Njihov veliki pomen v življenju naše duhovne družine
Beseda okrožnega predstojnika za mesec avgust 2026
Spoštovani sobratje duhovniki, častiti redovni bratje in sestre, dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!
Pred skoraj enim letom sem imel priložnost obiskati noviciat oblatinj v zahodni Švici ter voditi slovesnost preobleke v redovno obleko in redovnih zaobljub. Del pridige, ki sem jo imel ob tej priložnosti, bi rad predstavil tudi tukaj, da bi osvetlil redovno življenje in hkrati pomen teh redovnih sester za Duhovniško bratovščino. Oblatinje so namreč pravi zaklad in potrebujemo jih veliko, veliko v vseh naših hišah! Gospod, podari nam tudi na tem področju številnih duhovnih poklicev!
Pomemben korak v življenju oblatinje
Preobleka v redovno obleko je prvi veliki vidni »da« na poti v redovno življenje. Prav tako so prve redovne zaobljube posamezne sestre in tudi obnova zaobljub pomembni mejniki. To je dan veselja, dan globoke notranje ganjenosti za vse. To je dan, ko skupaj postanemo priče temu, kako Božji klic v konkretnem življenju neke osebe najde svoj odgovor.
Na veliki praznik Sedmerih žalosti Device Marije v septembru oblatinje prejmejo redovno obleko in izrečejo svoje zaobljube. Želijo si, da bi jih prav Žalostna Mati vodila za roko in jih pripeljala k Jezusu.
Ob tem premišljujemo tudi skrivnost svetega križa. Pred natanko tisoč sedemsto leti je sveta Helena, mati cesarja Konstantina Velikega, v Jeruzalemu našla sveti križ. Tudi oblatinje so našle križ v svojem življenju in stopile na pot hoje za Kristusom. Hoja za Kristusom je namreč vedno tudi hoja za križem.
Smemo biti njegovi učenci. Oblatinje še posebej hodijo za Žalostno Materjo, ostajajo povsem blizu križa in zato tudi blizu sveti mašni daritvi ter duhovnikom. To je njihov nebeški poklic, za katerega se zahvaljujemo Bogu.
Klic k hoji za Kristusom
Na začetku je tih, včasih komaj slišen klic. To je Božji klic, ki se vsakega človeka, ki stopi na pot redovnega življenja, dotakne na edinstven način.
Ta klic ni vedno nekaj izrednega ali spektakularnega. Pogosto je preprost, skoraj neopazen, vendar odločilen. Govori srcu in človeka vabi, naj pusti za seboj stare gotovosti ter sprejme novo obliko življenja – življenje v skupnosti, molitvi in služenju.
Preobleka v redovno obleko je zunanje znamenje te notranje pripravljenosti narediti nov korak. Redovna obleka, ki jo sestra danes prejme, ni zgolj novo oblačilo, ampak simbol spremembe, ki se dogaja v globini srca. Je »obleči Kristusa«, kakor pravi apostol Pavel:
»Vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste Kristusa oblekli.« (Gal 3,27).
Odpoved in prenova
Pot v redovno življenje je pot odpovedi. Kdor stopi vanj, veliko pusti za seboj: družino, prijatelje, premoženje in osebne načrte.
Poglejmo očaka Abrahama v Stari zavezi. Gospod mu je rekel:
»Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal!«
Abraham mora zapustiti vse, kar je sestavljalo njegovo življenje. Zapustiti mora domačo deželo, varnost svoje družine in se podati v negotovo prihodnost. Še več – niti povedano mu ni, kam pravzaprav gre.
Tako Bog vedno znova ravna z ljudmi skozi zgodovino.
Božji klic je vedno določena preizkušnja našega zaupanja, naše ponižnosti, pa tudi našega poguma. Abraham mora popolnoma zaupati milostnemu Božjemu vodstvu. Poklican je, da ostane odprt za vse, kar mu želi Bog razodeti.
