Lahko razmišljamo logično in se kljub temu motimo. Obratno pa ni mogoče: nasprotujoče si trditve ne morejo biti hkrati resnične. Tako nekateri skušajo Duhovniško bratovščino sv. Pija X. ujeti v protislovje, ko želijo dokazati nedoslednost stališča, ki hkrati prisega pokorščino papežu, obenem pa mu v določenih primerih odkloni pokorščino. Tu se ne bomo vračali k šibkosti takšnega ugovora, ki pozablja, da more vršenje oblasti biti pomanjkljivo.
Ne bomo torej znova dokazovali notranje doslednosti stališča Duhovniške bratovščine sv. Pija X., ki je bila že večkrat pojasnjena drugod, temveč bomo preučili doslednost samega Rima. Ne da bi za trenutek sprejeli trditev, da je Bratovščina razkolniška, se vprašajmo, ali je Rim dosleden, ko jo kot takšno obravnava, če njegovo ravnanje primerjamo z odnosom do skupin, ki so dejansko v razkolu.
1. Rim je priznal škofovska posvečenja z jurisdikcijo, ki jih je v očitno razkolniškem duhu opravila Kitajska komunistična partija, in še naprej priznava škofe, ki jih imenuje uradno ateistična in doktrinarno materialistična oblast, katere namen je nadzorovati in ideološko podrediti katoliški nauk. Hkrati pa Rim noče priznati škofovskih posvečenj brez jurisdikcije, ki jih je Duhovniška bratovščina sv. Pija X. opravila brez razkolniškega namena in iz skrbi za zveličanje duš. Razkol, ki se odkrito dopušča, je toleriran; razkol, ki ga Bratovščina izrecno zavrača, pa je obsojen.
2. Izobčenja iz leta 1054, izrečena zoper tako imenovane “pravoslavne” razkolnike – ki so glede več naukov tudi krivoverci¹ – je Pavel VI. leta 1965 odpravil in jih »prepustil pozabi«.² Od tedaj so pravoslavni brez papeškega mandata posvetili na stotine škofov z jurisdikcijo, brez najmanjšega oziranja na Rim in proti papeževi volji, ne da bi jim Vatikan izrekel kakršnokoli kazen. Duhovniški bratovščini sv. Pija X. pa so bila domnevna izobčenja odpravljena šele leta 2009,³ nato pa so bila nekaj let pozneje zaradi novih škofovskih posvečenj brez jurisdikcije, opravljenih v stanju nuje in z resnično željo po razumevanju s strani Rima, ponovno izrečena.⁴
3. Novi Zakonik cerkvenega prava iz leta 1983 v kanonu 844 §2 katoličanom – v nasprotju s tradicionalno disciplino – dovoljuje, da se v določenih okoliščinah spovedujejo pri razkolniškem duhovniku, obenem pa posredno priznava običajno veljavnost zakramenta pokore pri nekaterih razkolnikih.⁵ Odlok z dne 2. julija pa to veljavnost spovedi duhovnikom Duhovniške bratovščine sv. Pija X. odreka. Po kakšni posebni logiki naj bi bila spoved pri vzhodnih razkolnikih veljavna, pri Bratovščini, ki naj bi bila domnevno razkolniška, pa ne?
4. Kanon 1117 istega zakonika izvzema tiste, ki so bili rojeni v razkolu, iz obveznosti spoštovanja kanonične oblike sklepanja zakonske zveze. Z drugimi besedami: zakoni med razkolniki veljajo za veljavne tudi po cerkvenem pravu. Opomba z dne 2. julija pa po drugi strani zakonske zveze znotraj Duhovniške bratovščine sv. Pija X. razglaša za neveljavne, obenem pa trdi, da je Bratovščina v razkolu že od leta 1988. S tem zapade v očitno protislovje.⁶
5. Kardinal Joseph Ratzinger je o vzhodnih razkolnikih zapisal: »Rim od Vzhoda glede nauka o prvenstvu ne sme zahtevati več, kakor je bilo oblikovano in živeto v prvem tisočletju.«⁷ Nasprotno pa opomba Dikasterija za nauk vere od članov Duhovniške bratovščine sv. Pija X. zahteva, da priznajo Drugi vatikanski koncil kot pristno učiteljstvo, ki zahteva versko pritrjevanje. Od prvih se zahteva zgolj prvo tisočletje; od Bratovščine zadnjih šestdeset let.
6. Po Janezu Pavlu II. Rim danes vzhodne razkolnike priznava kot »sestrinske Cerkve« in je v uradnih dokumentih celo potrdil trditve – v nasprotju z dogmo, ki jo je razglasil Bonifacij VIII. – da papeževo prvenstvo ni nujen pogoj za zveličanje in da spreobrnjenja vzhodnih razkolnikov ni več treba iskati.⁸ ⁹ Hkrati pa je Dikasterij za nauk vere 2. julija – z izrazi, za katere smo menili, da so po Drugem vatikanskem koncilu dokončno izginili – izjavil, da »so vsi verniki pozvani, naj ostanejo trdni v občestvu z rimskim papežem«. To je izrečeno Duhovniški bratovščini sv. Pija X., ki vendar prav proti kolegialnosti, ki spodkopava papeško oblast, zagovarja papeževo prvenstvo. Kar za prave razkolnike, ki tega prvenstva ne priznavajo, ni več bistveno, se zdaj dramatično poudarja proti tistim, ki ga že priznavajo.
