Objavljamo rekonstrukcijo primera kardinala Slipyja in z njim povezanih škofovskih posvečenj brez apostolskega mandata, ki jo je pripravilo italijansko okrožje Bratovščine sv. Pija X., natančneje don Daniele di Sorco. Z veseljem dajemo prostor temu novemu prispevku, saj razjasni številne zmote, ki jih je v zadnjih mesecih prek medija, ki se predstavlja kot »konservativen«, razširil avtor, ki se zdi obseden z vprašanjem Écôna, z vnemo, ki je vse manj izraz doktrinarnega stališča in vse bolj osebnega nasprotovanja. Kot je znano, pa strasti, kadar presežejo določeno mejo, pogosto vodijo v napake in zmote.
Ali v zgodovini obstaja precedens za škofovska posvečenja, ki jih je Bratovščina sv. Pija X. opravila brez apostolskega mandata? Ali poznamo druge primere, ko je škof posvetil druge škofe proti volji papeža, ne da bi bil zato obsojen? Ali je ravnanje Bratovščine mogoče utemeljiti zgolj s teološko razpravo ali pa obstaja tudi konkreten zgodovinski primer, morda izpred le nekaj desetletij? Na ta vprašanja bomo skušali odgovoriti.
Preden začnemo, pa še metodološka opomba. Dogodek, ki ga bomo predstavili, ni neznan. O njem je bilo v zadnjih mesecih veliko napisanega, zlasti na spletu, tudi mi pa smo že objavili prispevek. Težava pa je v tem, da tako zagovorniki kot nasprotniki Bratovščine pogosto razpravljajo brez trdne zgodovinske in kanonske podlage. Zato so njihove ugotovitve negotove ali pa v nekaterih primerih celo povsem napačne. Prav zato smo se odločili, da primer ponovno preučimo od začetka, neposredno na podlagi zgodovinskih virov. Da besedilo ne bi bilo preveč obremenjeno, smo v glavni del vključili le bistvene elemente zgodbe, medtem ko so podrobnosti in sklici navedeni v končnih opombah.
Dejstva
2. maja 1977 so bili v studitskem samostanu v Castel Gandolfu brez apostolskega mandata posvečeni trije škofje. Posvečeni so bili Ivan Choma, Lubomyr Husar in Stepan Czmil. Posvetitelj je bil kardinal Josyf Slipyj, vrhovni nadškof Lviva za Ukrajince. Obred je potekal v popolni tajnosti.
Najprej si poglejmo zgodovinsko ozadje. Tako kardinal kot škofje, ki jih je posvetil, so pripadali ukrajinski grkokatoliški Cerkvi, vzhodni katoliški Cerkvi, ki v celoti izpoveduje katoliško vero, vendar bogoslužje obhaja po vzhodnem obredu in živi po drugačni kanonski disciplini kot latinska Cerkev.
Slipyj je leta 1939, tik pred sovjetsko invazijo, postal metropolit Lviva in s tem poglavar ukrajinske grkokatoliške Cerkve. Ko so komunisti leta 1945 skušali ukiniti grkokatoliško Cerkev in jo priključiti pravoslavni Cerkvi, je Slipyj zavrnil odpad od vere. Zato so ga aretirali in poslali v gulage, kjer je preživel osemnajst let ter s svojo zvestobo katoliški veri izpričal izjemno pričevanje proti komunistični tiraniji. Leta 1963 je bil na pobudo Svetega sedeža in vlade Združenih držav Amerike izpuščen na prostost. Odšel je v Rim, kjer se je udeležil Drugega vatikanskega koncila. Pavel VI. mu je leta 1964 podelil naslov vrhovnega nadškofa z oblastjo, ki je bila skoraj patriarhalna, nad ukrajinsko grkokatoliško Cerkvijo, leto pozneje pa ga je povzdignil v kardinalski zbor. Ker se ni smel vrniti v Ukrajino, ki je bila tedaj del Sovjetske zveze, je preostanek svojega življenja preživel v Rimu.
Ivan Choma je bil njegov tajnik, Lubomyr Husar je pripadal salezijancem, Stepan Czmil pa studitom, ukrajinskemu meniškemu redu. Ni povsem jasno, ali jim je Slipyj želel podeliti zgolj škofovsko posvečenje (in jih tako narediti za pomožne škofe) ali pa jim je želel podeliti tudi jurisdikcijo in jih imenovati za škofe določenih škofij. Nekateri podatki govorijo v prid tej drugi razlagi.
