Komentar dr. Stanislava Slatineka o pismih Bratovščine sv. Pija X. je napisan mirno in spoštljivo, kar je v današnjem času vedno dobrodošlo. Prav zato pa si zasluži tudi enako miren odgovor. Ne zato, ker bi bilo treba braniti vsako ravnanje Bratovščine za vsako ceno, ampak zato, ker se zdi, da avtor že na začetku razprave kot dokazano sprejme prav tisto, kar je v resnici osrednje sporno vprašanje in bi bilo treba dokazati vse, kar ga zadeva.
Iz njegovega besedila je mogoče dobiti vtis, da je vse skupaj zelo preprosto: Cerkev prepoveduje škofovsko posvečenje brez papeškega mandata, Bratovščina je to prepoved zavestno prekršila, zato je kazen nastopila sama od sebe. Če bi Bratovščina iskreno obžalovala svoje dejanje in se pokesala, bi bila pot do sprave odprta. Takšna razlaga se zdi na prvi pogled logična, vendar ne upošteva celotne pravne in teološke razprave, ki o teh vprašanjih poteka že desetletja, in kjer so bili kritični ugledni profesorji kanonskega prava, ki nimajo ravno simpatij do Bratovščine, prav tako pa se tudi ne razume, kako da kazen sama od sebe ni nastopila v drugih primerih, še posebej ob osnovanju paralelne hierarhije.
Nihče v Bratovščini sv. Pija X. ne zanika, da je za škofovsko posvečenje običajno potreben papeški mandat. To ni predmet spora. Predmet spora je nekaj drugega: ali lahko v izrednih okoliščinah nastopi stanje nuje, ki vpliva na aplikacijo kazenskega prava. Prav o tem govorita kanona 1323 in 1324 Zakonika cerkvenega prava, ki določata, da samodejna kazen ne nastopi, kadar nekdo ravna zaradi stanja nuje ali vsaj v prepričanju, da tako stanje obstaja, četudi bi se pri tem motil. Presenetljivo je, da komentar, čeprav ga piše cerkveni pravnik, teh kanonov sploh ne obravnava. Ves poudarek je na kanonu 1013, ki prepoveduje škofovsko posvečenje brez papeškega mandata, skoraj nič pa ni povedanega o določbah istega zakonika, ki urejajo vprašanje kazenske odgovornosti.
Prav tako nekoliko preseneča način, kako avtor govori o razkolu. To predstavi skoraj kot samoumevno posledico škofovskih posvečenj. Vendar klasična kanonska stroka že stoletja jasno razlikuje med razkolom in nepokorščino. Kanonist Raoul Naz in kardinal Kajetan, slednji je eden največjih komentatorjev sv. Tomaža Akvinskega in eden od največjih avtorjev cerkvenega prava, poudarjata, da razkol ni zgolj zavrnitev posameznega ukaza, ampak zavrnitev papeške oblasti kot take. Bratovščina pa že več kot petdeset let javno priznava papeža, njegovo ime omenja pri vsaki sveti maši, moli zanj, vernikom in romarjem priporoča molitev zanj in nikdar ni ustanovila vzporedne cerkvene strukture, ki bi zahtevala, da se ji verniki podredijo namesto rimskemu sedežu. O tem komentar ne spregovori niti z besedo.
Enako velja za vprašanje samodejnega izobčenja. Dr. Slatinek piše, da kazni niso izrekli papež ali dikasterij, ampak da je nastopila sama po sebi. Toda prav to je predmet sedanjega spora. Če se namreč uporabijo določbe kanonov 1323 in 1324, potem samodejna kazen sploh ne nastopi. Zato Bratovščina ne zanika cerkvenega prava, ampak se sklicuje prav nanj. Ravno zaradi tega je tudi vložila pravno sredstvo pritožbe. Če cerkveno pravo takšno možnost predvideva, potem uporaba tega pravnega sredstva ne more biti očitek. Nasprotno, pomeni spoštovanje pravnega reda Cerkve.
V komentarju je precej prostora namenjenega tudi vprašanju kesanja. Avtor meni, da bi morala Bratovščina najprej priznati svojo krivdo, pokazati obžalovanje in opustiti svojo držo. Toda tudi tu se zdi, da je sklep postavljen pred dokaz. Če nekdo iz vesti meni, da je moral ravnati zaradi višjega dobrega Cerkve in vere ter blagra duš, potem od njega ni mogoče zahtevati, naj se najprej pokesa, še preden je sploh razčiščeno, ali je bilo njegovo dejanje objektivno protipravno, še preden bi sploh moglo biti zlo. To bi pomenilo, da je razprava končana, še preden se je zares začela.