7. Papež je z vsemi častmi sprejel »nadškofinjo« Canterburyja Sarah Mullally in ji izkazal vse časti, ki pripadajo nadškofu, čeprav katoliški nauk ne priznava veljavnosti anglikanskih posvečenj, še manj pa posvečenja žensk, poleg tega pa anglikanska skupnost zagovarja stališča, ki resno nasprotujejo tradicionalni morali glede homoseksualnosti in splava. Po drugi strani pa se Rimu očitno ne mudi odgovoriti na pisma generalnega predstojnika povsem katoliške skupnosti in vztrajno zavrača njegove večkratne prošnje za sprejem pri papežu.
8. Rim je 26. marca škofa Heinerja Wilmerja premestil iz škofije Hildesheim v skoraj trikrat večjo škofijo Münster. Ta škof javno podpira nemško Sinodalno pot, katere zahteve vedno bolj vodijo proti razkolu ali celo krivoverstvu: posvečenje žensk, postavljanje pod vprašaj spolne morale in blagoslavljanje istospolnih parov. Rim tako nagradi škofa, ki spremlja razkolniško drsenje, medtem ko odreka škofe tistim, ki si prizadevajo ohraniti katoliško vero nedotaknjeno. 9. Kardinal Fernández je 5. marca 2023 kot nadškof v La Plati v pridigi kritiziral tradicionalno teologijo Cerkve: »Cerkev je razvila celotno filozofijo in moralo, polno razvrščanj, da bi ljudi razporejala v predalčke in jim lepila etikete. ›Ta je takšen, oni drugačen. Ta sme prejeti obhajilo, oni ne. Temu lahko odpustimo, onemu pa ne …‹ Strašno je, da se je to zgodilo v Cerkvi. Hvala Bogu, da nam papež Frančišek pomaga osvoboditi se teh vzorcev.« Pa vendar isti človek, ki je tedaj zavračal izključevanje in etiketiranje, danes izreka izključitev tolikim vernikom, zvestim katoliški veri, jih označuje z razvpitim nazivom »razkolniki« in natančno določa pogoje sine qua non za njihovo »vrnitev«.
Ali moramo torej skleniti, da danes obstajata dve vrsti razkolnikov? Prvi, »dobri razkolniki«, so bili sprejeti z dobrohotnostjo, čeprav dejansko zavračajo katoliške dogme in oblast Apostolskega sedeža. Drugi, »slabi razkolniki«, pa so deležni neizprosne strogosti, ker nočejo dopustiti spreminjanja katoliškega nauka, obenem pa si prizadevajo ostati združeni z rimskim papežem. Z drugimi besedami: slabi razkolniki … prav zato, ker niso razkolniki.
Vendar pa ima takšno ravnanje v svojem temelju določeno notranjo doslednost, na katero opozarja naš Gospod, ko pravi: »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema; kajti ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval.« (Mt 6,24) Kdor se želi vedno bolj približevati obrobju zunaj Cerkve, se hkrati neizogibno oddaljuje od njenega središča. Prijateljstva ni mogoče ponujati tistim, ki zavračajo katoliško vero, ne da bi sčasoma začeli s sumničavostjo gledati na tiste, ki si prizadevajo to vero ohraniti nedotaknjeno in ki tako prej ali slej postanejo živ očitek ter ovira.
Od tod postane skorajda neizogibno, da se tiste, ki zavračajo vero, obravnava kot partnerje, medtem ko postanejo tisti, ki je nočejo zapustiti, pravi nasprotniki. Strogost Rima tako posredno izpričuje prav celovitost vere Duhovniške bratovščine sv. Pija X.
p. Frédéric Weil
Opombe
1. Zlasti glede papeškega prvenstva, papeške nezmotljivosti in Brezmadežnega spočetja Device Marije.
2. Skupna izjava papeža Pavla VI. in patriarha Atenagore z dne 7. decembra 1965.
3. Razen če bi hoteli trditi, da papeži takšna škofovska posvečenja odobravajo, kar bi odprlo številna druga resna teološka vprašanja in ustvarilo novo nedoslednost glede Duhovniške bratovščine sv. Pija X.
4. Opozoriti je treba, da je odlok iz leta 2009 odpravil le domnevna izobčenja štirih škofov, pri tem pa ni nikjer omenil duhovnikov Duhovniške bratovščine sv. Pija X. Iz tega je treba sklepati, da Rim duhovnikov Bratovščine ni imel za izobčene, kar je v nasprotju s presenetljivo opombo z dne 2. julija.