Kakorkoli že, ni nobenega dvoma, da je kardinal Slipyj ta škofovska posvečenja opravil brez apostolskega mandata in popolnoma brez vednosti papeža. Vsi zgodovinski viri se glede tega ujemajo. Borys Gudziak, rektor Ukrajinske katoliške univerze med letoma 2002 in 2013, govori o »veljavnih, vendar nedovoljenih posvečenjih«. Ivan Dacko, osebni tajnik kardinala Slipyja med letoma 1976 in 1984, pa poroča, da Slipyj po avdienci 13. decembra 1976, razen ob uradnih srečanjih, ni imel več nobenega zasebnega pogovora s Pavlom VI.
Ali je bil papež temu tudi nasproten? Vse kaže, da da. Kakor bomo videli pozneje, Pavel VI. ni želel imenovati novih škofov za ukrajinske sedeže. Navsezadnje: če bi Slipyj menil, da se papež z njegovim načrtom strinja, zakaj bi vse opravil skrivaj? Bil je kardinal, živel je le nekaj kilometrov stran od Vatikana in pogovor s svetim očetom bi zlahka dosegel. Ko pa je manj kot leto dni pozneje postalo znano, da je bil Czmil skrivaj posvečen za škofa, je rimska kurija pokazala precejšnje nezadovoljstvo in od Slipyja zahtevala pojasnilo za njegovo ravnanje.
Utemeljitev
Kako je Slipyj utemeljil svoje ravnanje? V bistvu z dvema razlogoma. Prvi je bil »uradni«, ki ga je navedel kot odgovor na izrecno zahtevo Svetega sedeža. Drugi pa je bil »neuradni« in ga poznamo iz pričevanj njegovih sodelavcev.
Prvi razlog
Kardinalu Philippu, prefektu Kongregacije za vzhodne Cerkve, ki ga je vprašal, na podlagi katere pravice je opravil škofovsko posvečenje, je Slipyj odgovoril: na podlagi pravic Brestovske unije, ki jih je rimski papež zagotovil kijevskemu metropolitu in njegovim naslednikom. Z drugimi besedami: po Slipyjevem mnenju je imel kot poglavar ukrajinske grkokatoliške Cerkve pravico posvečevati škofe (vlogo, ki jo je nekoč opravljal kijevski metropolit, zdaj pa je pripadala lvivskemu metropolitu). Ta pravica naj bi temeljila na izrecni papeževi podelitvi ob Brestovski uniji leta 1595, ko je kijevska metropolija, dotlej pravoslavna, ponovno stopila v občestvo s Katoliško Cerkvijo. V drugem delu članka bomo videli, koliko je ta utemeljitev dejansko veljavna.
Drugi razlog
Po pričevanju mons. Husarja, enega izmed skrivaj posvečenih škofov, in drugih sodobnikov je Slipyj ravnal zaradi »stanja nuje«. Škofovski sedeži ukrajinske grkokatoliške Cerkve v Ukrajini so bili tedaj že skoraj tri desetletja nezasedeni. Edina izjema je bil Lviv, vendar je njegov škof prebival v Rimu in se ni mogel vrniti v domovino. Vatikan novih škofov ni želel imenovati. Bilo je obdobje Ostpolitik (vzhodne politike Pavla VI., op. prev.). Imenovanje grkokatoliških škofov za ukrajinske škofije bi ogrozilo dialog s komunisti, ki so grkokatoliško Cerkev prepovedali z zakonom, pa tudi ekumenske odnose s pravoslavnimi, ki so Brestovsko unijo šteli za zlorabo. Kardinal Slipyj se je bal, da bo ukrajinska grkokatoliška Cerkev ostala brez svoje hierarhije. Ker je bil prepričan, da Pavel VI. novih škofov ne bo imenoval, je brez apostolskega mandata opravil škofovska posvečenja.
Kanonskopravni vidik
Zdaj moramo z vidika kanonskega prava preveriti, ali so razlogi, ki sta jih navedla Slipyj in njegovi sodelavci, res utemeljeni, ali torej zadoščajo za opravičenje škofovskega posvečenja brez apostolskega mandata. Ali je res, da je Slipyj zgolj uveljavljal svojo pravico in da zato njegova posvečenja niso bila le veljavna, temveč tudi dopustna? In ali je res, da je v tedanji Cerkvi obstajalo takšno stanje nuje, ki bi lahko upravičilo takšno dejanje?
Kar zadeva prvi razlog, lahko brez zadržkov trdimo, da vrhovni nadškof Lviva leta 1977 ni imel pravice posvečevati škofov za svojo Cerkev brez papeževega dovoljenja.