Od tega trenutka dalje Abraham nima več nobene človeške gotovosti. Ima pa obljubo. Obljubo, ki njegovemu življenju daje njegov pravi in najgloblji smisel:
»JAZ bom iz tebe naredil velik narod. JAZ te bom blagoslovil. Poveličal bom tvoje ime. Ti pa boš v blagoslov.«
Oblatinje so blagoslov za Cerkev
Prav takšno je tudi življenje oblatinj!
Poklicane so, da postanejo blagoslov za Cerkev in za Duhovniško bratovščino. Bog je z njimi, na poseben način jih blagoslavlja in po svojem redovnem življenju postajajo poseben blagoslov za našo duhovno družino.
Prav to je imel gotovo pred očmi tudi naš spoštovani ustanovitelj, nadškof Marcel Lefebvre.
Redovna obleka je obleka preprostosti, daleč od modnih smernic in statusnih simbolov. Spominja na odločne Jezusove besede:
»Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« (Lk 9,58).
To je obleka, ki bo sestro dan za dnem spominjala, da hoja za Kristusom zahteva vedno znova srčnost, pogum in odločnost.
Njena redovna obleka je nekaj svetega. Sestre jo lahko vedno znova z ljubeznijo poljubijo in jo imajo rade. Ta blagoslovljeni habit jih na čudovit način povezuje z našim Odrešenikom.
Življenje v samostanu oziroma v redovni skupnosti nikdar ni življenje zase, ampak vedno življenje v občestvu.
To je nenehna vaja v skupnem življenju, nenehno učenje sprejemanja lastnih posebnosti in posebnosti drugih.
V skupnosti evangelij postane konkreten. Tu se učimo odpuščati, vadimo potrpežljivost, si delimo veselje in skupaj nosimo trpljenje.
Preobleka v redovno obleko je zato vedno tudi praznik skupnosti. S svojo navzočnostjo vsi izražamo upanje in veselje, da Bog še vedno kliče ljudi in jih združuje.
Skupnost je hkrati dar in velika naloga.
Od Boga dotaknjene – za druge
Samostansko življenje ni samo sebi namen. Vsi redovniki in redovnice, bodisi kontemplativni bodisi dejavni – ali pa oboje hkrati –, so poklicani služiti Cerkvi, to pomeni delati za zveličanje duš.
To na poseben način velja tudi za oblatinje Bratovščine.
Naj jih vsemogočni Bog bogato obdaruje s svojo milostjo in naj njihovo podaritev stori rodovitno. Naj jim Žalostna Mati vedno kaže pot, ki je včasih lahka, včasih pa postane zelo strma.
Potreben je pogum, da se človek popolnoma izroči v službo Bogu in Cerkvi! Kaj bi moglo biti lepšega?
Vsi si prizadevajmo, da bodo številne žene prepoznale to čudovito pot. Ne bodimo ovira dobremu Bogu, ampak njegova dobra orodja.
Častite sestre so lahko tudi zelo šibko orodje, kajti Bog je neskončno močan – in to zadostuje.
Toda vsi mi, tudi mi duhovniki, moramo biti Božja orodja, ne pa ovire ali zavore.
Hodimo v koraku z Bogom in ostanimo predvsem vedno zvesti svojemu poklicu.
Tedaj bomo zares, kakor Abraham, postali blagoslov in bomo blagoslov.
Molimo za številne redovne poklice. Redovni bratje in redovne sestre so danes v Cerkvi tako nujno potrebni.
Kako slabo se je v zadnjih desetletjih pogosto ravnalo z njimi! Zanemarjanje redovnega stanu je v Cerkvi postalo naravnost v nebo vpijoče.
Zdi se, da pogosto celo v Dikasteriju za ustanove posvečenega življenja v Rimu ne vedo več, kaj pomenijo Bogu posvečene duše!
Imejmo radi vse redovne sestre. Cerkev jih potrebuje, duše jih potrebujejo. Potrebujejo njihove molitve in žrtve ter njihovo ljubečo službo, ki vse vodi h Kristusu.
S svojim duhovniškim blagoslovom,
p. Johannes Regele, okrožni predstojnik
Jaidhof, 1. avgusta 2026
