Očitki “petdesetizma” in resnične korenine krize v Cerkvi
V sodobnih razpravah o krizi Cerkve se pogosto pojavlja očitek, da tradicionalni katoličani idealizirajo petdeseta leta prejšnjega stoletja ali da skušajo vrniti Cerkev v to neko obdobje “zlate dobe”, kar bi naj bilo obdobje pred 2. vatikanskim koncilom. Takšna interpretacija pogosto predpostavlja, da naj bi bil tradicionalizem omejen na estetske ali formalne vidike vere, kar nekateri označujejo tudi kot “neotradicionalizem”, kakor smo mogli zaslediti. Tak pogled pa bistveno zgreši pravi pomen tradicionalizma, sploh tistega, ki ga propagira Duhovniška bratovščina sv. Pija X. in ga želi pomagati vzpostaviti. Do tega, zakaj je praktično edina zares konsistentna v tem, pridemo, ampak gremo lepo počasi, da si pogledamo tudi nekoliko zgodovinskega in miselnega ozadja.
Je bilo res tako lepo v petdesetih?
Na svojem blogu Vitis vera nam profesor Matteo D’Amico lepo pojasni:
»Kriza v Cerkvi, ki pojasnjuje propad po Drugem vatikanskem koncilu, je imela veliko globlje in starejše korenine: modernizem, na primer, je bil sicer preganjan, a nikdar zares poražen, tako da se je sam papež sveti Pij X. znašel v boju skoraj sam; v 20., 30. in 40. letih je opazna splošna mlačnost in moralni nered se je zagotovo močno povečal: eden od mnogih dokazov je strašen upad rojstev, pri čemer število otrok na žensko v rodni dobi znaša okoli 2,4 otroka ali malo več. Zakonska morala je bila dejansko v globoki krizi tudi zaradi nedavne in vse bolj razširjene kontracepcije (da se razumemo, v drugi svetovni vojni so v mnogih vojskah paketi kondomov postali del standardne opreme vsakega vojaka). Totalitarni režimi, zlasti fašizem in nacionalsocializem, so se obupno trudili povečati število rojstev, a so v bistvu propadli v svojih namerah. Hedonizem in počutnost sta že pred vojno prežemala tisk, kino, radijske oddaje in popularno glasbo. Gustave Thibon v delu „Povrnitev k stvarnemu“ toži, da je v Franciji že pred vojno bilo vse redkeje najti družine, ki bi imele vsaj 3 ali 4 otroke.
Ta že tako obupna slika se je po vojni še poslabšala in izlila v tako imenovani »petdesetizem« (it. »cinquantismo«): to je v mlačno versko prakso brez vsakega zagona, brez vsake prave gorečnosti, kjer tudi sveta evharistija iz straho-spoštljive skrivnosti Božje ljubezni postane pobožna meščanska navada, ki ne vpliva več na življenje (v resnici je tako veljalo že pred samo vojno in med njo, kakor nam pričuje Andrej Aplenc, ko so sicer liberalni ljudje vseeno hodili vsako nedeljo k maši, op. pis.). Prav ta cerkveni in družbeni kontekst, ki se je skrivaj vse bolj slabšal, je pripravil apokaliptični propad, ki ga je povzročil Drugi vatikanski koncil. Seveda štejejo tudi posamezniki, posamezna dejanja ali odločitve, zarote infiltrirancev ali zunanjih agencij, sovražnih Cerkvi. Toda napad in infiltracija ter zarote lahko uspejo le, če napadejo telo, ki je že ranjeno, utrujeno, brez obrambe. Obstaja pa več kot le sum, da svetosti v 50-ih letih ni bilo ravno v izobilju. V tem pa je tudi lekcija za nas danes: kakor je splošna mlačnost omogočila zmago modernizma na Drugem vatikanskem koncilu, tako bo danes le obnovljen zagon k svetosti, le naraščajoča gorečnost vse večjega števila katoliških vernikov mogla uresničiti duhovni preporod Cerkve, vrnitev k polnemu spoštovanju depositum fidei in obnovo tradicionalne maše kot edine zares katoliške maše.
Krize Cerkve danes, kot vedno v zgodovini, se ne končajo čudežno, zahvaljujoč papežu ali razsvetljenim in svetim članom hierarhije, ampak se končajo po dolgem in skrivnem pripravljalnem delu, ki ga v najglobljem molku in skritosti opravijo zares svete duše.