Ob Brestovski uniji leta 1595 so ukrajinski odposlanci dosegli, da je bilo njihovim škofom, ki jih je imenoval poljski kralj, dovoljeno prejeti kanonično ustanovitev in škofovsko posvečenje od kijevskega metropolita, ne da bi za to potrebovali posebno papeževo potrditev.
Vendar je treba poudariti, da ta možnost ni bila izvirna pravica vzhodnih patriarhov – s katerimi je bil poglavar ukrajinske grkokatoliške Cerkve v določeni meri izenačen – ampak privilegij, ki ga je podelil papež. V buli, s katero je ta privilegij odobril, je papež Klemen VIII. jasno zapisal, da ukrajinski metropolit deluje »z oblastjo in v imenu Apostolskega sedeža«, predvsem zato, ker bi bilo zaradi velike oddaljenosti Ukrajine zelo nepraktično za vsako škofovsko imenovanje posebej iskati potrditev v Rimu.
Kakor pa lahko rimski papež privilegij podeli, ga lahko tudi prekliče. Poleg tega kijevski metropolit ni mogel po lastni presoji imenovati škofov. Njihova izbira je pripadala poljskemu kralju, po delitvi Poljske pa avstrijskemu cesarju. Metropolit je zgolj podelil kanonično ustoličenje in škofovsko posvečenje.
Nazadnje je ta papeški privilegij veljal izključno za nove škofe ukrajinskih grkokatoliških škofij. To pomeni, da so bili prenosi škofov z ene škofije na drugo ter imenovanje pomožnih škofov še naprej pridržani Svetemu sedežu.
Kakorkoli že, je bil privilegij, da se škofje potrjujejo brez posredovanja Rima, po vsej verjetnosti preklican že s konkordatom med Svetim sedežem in Republiko Poljsko leta 1925.
Obstaja pa še dokument, ki ne dopušča nobenega dvoma. Gre za motuproprij Cleri sanctitati z dne 2. junija 1957, s katerim je papež Pij XII. razglasil del vzhodnega kanonskega prava, ki ureja bogoslužje in cerkvene osebe. Med drugim vsebuje tudi določbe o imenovanju, kanoničnem ustoličenju in posvečenju škofov.
Kanon 392 § 2 izrecno določa, da »rimski papež svobodno imenuje škofe ali potrjuje tiste, ki so bili izvoljeni.« Kanon 395 § 1 pa jasno določa, da je kanonično ustoličenje pridržano izključno papežu.
Z drugimi besedami: po letu 1957 ni bilo več mogoče imenovati ali kanonično ustoličiti škofa brez posredovanja rimskega škofa. V nekaterih primerih je papež kandidata imenoval neposredno, v drugih pa je potrdil tistega, ki so ga izvolili drugi.
Le nekaj let prej je Sveti oficij izdal še odlok z dne 9. aprila 1951, ki je predvideval izobčenje vsakega škofa, ne glede na obred ali dostojanstvo, ki bi škofovsko posvečenje podelil kandidatu, ki ga Sveti sedež ni izrecno imenoval ali potrdil. Kar se je latinskim katoličanom zdelo nekaj samoumevnega, je za vzhodne katoliške Cerkve pomenilo precejšnjo spremembo, saj so nekatere med njimi – med njimi tudi ukrajinska grkokatoliška Cerkev – v preteklosti res uživale privilegij, da so svojim škofom podeljevale kanonično ustoličenje brez posredovanja Rima. Zaradi tega je med vzhodnimi katoliškimi patriarhi prišlo do številnih razprav in nezadovoljstva, vendar je nazadnje prevladala papeževa volja.
Nekdo bi lahko ugovarjal, da je bila papeževa pridržanost pri imenovanju vzhodnih škofov odpravljena z odlokom Orientalium Ecclesiarum Drugega vatikanskega koncila (21. november 1964). Ta namreč določa, da je treba vzhodnim patriarhom vrniti njihove starodavne pravice in privilegije, med drugim tudi pravico, da »imenujejo škofe svojega obreda« (št. 9).
Vendar je očitno, da sklep koncila ni imel značaja zakona z neposrednim izvršilnim učinkom, temveč je izražal splošno usmeritev, ki jo je moral Sveti sedež šele prenesti v konkretne pravne določbe. Dokaz za to je dejstvo, da je Pavel VI. še leta 1976 v konzistoriju potrjeval izvolitve škofov, opravljene v vzhodnih patriarhatih, natanko tako, kakor je to leta 1959, torej še pred odlokom Orientalium Ecclesiarum, počel Janez XXIII.
