V dveh delih se bomo dotaknili medijskega poročanja in komentiranja v slovenskem prostoru. Že vnaprej se opravičujemo za dolžino, vendar smo želeli zadeve nekoliko temeljiteje analizirati.
Nekoliko analize sestave zadnjega Družininega članka…
Našim bralcem bi radi še malo podrobneje predstavili to metodologijo sestavljanja člankov, ki se je pri nas poslužujejo. V skladu s tem, kar je p. Vončina dejal v svojem komentarju, je danes precej več poudarka na neke vrste legalizmu, zato je kar velika uporaba pravnih izrazov: “nelegalna posvečenja”; “brez papeškega dovoljenja”; “nepriznan kanonski status”; “grožnja razkola”. Zakaj bi pogledali dejanske razloge same Bratovščine, če pa lahko ohranjamo legalistični visoko leteči jezik? Pri nas sicer ne, drugod pa najdemo tudi mnenja teologov in profesorjev, medtem ko glasu FSSPX skorajda ni, ali pa je, kot smo videli tudi v Družini, praktično prilagojen iz kolaža citatov in tega, kar naj bi glavni možje Bratovščine rekli ali mislili, čeprav je to pogosto daleč od resnice.
Pojdimo sedaj konkretno na kratko k zadnjemu članku Roka Blažiča, ki ga je treba seveda na neki način pohvaliti, saj piše in dela točno tako, kot se od njega pričakuje. Naslov je: “FSSPX zapušča Petrovo barko” (4. marca 2026). Naslov je močna teološko-retorična metafora, ker hkrati pomeni Katoliško Cerkev in občestvo v njenem okviru pod papežem. Ta naslov vnaprej postavi interpretacijo, da FSSPX zapušča Cerkev in da je njeno dejanje vsaj oddaljevanje od občestva, če že ne prekinitev. Gre za tipično tehniko metaforičnega framinga ali uokvirjanja. Zanimiva je definicija Bratovščine, ki gre nekako takole: “Tradicionalistična skupnost, ki je iz kritike koncila prešla v razkol z učiteljstvom Cerkve.” Rekli bi, da je to v prvem delu dobra definicija, ne pa tudi potem. Bratovščina je namreč pravilno označena kot tradicionalistična in je njen izvor dejansko povezan s kritiko zadnjega koncila, vendar naj bi njeno dejanje tudi bilo prehod v razkol. To ni zgolj opis, temveč gre za interpretativno trditev.
Ob časovnem sosledju si tudi dovoljuje malo svojo interpretacijo, saj ne pove, vsaj na kratko, vseh dejstev, tako da imamo Vatikan kot »good guy« in Bratovščino kot »bad guy«, ni pa povedano, da je prekinitev pravzaprav bila z vatikanske strani, konkretneje s strani kardinala Müllerja, tedanjega prefekta, ki je sicer v članku omenjen, a le zaradi svojega nedavnega odziva, ki pa je bil odgovor na trditve Bratovščine (papež jim je ob srečanju rekel, da niso v razkolu, omenjeni kardinal, da so). Članek v Družini omenja, da je Vatikan povabil vodstvo FSSPX na pogovor o “minimalnih zahtevah za polno občestvo”, vendar ne pove, da se je ta odziv zgodil šele tedaj, in sicer takoj, ko so bila napovedana posvečenja. Članek gre v smeri nujnosti: če kritiziraš koncil, pride do konflikta, kar potem vodi v razkol – neizogibno. Uporabljena je avtoriteta cerkvenega učiteljstva, kanonskega prava in Dikasterija za nauk vere, vendar se tudi Bratovščina sklicuje na cerkveno učiteljstvo, in sicer na večno, kakor tudi na kanonsko izročilo in konkretno interpretacijo. Sklicuje se tudi na isti Dikasterij, tudi zato, da pokaže njegovo čudno nihajoče delovanje.
V resnici pa je vse drugo znotraj članka precej manj pomembno od same naslovne metafore, zaradi česar se potem ne ve natančno, ali gre bolj za kanonsko vprašanje, ali pa za vprašanje zvestobe in pokorščine Cerkvi. Razume se nekako, da se lahko postavi enačaj, saj bi bilo očitno treba vselej storiti to, kar glavni rečejo, ali pa storiti stvari tako, kakor oni pričakujejo. Če so že tako navedli dva kardinala, zakaj niso tudi dveh kritičnih škofov Stricklanda in Schneiderja? Ker so nekatere živali po Orwellu pač bolj enake od drugih.
Imamo precej dober ideološki kolaž z navajanjem strinjajočih se avtorjev in prilagajanjem izjav druge strani, pa bralec dobi občutek nekega širšega soglasja o Bratovščini, ki je seveda »bad guy«. Sama smer je takšna: Bratovščina kritizira (po)koncilsko Cerkev (tega naziva si sicer ni izmislila FSSPX, ampak vodilni cerkveni možje sami), Vatikan nato ponudi dialog (zamolčano je dejstvo enostranske prekinitve dialoga in sedemletne gluhote), Bratovščina potem dvomi v dialog (kar je sicer debela laž, ker je bilo tudi nazadnje rečeno, da je vsekakor za nadaljevanje dialoga), nazadnje pa se zaradi tega oddaljuje od občestva. Okvir je popolnoma lažno postavljen in ima, kot smo dejali, nujno smer. Ideološki okvir članka je zelo zanimiv, saj kaže ravno na novi ekleziološki model, ki izhaja iz 2. vatikanskega koncila – polno občestvo (popolnoma nov izraz, ki prej ni obstajal) je v sprejemanju koncilske in pokoncilske avtoritete, kakor jo ponuja uradna razlaga. Če kdo tega ne sprejme, gre za oddaljevanje in potencialni razkol. To nekako pomeni za vse, ne samo za FSSPX, da je Rim govoril in je zadeva zaključena. Kdorkoli bi si drznil karkoli, si je že sam sodil.