Zato je prav, da skušamo razumeti, kaj se je zgodilo pred in med koncilom, vendar le ob upoštevanju zgoraj navedenih pojasnil. V nasprotnem primeru tvegamo dve nevarni zmoti: prva je, da strašno krizo, ki pretresa Cerkev, zreduciramo na le zaroto peščice posvečenih. Druga nevarnost je idealizirati predkoncilsko preteklost in se v sedanjosti odreči odgovornosti: če bi bilo res, da je krizo sprožila le zarota peščice ljudi, bi jo prav tako lahko končalo že preprosto junaško dejanje vere in izpovedovanja katoliškega nauka s strani papeža.
Namesto tega pa mora vsak posamezni vernik razumeti, da bo le s tiho in vsem neznano vojsko duš, ki si iskreno in iz vsega srca želijo posvetiti se in izpolnjevati Božjo voljo, mogoče doseči, da se škofovska hierarhija in papež končno vrneta k oznanjevanju resnice v njeni celoti.«
Zlatega obdobja torej ni bilo pred koncilom in zato bi bilo neumno vračati se tja, kjer je že bilo marsikaj narobe.
Ukrepati je bilo nujno, a kako?
Da je nekaj bilo treba ukreniti, so se vsi odgovorni še kako zavedali, da je bilo sklicati koncil zelo nevarno, so se pa zavedali papeži, ki so bili pred Janezom XXIII. Dejansko se je izkazalo, da so imeli prav. Ko je Janez XXIII. enkrat napovedal koncil, sta ga (nekajkrat) obiskala kardinala Alfredo Ottaviani, prefekt svetega Oficija, in palermski nadškof Ernesto Ruffini, dva od najvidnejših predstavnikov konservativnega tabora v Cerkvi. Izrazila sta skrb zaradi komunizma, teološkega liberalizma in t. i. »amerikanizma« (v širšem smislu prilagajanja Cerkve modernim tokovom, sprejetju ameriškega modela verske svobode ipd.). Želela sta, da bi papež in koncil bolj jasno obsodila komunizem in proti ostalima dvema nevarnostma zavzela trdnejše doktrinarno stališče, tradicionalno stališče. Dejansko je to bila pobuda, da bi bil vsaj v tem koncil pravi doktrinarni koncil, ki bi neke stvari obsodil in druge razglasil ali ponovno razglasil. Kaj se je nato zgodilo, je znano. Zanimivo pa, da se potem skuša še danes ne obsoditi istih zadev in namesto njih predlagati tradicionalni nauk in disciplino, ampak so raje poskusi v interpretacijah združiti nezdružljivo, česar seveda FSSPX ni delala in ne dela.
Tradicija kot resničnost
Če bi nadškof Lefebvre zares hotel iti v stanje quo ante, potem bi se ne izkazal za realista in resničnega poznavalca težav, kar je tako izkušeni misijonar v Afriki zagotovo bil. Niso mu bile neznane niti težave v Evropi, konec koncev je nekaj časa bil tudi krajevni škof v Franciji. Zavedal se je, kakor pravijo protirevolucionarji, da se za vzpostavitev, vsaj delno, tistega, kar bi moralo biti, ni mogoče poslužiti nasprotne revolucije, ampak prave protirevolucije. Pa bo kdo rekel, da se igramo z besedami, a ni tako. Protirevolucija ni destruktivna, da bi najprej vse podrla, pa potem gradila na razvalinah, kakor to dela takšna ali drugačna revolucija. Protirevolucija dela tisto, kar le more, da bi počasi in alternativno gradila. Skoraj vedno gradi tudi na razvalinah, vendar teh ni naredila ona, temveč revolucionarji. Sem se vklaplja Bratovščina – kolikor se le da prinesti celotno katoliško vero v bogoslužju, nauku in morali. Kar pač ljudje potrebujejo, da bi mogli delati tisto, kar profesor D’Amico pravi zgoraj. Pravi integralisti, torej, ker hočemo imeti in dati celoten paket.