Skratka, leta 1977 nihče, niti poglavar katoliške vzhodne Cerkve, ni smel brez papeževega dovoljenja posvetiti škofov. Težko si je predstavljati, da tega Slipyj ne bi vedel. Že štirinajst let je živel v Rimu, opravljal naloge v rimski kuriji in zelo dobro poznal tedaj veljavno kanonsko prakso.
Zakaj je torej kljub temu ravnal tako?
Najverjetneje zato, ker je bil prepričan, da je možnost imenovanja škofov brez apostolskega mandata izvirna pravica vzhodnih patriarhov. Ne pozabimo, da se je podpisoval in dopuščal, da ga imenujejo »patriarh«, čeprav mu papež tega naslova nikdar ni podelil. Morda pa je menil, da gre za pravico, ki temelji na dvostranskem dogovoru med ukrajinskim patriarhatom in Svetim sedežem ter je zato papež ne more enostransko preklicati.
Toda takšno razumevanje je v očitnem nasprotju z naukom papeža Klemena VIII., papeža Pija VII., s kanonskim pravom papeža Pija XII. in z večstoletno prakso Katoliške Cerkve.
Kar pa zadeva drugi razlog, je zelo težko govoriti o resničnem stanju nuje, ki bi opravičevalo Slipyjeva škofovska posvečenja.
Praktično vsi viri, ki smo jih preučili, sicer govorijo o obstoju stanja nuje. Andrij Chirovsky, ki je tedaj študiral na Ukrajinskem kolegiju sv. Sofije v Rimu, danes pa spada med pomembnejše predstavnike ukrajinske katoliške hierarhije v Združenih državah Amerike, izrecno piše:
»Zdelo se je, da si je vatikanska diplomacija v tistem času bolj prizadevala za zbližanje s Kremljem, kot pa za zaščito interesov ukrajinskih katoličanov. Patriarh [v resnici vrhovni nadškof] Josyf se je bal, da bi ukrajinska katoliška Cerkev mogla ostati brez svoje hierarhije. Zato se je odločil, da Cerkvi v Ukrajini zagotovi lastno hierarhijo.«
Z drugimi besedami: če Slipyj ne bi posvetil teh treh škofov, naj bi ukrajinska grkokatoliška Cerkev kmalu ostala brez svoje hierarhije. Toda ali so bile razmere res takšne?
Ali je bilo res tako?
Res je, kakor smo že videli, da leta 1977 v sami Ukrajini ni bilo več nobenega grkokatoliškega škofa. Vendar pa ukrajinska grkokatoliška hierarhija ni obstajala samo v domovini. V 19. in 20. stoletju se je veliko Ukrajincev izselilo v tujino, zanje pa je bilo ustanovljenih več škofij.
Leta 1977 je zunaj Ukrajine obstajalo deset eparhij (škofij) in štirje eksarhati (apostolski vikariati), vsak s svojim krajevnim škofom, ne da bi sploh šteli pomožne škofe, ki jih je papež redno imenoval. Zato nikakor ni bilo mogoče govoriti o skorajšnjem izumrtju ukrajinske grkokatoliške hierarhije.
Poleg tega Choma, Husar in Czmil niso bili posvečeni za škofe zato, da bi takoj odšli opravljat svojo službo v Ukrajino, v tako imenovano »Cerkev molka«. Husar sam priznava:
»Slipyj me je posvetil za primer, če bi razmere v Ukrajini to zahtevale.«
Toda do tega nikdar ni prišlo. Husar nadaljuje:
»Ko je bila [grkokatoliška] Cerkev leta 1990 priznana [s strani ukrajinske vlade], nas niso več potrebovali.«
Zgovorno je tudi dejstvo, da ti škofje vse do devetdesetih let niso opravljali nobene škofovske službe.
Če povzamemo: nuja, na katero se je Slipyj skliceval kot na opravičilo svojih škofovskih posvečenj, je bila izključno prihodnja in hipotetična. Novi škofje bi morali oditi v Ukrajino šele tedaj, ko bi se razmere spremenile. Toda če bi se razmere res spremenile, kakšna potreba bi sploh še bila po skrivaj posvečenih škofih? Takrat bi bilo mogoče preprosto premestiti katerega od ukrajinskih škofov, ki je prebival v tujini, ali pa bi bilo mogoče prav tedaj – in ne mnogo let prej – opraviti nova škofovska posvečenja.
Kje je bilo torej stanje nuje?