V resnici je zanimivo prav to, da se Bratovščina ni odločila za molk ali za prekinitev vseh stikov z Rimom. Nasprotno. Vložila je pravno sredstvo, ki ga predvideva Zakonik cerkvenega prava, in s tem priznala pristojnost cerkvene oblasti, da o zadevi odloči. Težko je hkrati trditi, da nekdo zavrača oblast Cerkve, če se prav na to oblast obrača po pravni poti in jo prosi za ponovno presojo njenega odloka.
V ozadju vse razprave pa ostaja vprašanje, ki ga komentar skorajda povsem obide. Bratovščina že desetletja ne trdi, da je problem predvsem disciplinski. Trdi, da je problem doktrinalen, torej glede nauka Cerkve. Meni, da so nekatera besedila Drugega vatikanskega koncila in številni pokoncilski nauki v nasprotju s prejšnjim stalnim učiteljstvom in naukom Cerkve. O tem so razpravljali kardinali, škofje in teologi že dolgo pred letošnjimi škofovskimi posvečenji. Dokler to vprašanje ostaja odprto, ga ni mogoče nadomestiti zgolj s sklicevanjem na dolžnost pokorščine. Če je Cerkev prej definirala določene zadeve, jih ne more spremeniti pastoralni koncil, ki ni imel namena ničesar definirati. Glede tega je kardinal-tajnik Koncila Amleto Cicognani jasno dejal, da je treba pri 2. vatikanskem koncilu kot obvezujoče vzeti to, kar je kot takšno ta koncil izrecno zahteval, tega pa ni. Obvezujoče je torej v tem koncilu, kar je vsebovanega od že prej definiranega, vse ostalo pa se presoja in interpretira v luči izročila in stalnega nauka Cerkve – kjer gre za drugačen nauk, se to zavrne in upošteva tradicionalni nauk.
Prav zato se zdi največja slabost komentarja, da kot že dokazano predpostavi tisto, kar bi bilo treba šele dokazati. Predpostavlja, da stanja nuje ni, čeprav dejstva kažejo nasprotno – dejstva se pa pokaže in ne dokaže. Dolžnost dokazov je na strani cerkvenih mož in ostalih, ki trdijo, da ni krize in stanja nuje. Predpostavlja, da se kanona 1323 in 1324 ne aplicirata in je tako, kot da ne bi obstajala. Kdo torej aplicira cerkveno pravo, kdo pa ne? Predpostavlja, da gre za razkol, kar pa je treba dokazati, sploh v primerjavi z ostalimi, ki so že dolgo v razkolu, do katerih pa se ravna popolnoma drugače. Predpostavlja veljavnost kazni, četudi bi bilo za to potrebno po pritožbi počakati (resnici na ljubo, delajo to vsi v rednih cerkvenih strukturah, da bi tako vplivali na katoliško javno mnenje). Šele iz teh predpostavk se lahko izpelje sklep o nujnosti kesanja, če bi za to bile predpostavke. Toda ravno o teh predpostavkah med uglednimi kanonisti in teologi že desetletja poteka razprava. Med drugim so redne cerkvene oblasti tudi že pred 1. julijem govorile, da je Bratovščina v razkolu, pa se ne razume logike, kako bi po zadnjih posvečenjih mogla biti dvakrat v razkolu – kot so hudomušno dejali komentatorji, ne moreš človeka dvakrat ubiti.
Če želimo iskreno iskati rešitev tega bolečega spora, ne bo dovolj, da drug drugemu ponavljamo že znana stališča. Potrebna bo resna razprava o celotnem kanonskem pravu in njegovi aplikaciji, ki se kaže kot drugačna za ene in drugačna za druge, o izrednih okoliščinah, o naravi razkola, o stanju nuje in predvsem o doktrinalnih vprašanjih, ki so spor sploh povzročila. Šele takšna razprava bo lahko prispevala k resnici in, upajmo, nekoč tudi k polni edinosti, za katero je glede nauka in podobnih vprašanj vprašanje, kdo je v edinosti s Cerkvijo in kdo ne, ne glede na to, kar se zdi na zunaj.
Vir: druzina.si
Slika: posnetek zaslona druzina.si
