Intervju v Družini kot dokaz spremenjene vere
Ko človek spremlja razprave o Duhovniški bratovščini sv. Pija X., dobi vtis, da je ena največjih težav današnje Cerkve nekaj škofov, duhovnikov in vernikov, ki želijo ohraniti tradicionalno rimsko bogoslužje, tradicionalni katekizem in katoliški nauk, kakršnega je Cerkev učila skozi vsa stoletja. Zaradi njih se pišejo članki, snemajo oddaje, pripravljajo kanonske razprave ter izrekajo najstrožje obsodbe.
Ob tem pa se skorajda nihče ne vpraša, zakaj se do drugih, veliko resnejših odklonov od katoliške vere pogosto pristopa z razumevanjem, celo z občudovanjem.
Prav to razkriva, da jedro spora z Bratovščino ni vprašanje cerkvene discipline, ampak vprašanje vere. Sodobni katoliški mediji, torej mediji sodobnih cerkvenih struktur neprestano nudijo dokaze o tem.
To se lepo pokaže na primeru slovenskega katoliškega tednika Družina, ki je objavil prijazen intervju z Marcosom Tavaresom, znanim nekdanjim nogometašem in legendo NK Maribor, ki javno pripoveduje o svojem življenju v binkoštni protestantski skupnosti oz. o vodenju te ločine, ki jo je sam osnoval.
Nekdo bo morda ugovarjal, da ni nič narobe, če katoliški medij objavi intervju s protestantom. To seveda je narobe. Pa ne zato, ker bi bilo vprašanje, ali se katoličan sme pogovarjati s protestantom. Seveda se sme. Zasebno. Katoličani so se vedno pogovarjali z nekatoličani in celo z nekristjani. Tudi svetniki so razpravljali z judovskimi rabini, muslimani, pravoslavnimi in protestanti. Vendar se z njimi niso pogovarjali zato, da bi se samo pogovarjali, ker so jih spoštovali kot ljudi, temveč predvsem zato, da bi jih privedli h katoliški veri!
To pa je nekaj povsem drugega kakor predstaviti človeka, ki je zapustil Katoliško Cerkev, v osrednjem katoliškem tedniku kot pozitiven zgled verskega življenja, ne da bi bilo jasno povedano, da je takšen prestop objektivno velika duhovna izguba.
Po katoliški veri namreč ne obstaja več enakovrednih oblik krščanstva.
Kristus je ustanovil eno samo Cerkev in tej Cerkvi zaupal polnost sredstev zveličanja. Protestantske skupnosti ne priznavajo papeškega prvenstva, zavračajo zakramentalno duhovništvo in druge zakramente razen krsta, sveto mašno daritev, avtoriteto učiteljstva Cerkve in številne druge resnice, ki jih je Cerkev vedno učila kot razodete.
Zato klasična katoliška teologija prestop katoličana v protestantsko skupnost nikdar ni razumela kot prehod iz ene legitimne krščanske skupnosti v drugo, ampak kot odpad od katoliške vere in pristop h krivoverski skupnosti.
To seveda ne pomeni, da je človek, ki je storil takšen korak, v vsem slab. Lahko smo iskreno veseli, če je nekdo prenehal preklinjati, začel redno moliti, postal boljši mož, oče ali bolj pošten človek. Vsako dobro prihaja od Boga in se ga je treba veseliti.
Toda to je nekaj povsem drugega kakor vprašanje vere.
Človek lahko v naravnem smislu postane boljši, obenem pa se oddalji od katoliške vere. Cerkev je vedno razlikovala med naravnimi krepostmi, posameznimi dobrimi dejanji in polnostjo razodete resnice. Zato se nikdar ni mogla veseliti tega, da bi kdo zapustil Katoliško Cerkev, čeprav bi bil po človeški plati zelo plemenit človek.
Prav zato je odgovornost katoliškega medija toliko večja.