Treba je opozoriti še na nekaj. Nuja, na katero se je skliceval Slipyj, ni zadevala vere, temveč zgolj ohranitev – in še to povsem hipotetično, kakor smo pravkar videli – hierarhije njegovega obreda v domovini. Gre torej za nujo, ki je po svoji naravi povsem drugačna od sedanje nuje, na katero se sklicuje Bratovščina sv. Pija X., saj ta zadeva ohranitev katoliške vere. Po našem mnenju zato Slipyjev razlog ni zadostoval, da bi upravičil škofovsko posvečenje brez apostolskega mandata.
Kako se je vse skupaj končalo
Glede na vse, kar smo povedali, bi pričakovali, da so bili Slipyj in škofje, ki jih je posvetil, izobčeni ali celo razglašeni za razkolnike.
Toda nič od tega se ni zgodilo.
Na tej točki se vzporednica z Bratovščino sv. Pija X. konča.
Kakor Bratovščina, je tudi Slipyj opravil škofovska posvečenja v nasprotju s tedanjim kanonskim pravom in proti papeževi volji. Toda v nasprotju z Bratovščino je bil odziv Vatikana do njega izredno blag.
Razen zahteve Kongregacije za vzhodne Cerkve, naj svoje ravnanje pojasni – kar pa ni imelo nobenih nadaljnjih posledic – Slipyj ni prejel nobenega opomina.
Kardinal je svojo službo nadaljeval povsem enako kot prej.
Tudi leta 1980, ko je Slipyj sam Janezu Pavlu II. razkril, da skrivaj posvečeni škof ni bil samo eden, ampak so bili trije, ni bilo nobenega negativnega odziva. Prav nasprotno.
Na pobudo papeža je Sveti sedež začel kanonski postopek, ki je leta 1997 pripeljal do uradnega priznanja Chome in Husarja kot škofov – brez kakršnega koli preklica, odpovedi svojim dejanjem ali pisma opravičila.
Pozneje je msgr. Husar postal vrhovni nadškof Lviva in kardinal (2001), njegov beatifikacijski postopek pa se je začel 26. februarja 2024.
To ne bi smelo presenečati, saj je Janez Pavel II. prišel do prepričanja, da Slipyjeva škofovska posvečenja niso bila nedovoljena.
Dacko to izrecno potrjuje:
»P. Werenfried van Straaten, O. Praem., […] je po zaslugi svojih osebnih odnosov s svetim očetom pomagal Slipyju prepričati papeža, da je bila odločitev, ki jo je nekoč sprejel, pravilna.«
Janez Pavel II. je 17. oktobra 1984 o Slipyju dejal:
»Njegov spomin bo ostal neizbrisen v letopisih civilne in verske zgodovine in nikdar ne bomo pozabili njegove asketske in hieratične podobe, stroge in veličastne. Predvsem pa ne bomo nikdar pozabili nauka, ki nam ga je dal s svojim celotnim življenjem.«
Zakaj torej tako različno obravnavanje Slipyja in Bratovščine sv. Pija X.?
Morda zato, ker ni bilo primerno napadati človeka, ki so ga vsi imeli za mučenca komunizma?
Ali pa zato, ker ukrajinski kardinal ni imel težav s sprejemanjem novosti Drugega vatikanskega koncila in je šel celo tako daleč, da je izjavil, da »med pravoslavno in katoliško Cerkvijo ni nobene pomembne dogmatične razlike«, ter da podelitev patriarhalnega dostojanstva ni odvisna od kanonskega prava, temveč od cerkvene samozavesti Božjega ljudstva?
Sklep
Zgodovinski precedens Slipyjevih škofovskih posvečenj nam omogoča, da potegnemo nekaj pomembnih teoloških sklepov, ki so v popolnem skladu s tem, kar smo zapisali že v drugih člankih.
1) Sveti sedež ne meni, da je škofovsko posvečenje proti papeževi volji prepovedano po Božjem pravu in zato v nobenem primeru ne more biti dovoljeno.
Kot smo videli, je Janez Pavel II. nazadnje prišel do prepričanja, da je bila Slipyjeva odločitev pravilna. Zato ne on ne škofje, ki jih je posvetil, nikdar niso bili kaznovani. Nasprotno, predstavljeni so bili kot zgled.
Nič od tega ne bi bilo mogoče, če bi bil Sveti sedež prepričan, da so škofovska posvečenja brez apostolskega mandata dejanje, ki je samo po sebi notranje zlo in prepovedano po Božjem pravu. V takšnem primeru bi bilo namreč treba razglasiti, da so Slipyj in škofje, ki jih je posvetil, zapadli v cerkveno kazen ali vsaj storili izredno hud greh. Prav tako jim brez kakršnegakoli preklica ali pokore ne bi bilo mogoče zaupati najpomembnejših služb v Cerkvi.