Napačna interpretacija tradicionalizma
Takšna interpretacija pogosto predpostavlja, da je tradicionalizem omejen le na estetske ali formalne vidike vere, kar nekateri označujejo tudi kot “neotradicionalizem”. Tak pogled pa bistveno zgreši pravi pomen tradicionalizma. Pogosto pa tako zadeve interpretirajo zaradi absolutizacije nekih slučajev, ki so se zgodili po kapelah, ali zaradi prav takšne absolutizacije lastnega pogleda na dogajanje oz. lastnega mnenja. Tu se gleda z neke distance zelo hladno in teoretično, brez podrejanja pastirski avtoriteti duhovnikov in zaupanja v to, da že vedo, kaj delajo oz. da bodo, če so kaj zgrešili – vsi smo le slabotni ljudje in grešniki – kasneje naredili vse, da bi zadeve popravili, če bi bilo potrebno. Praktično po vseh cerkvah, kapelah in mašnih središčih Bratovščine so kake težave, odgovorni pa morajo to reševati. Povsod se tudi najdejo ljudje, ki so prej bili del tega, pa so kasneje postali žolčni kritiki – omenili smo že nekatere v Italiji, lahko omenimo recimo pravnika Johna Salzo v ZDA, med drugimi. Najdemo jih namreč povsod. V resnici pridemo do splošne težave teh ljudi, da bi hoteli povsod vsiliti svoj pogled na stvari in vsiliti ga vsem, tudi škofom in duhovnikom Bratovščine ali tistim, ki so z njo povezani (duhovniki-prijatelji) ali jo zagovarjajo. Nazadnje zapadejo ravno v tisto, kar sami druge nekako obtožujejo, saj bi radi neko tradicionalno vero po svojem okusu, kjer sicer – morda celo zelo natančno, da ne rečemo skrupulozno – sledijo neki morali, vendar je potemtakem vera kot celota na drugem mestu. Gre torej za podobno zmoto, kakršni so zapadli tisti, ki so v pokoncilski katastrofi tako ali drugače, personalistično ali eksistencialistično ali konservativno hoteli rešiti vsaj moralo, če se že ni dalo tudi ostalega ali če ostalega niso hoteli. Hote ali nehote se potem tudi izpostavljajo v svojem moralizmu in rigorizmu, pogosto brez pravega občutka za stvarnost, potem pa je vse samo črno-belo, če seveda govorimo o izvajanju načel v praksi.
Tradicija ni le estetika
Žal pride tako do nekakšnega odevanja z obleko tradicionalne vere, ki pa v resnici to ni. Četudi najbrž tega ne bi hoteli, pa se vse spremeni le v zunanjo lupino. Kot opozarja p. Marko Tilošanec v članku Tradicija ni (samo) estetika, ni dovolj, da se tradicionalnost omeji na obrede, mašo ali zgodovinske rituale. Tradicija ni le “lep obredni okvir”; njen smisel je celostna zvestoba nauku Cerkve, zakramentom in duhovnemu življenju vernikov. Podobno članek Ko pravni konstrukt nadomesti resničnost opozarja, da se pogosto zgodi, da abstraktni teoretični ali pravni modeli nadomeščajo resnično stanje Cerkve. Kritika, ki ne izhaja iz dejanskega življenja, lahko zveni logično, a ne pokaže, kako Cerkev dejansko živi, moli in uči. Potem je možno skušati združevati tudi nemogoče in biti malo tu in malo tam, vzeti malo tega in malo onega kar zadeva nauk in podobno. Gre za neki tradicionalno obarvani konservatizem.
Zgodovinske korenine krize v Sloveniji in drugod
Zgodovinski pregled pokaže, da kriza, ki je kasneje eskalirala po koncilu, ni nastala čez noč niti v Sloveniji ali v sosednjih deželah. Teologi so se oddaljevali od pravega tomizma in tradicionalnih naukov ter metod, da bi namesto njih dali bodisi izkrivljene nadomestke, ali celo sodobne filozofske vplive. Ti teologi niso bili odkrito modernistični, a so že oddaljevali od klasične rimske teologije, zlasti od naukov papežev Leona XIII. in sv. Pija X., lahko pa rečemo, da tudi od njegovih naslednikov, kot sta Pij XI. in XII. Vse večji premik k narodnim jezikom pri poučevanju teologije, kar samo po sebi ni povsem narobe niti zmotno, vendar je takrat odražalo širši premik: od univerzalnega latinskega intelektualnega prostora k lokalnemu kulturnemu kontekstu. Tam so nekateri šli prej gotovo predaleč v svoji trdoti, kar pa je tudi pripomoglo k nasprotnemu učinku. Hkrati je treba omeniti tudi vplive krščanskosocialnih gibanj, ki so ustvarili duhovno in kulturno okolje, ki je kasneje omogočilo hitrejši razmah modernističnih vplivov in duhovno mlačnost. Nenazadnje so se mnogi dvomljivi teologi skrili ravno v vrste teh gibanj in čakali na ugoden trenutek. Slednji je prišel že v obdobju med vojnama, zlasti pa po drugi svetovni vojni, da bi potem povsem eksplodiral po koncilu.