Ko osrednji katoliški tednik predstavi takšno življenjsko pot skoraj izključno pozitivno, pri številnih bralcih neizogibno ustvari vtis, da med Katoliško Cerkvijo in protestantskimi skupnostmi pravzaprav ni več bistvene razlike. Da gre le za različne načine življenja iste vere.
Toda to nikdar ni bil katoliški nauk.
Takšni primeri pa razkrivajo še nekaj drugega. Navdušenje nad zgodbami ljudi, ki so zapustili Katoliško Cerkev, pogosto prikriva veliko bolj neprijetno vprašanje: zakaj so jo sploh zapustili? Koliko teh ljudi je bilo sicer krščenih, prejelo prvo sveto obhajilo in birmo, vendar nikoli ni bilo zares katoliško vzgojenih? Koliko jih je poznalo vero le toliko, da so opravili nekaj veroučnih let, potem pa so ostali prepuščeni sami sebi? Če danes odhajajo drugam, to ni predvsem dokaz privlačnosti protestantskih skupnosti, ampak pogosto tudi žalosten dokaz neuspeha pokoncilske pastorale, ki je zanemarila tisto, kar bi moralo biti njeno prvo poslanstvo: oblikovanje trdnih katoličanov.
Romano Amerio je v svoji znameniti knjigi Iota Unum opozoril, da se je velik del pokoncilske pastorale usmeril k temu, kar je imenoval »drugotno krščanstvo«. Namesto da bi bilo v središču odrešenje duš, posvečevanje, kateheza, spreobrnjenje in rast v veri, je vedno več energije namenjala družbenim, kulturnim in materialnim vprašanjem. Seveda Cerkev nikdar ni bila brezbrižna do telesne stiske človeka. Dobrodelnost je od nekdaj sestavni del njenega življenja. Toda Kristus ni obljubil, da bo odpravil revščino tega sveta. Nasprotno, sam je dejal: »Uboge imate vedno med seboj.« Poslanstvo Cerkve zato nikdar ni bilo ustvariti zemeljski raj, ampak voditi duše k večnemu zveličanju. To so delali Don Bosko in drugi sveti vzgojitelji, pa tudi številni dobri duhovniki, redovniki in redovnice ter spoznavalci vere, ki jih sicer ni v koledarju svetnikov, vendar so v družbi svetih in blaženih.
Posledice takšne usmeritve so danes očitne. Cele generacije so bile na zunaj zakramentalno oskrbljene, niso pa bile zares katoliško formirane. Mnogi so bili krščeni, opravili prvo sveto obhajilo in birmo, nato pa brez večjih težav zapustili Cerkev, ker niso nikoli globoko spoznali, kaj katoliška vera sploh je in zakaj je resnična. Potem pridejo in rečejo, da pa »imajo vse zakramente«, ali to zanje rečejo starši. To je popolno nasprotje vzgojne metode omenjenih velikih katoliških svetnikov. Sveti Janez Bosko, sveti Pij X., sveti Janez Krstnik de La Salle, sveti Filip Neri in številni drugi niso bili zadovoljni s tem, da so mlade pripeljali do zakramentov. Njihov cilj je bil oblikovati prepričane katoličane, ki bodo vero poznali, ljubili, živeli in jo bili pripravljeni braniti vse življenje. Na kratko rečeno, vzgajali so otroke in mladino za nebesa.
Še bolj presenetljivo pa postane, ko istočasno Duhovniška bratovščina sv. Pija X., ki izpoveduje vse katoliške dogme, priznava rimskega papeža, moli zanj pri vsaki sveti maši, ohranja vseh sedem zakramentov, tradicionalno rimsko bogoslužje in nauk, ki ga je Cerkev vedno učila, in ki se trudi vzgajati in formirati ljudi v trdne in dobre katoličane, postane skoraj največja nevarnost za vernike.
Takšnega nasprotja ni mogoče pojasniti zgolj s kanonskim pravom, ampak gre za izkoriščanje tega prava v namen likvidacije neprijetne družbe, ali za poskus. Misli uidejo k Ostržku, ki je s poskusom umora govorečega murna skušal umoriti glas svoje vesti. Bratovščina je namreč moteča.