2) Sveti sedež prav tako ne meni, da je škofovsko posvečenje proti papeževi volji samo po sebi razkolniško dejanje oziroma dejanje, ki bi že samo po sebi zaslužilo izobčenje.
To je logična posledica prvega sklepa.
3) Sveti sedež priznava, da je lahko stanje nuje zadosten razlog za škofovsko posvečenje proti papeževi volji.
Po pričevanju virov je bil prav to razlog, zaradi katerega je Janez Pavel II. opravičil Slipyjevo ravnanje in uradno priznal škofe, ki jih je posvetil.
Pri tem pa je šlo za stanje nuje, ki je bilo zgolj hipotetično in objektivno nezadostno. Če je že takšno stanje nuje zadoščalo za opravičenje škofovskih posvečenj brez apostolskega mandata, zakaj potem ne bi zadoščalo sedanje stanje nuje na področju vere, ki ga po našem mnenju danes opažamo v Cerkvi?
Skratka, primer kardinala Slipyja še enkrat – in to na praktični ravni – potrjuje pravilnost odločitve Bratovščine sv. Pija X.
Molimo, da bo nekoč tudi papež, kakor se je zgodilo v primeru ukrajinskega nadškofa, priznal, da je Bratovščina storila »pravo stvar«.
don Daniele Di Sorco, FSSPX
Opombe
1. Najpogosteje uporabljena dela: A. Arjakovsky, Conversations with Lubomyr Cardinal Husar: Towards a Post-Confessional Christianity (Pogovori s kardinalom Lubomyrjem Husarjem: proti postkonfesionalnemu krščanstvu), prevod iz francoščine, Lvov, Ukrainian Catholic University Press, 2007. – I. Dacko, Il periodo romano della vita di Josyf Slipyj e il suo ritorno postumo in Ucraina (Rimsko obdobje življenja Josyfa Slipyja in njegova posmrtna vrnitev v Ukrajino), v: J. Slipyj, Memorie, uredili I. Dacko, A. Di Chio, L. Mirri (Ukrajinska katoliška univerza), Lvov–Rim, 2018. – A. Chirovsky, The Surprising Easter Connection of Pope Francis, v: Logos: A Journal of Eastern Christian Studies 54 (2013), str. 9–12. – Morebitni prevodi so naši.
2. Dogodek jasno potrjuje več med seboj skladnih virov: Arjakovsky, str. 12 in 30–31; Dacko, str. 392; Chirovsky, str. 10. Prim. tudi To the Light of Resurrection through the Thorns of Catacombs. The Underground Activity and Reemergence of the Ukrainian Greek Catholic Church, Lvov, Ukrainian Catholic University Press, 2014, str. 83.
3. Chirovsky (str. 11) omenja Czmila kot »škofa Lucka«, ukrajinskega škofijskega sedeža, ki je bil prazen od leta 1973 (prim. G. Fedalto, Hierarchia ecclesiastica orientalis, Padova, Messaggero, 2006, str. 101–102). Czmil je, kot bomo videli, umrl manj kot leto dni po svojem škofovskem posvečenju, zato je – če je Chirovskyjev podatek zanesljiv – naslov Lucka lahko prejel samo od Slipyja. Poleg tega je na spletni strani catholic-hierarchy.org in drugih podobnih straneh msgr. Choma naveden kot naslovni škof ukrajinske škofije Przemyśl od leta 1977 (leta svojega skrivnega posvečenja) do leta 1991 (ko je Sveti sedež imenoval novega škofa). Če se ta podatek potrdi, dodatno potrjuje, da je bil Slipyjev namen posvetiti krajevne škofe z jurisdikcijo.
4. Arjakovsky, str. 12 (predgovor B. Gudziaka): »without the knowledge and blessing of Rome«; Dacko, str. 392: »brez obvestitve papeža«; Chirovsky, str. 10: »without the papal permission (apostolic mandate)«.
5. Arjakovsky, str. 12.
6. Dacko, str. 388.
7. Dacko, str. 392–393; Chirovsky, str. 10: »dejanje, ki je povzročilo veliko razburjenja v rimski kuriji, saj je rimsko kanonsko pravo za škofovsko posvečenje zahtevalo papeško dovoljenje.« Chirovsky dodaja, da vzhodno kanonsko pravo apostolskega mandata ni zahtevalo, vendar je ta trditev – kakor bomo pozneje pokazali – napačna.