Kot zadnje podamo še posebnost slovenskega cerkvenega diskurza glede FSSPX. Skoraj vedno se uporablja bodisi okvir kanonskega problema bodisi pokoncilskega spora, praktično nikdar pa se ne gre v srčiko razprave, še posebej ne v tako potrebno teološko analizo spornih točk koncila in v resno ekleziološko razpravo.
Praktično nikdar torej nimamo prave analize, ampak samo neke na novo pogrete stare interpretacije znotraj enih in istih okvirjev. Zato so članki pogosto bolj interpretativni komentarji kot analize.
Nepotrebni zgodovinski namigi
Posebej nenavadna se je zdela odločitev kakega medija, da je v kontekstu škofovskih posvečenj omenil tudi domnevno podporo nadškofa Marcela Lefebvra vladi maršala Philippa Pétaina med drugo svetovno vojno.
Takšna omemba je problematična iz več razlogov. Prvič zato, ker nima neposredne povezave z aktualno temo – napovedjo škofovskih posvečenj v letu 2026. Drugič pa zato, ker gre za kompleksno zgodovinsko vprašanje, ki ga ni mogoče pojasniti z enim samim stavkom v novinarskem članku.
Ko se takšne zgodovinske opombe pojavijo brez širšega konteksta, imajo predvsem retorično funkcijo: ustvarjajo negativno asociacijo, ne pa razumevanja.
Logika konflikta
Treba je priznati, da takšen način poročanjana splošno ni presenetljiv. Sodobni mediji pogosto delujejo po logiki konflikta: spor, napetost in dramatični izrazi pritegnejo več pozornosti kot mirna razlaga teoloških vprašanj.
V tem smislu povečano zanimanje medijev za Bratovščino kaže tudi na paradoks sodobnega medijskega prostora. Čeprav je ton poročanja pogosto kritičen, prav ta pozornost razkriva, da vprašanja Tradicije, liturgije in razumevanja koncila še vedno ostajajo pomemben del razprave, zlasti seveda v Cerkvi, saj svetnih medijev te zadeve ne zanimajo preveč. To recimo kaže že to, da se niso mogli potruditi niti toliko, da bi pravilno govorili o posvečenjih in ne o posvetitvah.
Žulj ali trn v peti v cerkvenem diskurzu torej ostaja, sploh ob hkratnem dejstvu rasti Bratovščine in siceršnjem praznjenju cerkva, samostanov in semenišč. Morda številčno Bratovščina res ni tako močna, lahko bi celo rekli, da je precej marginalna, vendar pa se zdi, da vseeno ima neko težo, tudi v slovenskem prostoru.
Potreba po bolj uravnoteženem poročanju
Za slovenski medijski prostor bi bilo zato dobrodošlo, da bi se poročanje o teh temah v prihodnje bolj osredotočilo na dejstva in manj na interpretativne oznake. Bralci imajo pravico do informacij, ki ne temeljijo predvsem na ideoloških okvirih, temveč na celoviti predstavitvi različnih pogledov. To zlasti trdimo za katoliške medije, če res še želijo obdržati to oznako – sicer je bolje, da bi se imenovali pač samo še mediji, če ni bistvene razlike v načinu pisanja in poročanja.
Tudi v Sloveniji bi se morala odpreti resna razprava o vprašanju tradicije, cerkvenega učiteljstva, tudi seveda zadnjega koncila. Ne more več vse temeljiti samo na stereotipih ali zgodovinskih namigih, temveč na jasni in pošteni predstavitvi argumentov. Le tako je mogoče ustvariti prostor za resnično razumevanje in dialog, če že toliko o tem govorijo. A se bojimo, kakor je bilo rečeno, da pri tem gre bolj za parole, kot pa za resnično željo po tem. Enakovredna predstavitev obojestranskih trditev in dejstev je še vedno tabu tema. Namesto tega vse skupaj izhaja iz sodobnega političnega in ideološkega diskurza in bralca že vnaprej usmerja k določenemu (uokvirjenemu) razumevanju. Namesto metafor si bralci zaslužijo konkretno teološko in kanonsko analizo, namesto postavljanja bralca v vnaprej določeni moralno-ideološki okvir (kalup), bi mu bilo dobro predstaviti dejanske razloge ali kontekst. Priporočamo izogibanje logiki konflikta, tako znani v prejšnjem režimu, kjer se za pritegnitev pozornosti poslužuje dramatičnih ali spornih elementov, hkrati pa se ne opazi, da vprašanja tradicije, liturgije in razumevanja koncila ostajajo aktualna v Katoliški Cerkvi – bolj kot kadarkoli poprej.
