Sveto pismo je vedno živa beseda; posreduje nam misli Boga, ki ljubi naše duše kakor Oče.
Priporočila papežev
Za branje Svetega pisma je treba upoštevati priporočila papežev: izbrati je treba izdajo, ki jo priznava sveta Cerkev in je opremljena s komentarji, ki jih je prav tako odobrila pristojna cerkvena oblast.
Sveto pismo namreč ni prvi vir razodetja. Izročila nam ga je cerkvena oblast kot Božjo besedo po svetem izročilu, ki je prvi vir razodetja. Prav Cerkev nam daje besedila Svetega pisma ter jamči za pristnost besedila in za pravilen prevod v naš jezik, varen pred zmotami ali približnimi jezikovnimi rešitvami.
Stopiti v stik z Božjo mislijo
Duša, ki želi stopiti v živ stik z Bogom, ki se razodeva, povsem upravičeno hrepeni po tem, da bi njegovo besedo prejela brez kakršnega koli popačenja. Zato je treba dajati prednost dobesednim prevodom, ki zvesto sledijo izvirnemu besedilu, in, če je mogoče, prevodom avtorjev, ki temeljito obvladajo hebrejščino in grščino.
Prav takšen prevajalec je bil sveti Hieronim, ki je pripravil prvi latinski prevod Svetega pisma, imenovan Vulgata (iz besede vulgus – ljudstvo, splošna raba). Pri tem delu, ki ga je leta 386 na prošnjo papeža sv. Damaza (366–384) začel pripravljati, je pokazal »svoj neizmerni talent, sestavljen iz literarne genialnosti, poglobljenega poznavanja hebrejskega in grškega jezika, izredne delovne sposobnosti ter kontemplativnega duha, ki je dosegel najvišje vrhove duhovnega življenja.«¹
To izdajo Vulgate je potrdil tridentinski koncil:
»Stara izdaja Vulgate, ki jo je Cerkev zaradi dolgotrajne uporabe skozi toliko stoletij odobrila, naj velja za uradno pri javnem branju, razpravah, pridiganju in razlaganju; nihče pa naj si je ne drzne zavrniti ali odklanjati pod kakršnokoli pretvezo.«²
Čudovita preprostost Svetega pisma
Za slovenskega katoliškega bralca ostaja posebej dragocen mariborski prevod Svetega pisma, ki je izhajal med letoma 1958 in 1961 pod okriljem Lavantinskega škofijskega ordinariata v Mariboru. Nastal je neposredno po hebrejskih in grških izvirnikih ob stalnem upoštevanju cerkvenega izročila in latinske Vulgate (s pomočjo dobrih predhodnih slovenskih prevodov). Pri njem so sodelovali ugledni slovenski biblicisti, med njimi Matija Slavič, Jakob Aleksič, Frančišek Jere, Gregorij Pečjak in Andrej Snoj.
Prednost tega prevoda je njegova plemenita in zadržana svetopisemska govorica. Ohranja dostojanstvo svetega besedila, njegovo preprostost, jedrnatost ter bogastvo podob, ne da bi prevajalec razlago vsiljeval samemu besedilu. Bralec tako stopa čim bliže navdihnjeni Božji besedi.
Prav takšno načelo je stoletja vodilo tudi Cerkev pri latinski Vulgati: prevod naj ostane čim bolj zvest izvirniku in naj ne razlaga tam, kjer Sveto pismo samo pušča prostor skrivnosti. Spoštovanje do Božje besede zahteva, da prevajalec svetim pisateljem ne pripisuje misli, ki jih niso izrazili.
Pozneje so nastali novi slovenski prevodi Svetega pisma, ampak na podlagi novih kriterijev, zato je mariborski prevod ohranil posebno mesto. Dolga desetletja je bil uradni katoliški prevod in njegovo besedilo se v veliki meri še danes uporablja v bogoslužju. Celo pripravljavci poznejše slovenske izdaje Jeruzalemske Biblije priznavajo, da so na številnih mestih zavestno dali prednost starejšemu mariborskemu prevodu, kadar so novejše rešitve po nepotrebnem odstopale od ustaljenega slovenskega svetopisemskega jezika.³
Sadovi za naše duše
Kaj bomo prejeli z branjem Svetega pisma?
To je vedno živa beseda, ki nam posreduje misli Boga, ki ljubi naše duše kakor Oče. V njem odkrivamo tudi Božje ravnanje: kako dobri Bog presoja človeška dejanja in kako deluje do ljudi.
Začnimo svoje branje z evangeliji:
»Filip, kdor vidi mene, vidi tudi Očeta.«
Nato preidimo k Apostolskim delom, kjer bomo odkrivali Božje delovanje v Cerkvi in po oznanjevanju apostolov.
Za njimi nam bodo pisma svetega Janeza odprla pot v notranjost Jezusovega Srca.
Potem se lahko posvetimo nekaterim knjigam Stare zaveze. Prva Mojzesova knjiga, Druga Mojzesova knjiga in Peta Mojzesova knjiga nas bodo uvedle v preizkušnje izvoljenega ljudstva.
Tobijeva knjiga nas bo na čudovit način poučila o družinskih krepostih, ki so tako blizu evangeliju in so jih že živeli v času babilonskega izgnanstva (750 pr. Kr.).
Nazadnje bomo v Psalmih našli pravi duh molitve, v prerokbah Izaija, »petega evangelista«, spoznali zvesto Božjo ljubezen do pravične duše, v Knjigi modrosti pa zajemali večno modrost.
Naj nas to zvesto in vztrajno branje Svetega pisma v poletnem času vodi k večjemu spoznanju in ljubezni do našega Gospoda Jezusa Kristusa, večne Besede in Odrešenika naših duš.
Opombe
¹ Laurent Morlier, predgovor k francoski izdaji Vulgate, DFT, 2002.
² Tridentinski koncil, Odlok o izdaji Vulgate, 4. zasedanje, 8. april 1546.
³ Prim. Jože Krašovec (ur.), Sveto pismo – Zgodovinske knjige II, Slovenska jeruzalemska izdaja, Celje–Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba – Družina, 2010, Predgovor, str. 11–12: »Iz teh razlogov je kot slovenska osnova imela pomembno vlogo mariborska izdaja prevoda Svetega pisma (1958), ki se večinoma še vedno uporablja v bogoslužju. Prevajalci smo po posebnem dogovoru dali prednost starejšim prevodom, kadar se v Slovenskem standardnem prevodu pojavlja sprememba ustaljenega slovenskega besedila brez utemeljenega razloga.«
p. Louis-Édouard Meugniot, p. Andrej Vončina