Koncil kot katalizator že obstoječih procesov
Nadškof Marcel Lefebvre je večkrat poudaril, da koncil ni povzročil krize iz nič; bil je katalizator že obstoječih procesov, ki so jih desetletja prej oblikovale kulturne, intelektualne in pastoralne spremembe. Podobno opozarja Matteo D’Amico, da so mnoge razprave o koncilu preveč osredotočene na posamezne dogodke ali osebnosti, medtem ko zanemarjajo širši kontekst in dejanske korenine krize. Če torej beremo in poslušamo Nadškofa, so mu te zadeve popolnoma kristalno jasne. Vidimo pa te poglede z viška vseh teh komentatorjev, kakor da je bil popolni amater nadškof Lefebvre, ali pa so to vodilni v Bratovščini za njim. Kakor bi rekli pri nas, bi morali, preden kritizirajo, še pojesti kaj polente.
Resničnost pred abstraktnimi konstrukti
Kot poudarja članek Ko pravni konstrukt nadomesti resničnost, je treba pri analizi krize predvsem zreti resničnost, ne postaviti neki svoj konstrukt – najprej je treba videti, kako Cerkev dejansko živi, kako verniki prakticirajo vero, kako se zakramenti obhajajo, kakšna je duhovna moč in resnična predanost, kakšna je, skratka, verska praksa in duhovnost v rednih cerkvenih okvirih, za kaj pa si potem prizadeva FSSPX. Pri tem velja tudi računati, koliko je dejansko star apostolat Bratovščine v neki deželi ali pokrajini, pa tudi s tem, da je število skokovito naraslo šele pred komajda petimi leti. In podobna dejstva. Abstraktne teorije ali pravni konstrukti, ki ne izhajajo iz realnega stanja, lahko zavajajo: govorijo, kot da interpretacija nadomešča realnost, kar pa ne pokaže, kako Cerkev resnično deluje.
Petdesetizem kot zgodovinska resničnost
V tem kontekstu se pojavi tudi ta omenjeni petdesetizem – izraz, ki ga opisuje Matteo D’Amico kot versko mlačnost in rutinsko pobožnost, kjer se celo sveta Evharistija spreminja v pobožno navado, ki ne preoblikuje življenja. Bratovščina se pa ne gre idealizacije preteklosti, temveč analizira dejansko stanje vere v določenem zgodovinskem obdobju, na kar potem odgovarja tako, kot se je odgovarjalo pred koncilom in se je izkazalo za stvarni in bolj učinkovit odgovor. Prav ta omenjena predvojna in povojna mlačnost je namreč omogočila širjenje modernističnih tokov, ki so se kasneje manifestirali na koncilu. Še enkrat – Bratovščina tega ne zagovarja, ampak je res ravno obratno – proti temu se bori, ker hoče vzpostaviti dejansko vernost, da bi pomagala Cerkvi in narodom.
Tradicionalizem kot zvestoba resničnosti
Tradicionalizem, kot ga razumeta Lefebvre in njegova Bratovščina, ni nostalgija po petdesetih ali kakršnokoli retroaktivno hrepenenje po preteklosti. Je zvestoba resnični tradiciji Cerkve, ki zahteva dejansko življenje po veri, zakramentih in po nauku, ne zgolj estetske ali formalne reprodukcije. Morala oz. moralno življenje iz tega logično izhaja. Samo z obnovo svetosti med verniki in življenjem vere v resničnosti – ne v abstraktnih konstruktih – se lahko Cerkev ponovno okrepi, obnovi in uresniči svoje poslanstvo. Lahko »filozofiramo« do neskončnosti, lahko pa se gremo resnični apostolat, ki skuša ljudem dati tisto, kar za svoje krščansko življenje na tem svetu, ki je seveda namenjeno večni sreči v Bogu na drugem, zares potrebujejo. Zadeve so konkretne in niso vedno samo neke lepe besede – včasih so potrebne tudi trde, če se pojavijo določene težave. Če pa seveda živimo v svojih konstruktih, potem skušamo te svoje gradove v oblakih v obliki nekih izrazov aplicirati na Bratovščino. Morda pa ima FSSPX drugačne cilje od tovrstnih komentatorjev.
p. Andrej Vončina