8. Dogodki so potekali takole. Slipyj ni le skrivaj posvetil treh škofov, ampak so tudi oni sami več let popolnoma molčali o tem, kar se je zgodilo. Nihče razen njih (in morda nekaj najbližjih) ni vedel, da so škofje. Niso opravljali nobene škofovske službe. O tem imamo neposredno pričevanje mons. Husarja:
»Nisem doživljal nobene tragedije ali trpljenja, ker nisem opravljal škofovske službe. Msgr. Choma je razmišljal enako kakor jaz. Prav nič naju ni zanimalo opravljati škofovsko službo ali biti predstavljena kot škofa.« (Arjakovsky, str. 31).
Manj kot leto dni pozneje, 22. januarja 1978, pa je eden izmed skrivaj posvečenih škofov, Stepan Czmil, nenadoma umrl zaradi srčnega napada. Med njegovim pogrebom v stolnici sv. Sofije v Rimu je kardinal Slipyj želel, da bi bil oblečen v škofovska pontifikalna oblačila in omenjen kot »pokojni škof Stepan«. To seveda ni moglo ostati skrito Svetemu sedežu. Nekaj dni pozneje je Slipyj prejel pismo kardinala Philippa, prefekta Kongregacije za vzhodne Cerkve, ki ga je vprašal, ali je res govoril o »škofu Stepanu«. Ko je Slipyj odgovoril pritrdilno, ga je kardinal Philippe vprašal, na podlagi katere pravice je opravil škofovsko posvečenje (Dacko, str. 392–393). O posvečenjih Chome in Husarja ni bilo nič rečeno; ta so ostala skrivnost vse do leta 1980.
9. Dacko, str. 393. Isti avtor dodaja:
»Zvestoba je vzajemno razmerje. V našem primeru je to pomenilo, da mora biti Slipyj vedno pokoren in zvest svetemu očetu, hkrati pa je pričakoval, da bo rimski škof spoštoval obljube svojih predhodnikov in v celoti priznaval vse pravice vzhodnih Cerkva, kakor jih je papež Evgen IV. (1431–1447) slovesno razglasil na florentinskem koncilu (1439). Poleg tega se je kot naslednik metropolitov Kijeva in Haliča skliceval na 33 členov, ki so jih podpisali škofje kijevske metropolije in v katerih je bilo določeno, da ima metropolit po izvolitvi na sveti sinodi pravico posvečevati nove škofe, ne da bi o tem obvestil papeža.« (prav tam).
10. Dacko, str. 393; Chirovsky, str. 10; Arjakovsky, str. 12 (predgovor B. Gudziaka). Posebej pomembno je neposredno pričevanje enega izmed posvečenih škofov, mons. Husarja:
»Poleg tega je Vatikan tedaj vodil svojo znamenito vzhodno politiko (Ostpolitik). Sovjetska vlada je to izkoristila in od Svetega sedeža zahtevala zaprtje našega malega semenišča v Rimu. Semenišče se je obdržalo, vendar v Rimu nikdar nismo bili posebej zaželeni. Slipyj me je posvetil za škofa za primer, če bi razmere v Ukrajini to zahtevale.« (Arjakovsky, str. 31).
11. Gre za enega izmed členov oziroma pogojev, ki so jih ukrajinski škofje postavili Svetemu sedežu za sklenitev unije z Rimom. Besedilo je objavljeno v: A. G. Welykyj, Documenta unionis Berestensis eiusque auctorum (1590–1600), Rim, PP. Basiliani, 1970, str. 109.
12. Gre za bulo Decet Romanum Pontificem z dne 23. februarja 1596. Besedilo je objavljeno v: Welykyj, Documenta unionis Berestensis, nav. delo, str. 292–294. Enaki izrazi se pojavljajo tudi v buli In universalis Ecclesiae, ki jo je papež Pij VII. izdal 24. februarja 1807. Besedilo je objavljeno v: A. G. Welykyj, Documenta Pontificum Romanorum historiam Ucrainae illustrantia (1075–1953), zv. II, Rim, PP. Basiliani, 1954, str. 313–319; posebej glej str. 314 in 317.
13. Bula In universalis Ecclesiae, navedena v prejšnji opombi (str. 317).
14. Tako Klemen VIII. kot Pij VII. v bulah, navedenih v prejšnjih opombah, naštevata škofijske sedeže, za katere je metropolit lahko podeljeval kanonično ustanovitev. Privilegij se je nanašal samo nanje. Glede premestitve škofa z enega sedeža na drugega prim. breve Pija IX. Per apostolica litteras (5. september 1848), kjer je pojasnjeno, da je tudi v ukrajinski grkokatoliški Cerkvi takšno dejanje pridržano vrhovnemu papežu (besedilo v: Welykyj, Documenta Pontificum Romanorum, nav. delo, str. 386–387).