Če bi šlo res predvsem za vprašanje pokorščine, bi bilo težko razumeti, zakaj se precej mileje obravnava dejanski odhod iz Katoliške Cerkve kot pa vztrajanje v stalnem katoliškem nauku in izročilu.
Prav tu pa je nadškof Marcel Lefebvre vedno videl jedro problema.
Pogosto se govori o »predkoncilski« in »pokoncilski« veri, kakor da bi obstajali dve različni obdobji katolicizma. Toda katoliška vera ne pozna takšne delitve. Obstaja samo ena katoliška vera. Ta vera je nespremenljiva, ker je njen avtor Bog sam. Resnica se lahko vedno globlje razume, nikdar pa ne more postati svoje nasprotje. Kar je Cerkev vedno učila kot resnico, ne more nekega dne postati zmota. Prav tako tisto, kar je Cerkev vedno zavračala kot zmoto, ne more postati sprejemljiv del katoliškega nauka.
Če bi bilo to mogoče, potem Cerkev ne bi bila več varuhinja Božjega razodetja, ampak ustanova, ki svojo vero prilagaja vsakemu zgodovinskemu obdobju, kakršen je pač duh časa. Prav zato je Lefebvre ves čas poudarjal, da ne brani »predkoncilske Cerkve«, ampak Katoliško Cerkev. Ne brani »predkoncilske vere«, ampak katoliško vero, ki je večna in nespremenljiva. Iz tega izhaja tudi njegovo prepričanje, da sedanja kriza ni najprej liturgična ali disciplinska, ampak doktrinalna.
Po njegovem mnenju so se po Drugem vatikanskem koncilu razširile razlage verske svobode, ekumenizma, kolegialnosti, liturgije in same narave Cerkve, ki jih ni mogoče uskladiti s stalnim učiteljstvom in naukom Cerkve. Zato Bratovščina že več kot petdeset let ne vidi svojega poslanstva predvsem v obrambi tradicionalne latinske maše. Ta je sicer dragocen izraz katoliške vere, vendar ni cilj sama po sebi.
Cilj je ohranitev katoliške vere.
Kajti ko se vera začne prilagajati duhu časa, se prej ali slej spremeni tudi bogoslužje, kateheza, duhovništvo, pastorala in nazadnje samo razumevanje Cerkve.
Morda je prav zato Bratovščina za mnoge tako neprijetna.
Ne zato, ker bi predstavljala največji kanonski problem današnje Cerkve, ampak zato, ker neprestano zastavlja vprašanje, ki se mu mnogi želijo izogniti:
Ali danes res verujemo isto katoliško vero, ki jo je Cerkev vedno učila, ali pa smo sprejeli tudi nekatere (mnoge) novosti, ki s to vero niso skladne?
Dokler to vprašanje ne bo pošteno obravnavano, nobena kanonska kazen, noben dekret in nobena disciplinska odločitev ne bodo mogli rešiti sedanje krize. Kajti, kakor je vedno poudarjal nadškof Marcel Lefebvre, je korenina krize v Cerkvi predvsem kriza vere.
In če bo kdo prestopil v Tavaresovo ločino, s tem pa se zagotovo ločil od Cerkve, to ne bo nobena težava, morda bodo z njim celo napravili intervju, težava pa bodo tisti, ki se bodo zaradi vere udeleževali maš pri naši Bratovščini in bodo tam prejemali zakramente ter poslušali stalni nauk Cerkve. Takrat bo pa seveda vse narobe.
Zato se nazadnje samo zahvaljujemo osrednjim katoliškim medijem, ki nam dajejo priložnost razkrinkavati tovrstne odklone in nedoslednosti, saj bo to morda komu nazadnje vendarle odprlo oči, da sprevidi, v kakšni krizi se je znašla Kristusova nevesta Cerkev in da tisti, ki so krizo, če je že niso edini sprožili, so pa pomagali in jo kasneje poglobili, ne morejo ponuditi rešitev, dokler bodo namesto gašenja požara ogenj raje podpihovali.