5. Kanon 844 §2 določa: »[…] vernikom, ki fizično ali moralno ne morejo pristopiti h katoliškemu služabniku, je dovoljeno prejeti zakramente pokore, evharistije in bolniškega maziljenja od nekatoliških služabnikov, v katerih Cerkvi so ti zakramenti veljavni.« Ta kanon logično predpostavlja, da je zakrament pokore pri razkolnikih že sicer običajno veljaven, še preden pride v poštev omenjena izjema. Enako določbo ponavlja tudi Direktorij za izvajanje načel in norm o ekumenizmu iz leta 1993 v 123. točki, pri čemer izrecno omenja služabnike vzhodnih razkolniških Cerkva.
To pa odpira dodatno vprašanje, saj kanon 966 zahteva, da mora duhovnik za veljavno spoved prejeti potrebno oblast od pristojne cerkvene oblasti; enako določa tudi kanon 722 §2 Zakonika vzhodnih Cerkva. Kako naj bi to oblast prejeli razkolniki od papeške oblasti, ki jo sami zavračajo?
Možni sta dve razlagi:
– ali Rim razkolnikom podeljuje splošno nadomestno jurisdikcijo; v tem primeru ni jasno, zakaj bi bila ta odrečena Duhovniški bratovščini sv. Pija X.;
– ali pa se Rim opira na novo razumevanje Drugega vatikanskega koncila, po katerem naj bi jurisdikcija izvirala iz škofovskega posvečenja, in zato sklepa, da lahko razkolniški škofje svojim duhovnikom podeljujejo oblast za spovedovanje. Toda kako bi potem Rim utemeljil, da Bratovščina te oblasti nima? Bi morali sklepati, da Bratovščina v resnici nima nobene jurisdikcije, kakor sama trdi, kar bi pomenilo, da jurisdikcija ne izvira iz škofovskega posvečenja – v nasprotju z Drugim vatikanskim koncilom – in da torej Bratovščina sploh ni razkolniška?
Kdor more, naj razume. Mi pa bomo še naprej veljavno spovedovali na podlagi nadomestne jurisdikcije, ki izhaja iz analogije prava (kan. 20 CIC 1917; kan. 19 CIC 1983).
6. Tudi če bi predpostavili, da je Duhovniška bratovščina sv. Pija X. razkolniška (česar ne priznavamo), bi bilo po kanonskem pravu dosledno šteti za neveljavne zakonske zveze katoličanov, ki so med svojim življenjem »prešli v razkol«, saj bi bili zaradi formalnega izstopa iz Cerkve po motupropriju Benedikta XVI. Omnium in mentem zavezani spoštovati kanonično obliko zakonske zveze. To pa nikakor ne bi moglo veljati za dve osebi, rojeni po letu 1988 znotraj Bratovščine, zaradi kanona 1117.
Ali naj torej v opombi z dne 2. julija vidimo prikrito priznanje, da je večina vernikov Bratovščine pravzaprav katoličanov, ki prihajajo iz uradnih cerkvenih struktur? Ali pa gre navsezadnje za priznanje, da Bratovščina ni razkolniška in zato zanjo veljajo splošni cerkveni predpisi o kanonični obliki zakonske zveze?
Rimu prepuščamo, naj razreši ta lastna protislovja. Mi pa bomo še naprej veljavno sklepali zakonske zveze na podlagi kanona 1098 ZCP iz leta 1917 (kan. 1116 ZCP iz leta 1983).
7. Joseph Ratzinger, Theologische Prinzipienlehre: Bausteine zur Fundamentaltheologie, München, 1982, str. 209 [francoski prevod: Les Principes de la théologie catholique. Esquisse et matériaux, Pariz, Téqui, 1985, str. 222].
8. »Božanskega prava (ius divinum) ne smemo razumeti tako, kakor da bi univerzalno prvenstvo kot trajno ustanovo Jezus neposredno ustanovil že med svojim zemeljskim življenjem. Prav tako ne pomeni, da je univerzalno prvenstvo “vir Cerkve”, kakor da bi Kristusovo zveličanje moralo prihajati po njem.« — Mednarodna anglikansko-rimokatoliška komisija (ARCIC I), navedeno v dokumentu Dikasterija za pospeševanje edinosti kristjanov Rimski škof: prvenstvo in sinodalnost v ekumenskih dialogih ter odgovorih na okrožnico Ut unum sint, objavljenem z odobritvijo papeža Frančiška, št. 49.
9. »Ta oblika “misijonskega apostolata”, […] ki se je imenovala “uniatstvo”, ne more biti več sprejeta niti kot metoda, ki bi ji bilo treba slediti, niti kot vzor edinosti, h kateri stremijo naše Cerkve.« — Skupna mednarodna komisija za teološki dialog med Katoliško Cerkvijo in Pravoslavno Cerkvijo, Uniatstvo – metoda preteklosti in sedanje iskanje polnega občestva (Balamandska izjava, 23. junij 1993), št. 12; navedeno v dokumentu Dikasterija za pospeševanje edinosti kristjanov Rimski škof: prvenstvo in sinodalnost v ekumenskih dialogih ter odgovorih na okrožnico Ut unum sint, objavljenem z odobritvijo papeža Frančiška, št. 131.
vir: FSSPX Actualités
