kritiki prav …
Če bi imeli naš kritiki prav, ko trdijo, da moramo ubogati vsak ukaz, ki ni abstraktno slab, bi prišli do povsem nesmiselnih sklepov.
Vzemimo primer.
Izvedba bančnega nakazila je, če jo obravnavamo abstraktno, moralno nevtralno dejanje. Dobro ali slabo postane šele glede na okoliščine. Če si na primer preprosto nakažem svoj denar z enega računa na drugega, je dejanje dobro. Če pa nakažem denar, pridobljen s tatvino, na račun v davčni oazi, je dejanje slabo.
Po logiki našega nasprotnika bi moral duhovnik ubogati škofa, če bi mu ta ukazal nakazati oprani denar na račun na Kajmanskih otokih, saj je bančno nakazilo, obravnavano samo po sebi in abstraktno – torej zgolj z vidika svojega moralnega predmeta –, moralno nevtralno dejanje.
Vzemimo še en primer.
Prejeti sveto obhajilo je z vidika svojega moralnega predmeta dobro dejanje. Toda kdor pristopi k obhajilu v stanju smrtnega greha, zagreši svetoskrunstvo, torej hudo zlo.
Po logiki našega kritika bi moral vernik, ki je v smrtnem grehu, vendarle prejeti sveto obhajilo, če bi mu to ukazal škof, saj je dejanje, obravnavano samo po sebi in ne glede na okoliščine, dobro.
Nesmiselnost takšnega sklepanja govori sama zase.
Ob tem bi radi z vsem spoštovanjem opozorili tudi naše kritike, da številne spletne strani, ki danes napadajo Duhovniško bratovščino sv. Pija X., brez zadržkov kritizirajo nekatere nauke prejšnjega pontifikata, čeprav so ti vendarle predstavljali izvrševanje učiteljstva Cerkve. Pomislimo na primer na dopuščanje svetega obhajila ločenim in civilno ponovno poročenim po opravljenem postopku razločevanja ali na blagoslavljanje istospolnih parov.
Ali je tudi to nepokorščina?
Če bi namreč res držalo, da »s pokorščino človek nikdar ne zgreši«, bi se morali vsaj dosledno vzdržati vsake kritike teh odločitev.
Kar pa zadeva domnevno prerokbo, ki jo nekateri pripisujejo patru Piju in jo usmerjajo proti nadškofu Lefebvru, si ta niti ne zasluži resne obravnave.
Poleg tega, da v spekulativni teologiji – za razliko od apologetike – sklicevanje na čudeže (provocatio ad miraculum) navadno razkriva popolno pomanjkanje pravih argumentov, je bila ta zgodba že temeljito razkrita kot popolnoma apokrifna, kakor dokazuje študija, na katero se tukaj sklicujemo.
Izzivam vsakogar, da predloži dokaze za nasprotno.
Don Daniele Di Sorco, FSSPX
Opombe
1. Sv. Tomaž Akvinski, Summa Theologiae, II-II, q. 120, a. 1.
2. Sv. Tomaž Akvinski, Summa Theologiae, II-II, q. 104, a. 2.
3. Sv. Tomaž Akvinski, Summa Theologiae, I-II, q. 18, a. 10.
4. Prim. M. D. Prümmer, Manuale theologiae moralis secundum principia S. Thomae Aquinatis, Freiburg im Breisgau, 1961, zv. I, št. 119.
Vir: FSSPX Italia – FSSPX News
Slika: Ricardo Loaiza – Unsplash