15. Privilegij je ostal v veljavi, vsaj teoretično, do leta 1917. Tega leta ga najdemo omenjenega v pismu, ki ga je Benedikt XV. poslal kapitlju stolnice v Przemyślu (besedilo v: Welykyj, Documenta Pontificum Romanorum, nav. delo, str. 524). Po prvi svetovni vojni so ozemlja ukrajinskih grkokatoliških škofij prešla iz Avstro-Ogrske v Republiko Poljsko. Škofov zato ni več mogel imenovati cesar. Vprašanje je bilo rešeno s konkordatom med Svetim sedežem in Poljsko leta 1925: izbira nadškofov in škofov (na seznamu katerih so tudi ukrajinske grkokatoliške škofije) je bila odtlej neposredno pridržana Svetemu sedežu (11. člen).
16. Kanonska ureditev vzhodnih Cerkva, ki jo je izdal Pij XII., je bila potrjena z zelo široko formulacijo, ki je razveljavila vsak zakon, običaj ali privilegij, splošen ali poseben, ki bi ji nasprotoval. S tem so bili odpravljeni tudi privilegiji, ki sta jih ukrajinski grkokatoliški Cerkvi podelila Klemen VIII. in Pij VII.
17. Za izčrpno zgodovinsko predstavitev spora med nekaterimi katoliškimi vzhodnimi patriarhi in Rimom glede škofovskih imenovanj glej članek G. Coco, L’idea e lo sviluppo della prima codificazione orientale tra il Vaticano I e il Vaticano II, v: Iura orientalia 9 (2013), str. 14–59.
18. Primerjaj provisio ecclesiarum (tj. imenovanje ali potrditev na izpraznjene škofijske sedeže) na konzistoriju 14. decembra 1959 (Acta Apostolicae Sedis 52 [1960], str. 22) s tisto na konzistoriju 24. maja 1976 (Acta Apostolicae Sedis 68 [1976], str. 382).
19. Dacko omenja pooblastilo, ki ga je Pij XII. podelil »škofom za železno zaveso, da bi zagotovili neprekinjenost in nasledstvo svojih sedežev s posvečevanjem primernih mož v škofe« (str. 403). To pooblastilo pa je bilo mogoče uporabiti samo tedaj, ko je bila komunikacija z Rimom nemogoča, kar leta 1977 pri Slipyju nikakor ni bilo tako.
20. V svoji oporoki, ki jo je začel pisati leta 1970 in dokončal leta 1981, je Slipyj celo trdil, da patriarhalno dostojanstvo in z njim povezane pravice niso odvisne od kanonskega prava, temveč od cerkvene samozavesti Božjega ljudstva:
»Pokojnemu papežu Pavlu VI. sem nenehno pojasnjeval, da v vzhodni Cerkvi niti papeži niti vesoljni koncili nikoli niso ustanavljali patriarhatov v posameznih Cerkvah. Podelitev patriarhalne oblasti je bila vedno sad zrele krščanske zavesti Božjega ljudstva in vseh njegovih sestavnih delov, zavesti duhovščine in pastirjev; pri tem pa je imela posebno pomembno vlogo zavest laiških skupnosti – duhovne črede, zaupane njihovi pastoralni skrbi.« (Slipyj, Memorie, nav. delo, str. 514; poudarek v izvirniku).
Dacko dodaja, da Slipyj »čeprav je ostal zvest papežu, ni zanikal pravic Cerkve sui iuris. Tudi papež je dolžan spoštovati pravice takšne Cerkve« (Dacko, str. 394; poudarek v izvirniku).
21. Chirovsky, str. 10. Glej tudi Dacko, str. 393, Arjakovsky, str. 12 (predgovor B. Gudziaka) in neposredno pričevanje mons. Husarja (Arjakovsky, str. 31).
22. Arjakovsky, str. 31 (poudarek naš).
23. Nobeden izmed virov, ki smo jih pregledali, tega ne omenja, niti Dacko, ki je sicer zelo natančen in opisuje tudi primere sporov med Slipyjem in Svetim sedežem.
24. Tudi v tem primeru o tem ne govori noben vir.
25. Dacko, str. 403 (poudarek naš).
26. Dacko, str. 378 (poudarek naš).
27. Pastirsko pismo O edinosti v Kristusu, 3. junij 1976 (v: Dacko, str. 382).
28. Glej opombo št. 21.
Vir: Italijansko okrožje FSSPX.
Slika: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Stamp_of_Ukraine_s37.jpg
