Cilj ni samo tradicionalna sveta maša
Ko se v nekem kraju ali pokrajini pokaže zanimanje za tradicionalno sveto mašo in se pojavi možnost, da bi tam začela delovati Duhovniška bratovščina sv. Pija X., se hitro pojavi vprašanje, ali je čas za novo mašo, novo kapelo oziroma novo stalno navzočnost. Vendar vprašanja ni mogoče omejiti na število ljudi, ki bi bili pripravljeni priti k maši. Za zdravo širjenje apostolata je treba najprej razumeti, kaj Bratovščina sploh želi s svojo navzočnostjo doseči.
Bratovščina v svojem bistvu deluje apostolsko in zato misijonsko. Njeno življenje in poslanstvo sta globoko povezana z daritvijo svete maše, iz katere črpa svojo moč in usmeritev. Toda apostolata zato ne smemo skrčiti na samo obhajanje svete maše. Duhovnik ni poslan nekam samo zato, da bi tam opravil obred, ampak da bi pridobival duše za Kristusa, oznanjal katoliško vero, poučeval, spovedoval, podeljeval zakramente, vzgajal družine in otroke ter postopoma oblikoval zares katoliško skupnost.
Zato je pravo vprašanje ob možnosti novega apostolata dvojno: ali je tam dovolj ljudi, ki potrebujejo in želijo apostolat Bratovščine, ter ali so ti ljudje pripravljeni sprejeti njegov celostni značaj? Zanimanje za tradicionalno liturgijo je dobro izhodišče, vendar samo po sebi še ne pomeni pripravljenosti za celostno katoliško življenje, ki ga Bratovščina oznanja in zahteva, kakor tudi še ne pomeni pripravljenosti sprejeti pastirsko vodstvo duhovnikov Bratovščine (članov in pridruženih članov) ter duhovnikov, ki so z njo povezani (duhovnikov-prijateljev).
Misijon ni isto kot kapela
To pa ne pomeni, da mora biti skupnost že vnaprej velika in popolnoma oblikovana, preden lahko Bratovščina kamorkoli pride. Ravno nasprotno: misijonar je poslan med ljudi, da skupnost šele oblikuje. Katoliško misijonsko delo se začne tam, kjer še ni vsega urejenega in kjer je treba ljudi šele pridobiti, poučiti in vzgojiti. Bog lahko po majhnem začetku in po delu nekaj zavzetih ljudi sčasoma ustvari veliko več, kot bi lahko pričakovali.
Toda tudi nasprotna skrajnost bi bila napačna. Ne moremo preprosto predpostaviti, da bo skupnost zagotovo nastala samo zato, ker bomo nekje začeli obhajati sveto mašo. Zato je potrebna stvarna presoja in postopno delo. Začetek je lahko ena javna maša, misijonski obisk, predavanje, kateheza ali občasno obhajanje svete maše. Tako pride Bratovščina med ljudi, ljudi spozna, oznani svoje poslanstvo in nato po dejanskih sadovih presodi, kako naprej.
Pri tem je Bratovščina pri ustanavljanju novih kapel precej zadržana in previdna. Pogosteje se govori o misijonu v določenem kraju ali pokrajini, ki se lahko glede na potrebe in sadove postopoma razvija. Misijon je torej lahko začetek apostolata, ne da bi že vnaprej pomenil ustanovitev nove kapele. Za kapelo so potrebni trdnejši temelji in predvsem možnost, da se zagotovi redna duhovniška oskrba, pa seveda dovolj dobro razumevanje in sprejetje načel Bratovščine ter zaupanje vodstvu duhovnikov, ki jih pošilja.
To je tudi zelo praktično vprašanje. Nova kapela ni samo prostor, kjer se občasno obhaja sveta maša. Če naj bo to resnična skupnost, potrebuje redno navzočnost duhovnika, pridiganje, spovedovanje, katehezo, delo z družinami, otroki in mladimi ter drugo pastoralno skrb. Bratovščina pa nima neomejenega števila duhovnikov. Zato mora pri vsakem novem apostolatu gledati tudi na to, ali ga lahko oskrbuje, ne da bi zaradi novega kraja neupravičeno oslabila delo, ki ga že opravlja drugod. Zaradi vsega tega je treba razumeti tudi to, da so pogosto duhovniki nekako prisiljeni katehezo vršiti že v okviru svojih pridig pri maši, zato pa so včasih te pridige tudi nekoliko daljše.
Zanimanje za TLM še ni pripadnost apostolatu
V neki pokrajini ali delu države je lahko precej ljudi, ki imajo radi tradicionalno sveto mašo. To je dobro znamenje, vendar med človekom, ki želi tradicionalno mašo, in človekom, ki je pripravljen živeti iz tradicionalnega katoliškega apostolata, obstaja pomembna razlika.
Bratovščina tradicionalne liturgije ne razume kot ene izmed možnosti na nekakšnem »trgu« različnih katoliških ponudb. TLM je neločljivo povezana s tradicionalno vero in življenjem. Cilj je katoliško izročilo v celoti: vera, nauk, morala, duhovno življenje, zakramenti, vzgoja otrok, družinsko življenje, kateheza in življenje konkretne skupnosti.
Zato ima lahko človek iskreno rad TLM, vendar še vedno razmišlja individualistično: izbere si kraj, duhovnika, skupnost in obseg katoliškega življenja, ki mu trenutno ustreza. Če pri enem duhovniku išče tradicionalno mašo, pri drugem tradicionalni krst, pri tretjem prvo sveto obhajilo, za birmo pa gre drugam, ker je tam lažje, lahko posamezni elementi sicer obstajajo, vendar celostnega katoliškega življenja s tem še nismo vzpostavili. Ni vprašanje, ali je neki duhovnik v rednem sestavu Cerkve pripravljen tradicionalno krstiti otroka, ali morebiti celo izvesti tradicionalno prvo sveto obhajilo, ker to je mogoče dobiti. Poleg tega, da se je potem treba vsaj za tradicionalni zakrament birme spet zglasiti pri Bratovščini, ki pa jo ne dojemamo na pravi način, gre za globlje in širše vprašanje.
Apostolat Bratovščine ni supermarket. Njegov cilj ni ponuditi čim več možnosti, ampak človeka postopoma pripeljati do celostnega katoliškega življenja. Zato mora biti pripravljen sprejeti tudi tisto, kar od njega zahteva več, ne samo tistega, kar mu je trenutno najbolj všeč ali najbližje ali najudobneje.
Katoliška pripadnost zahteva tudi žrtev
To velja tudi za vprašanje oddaljenosti. Razdalja je lahko in je resnična težava in obstajajo objektivne ter subjektivne okoliščine, zaradi katerih človek včasih ne more storiti tistega, kar bi sicer želel. Takšne primere je treba presojati razumno in pastoralno.
Vendar krščansko življenje pozna tudi žrtev. Če bi bila pri nedeljski sveti maši edino merilo bližina, udobje in čim manj napora, bi težko govorili o pripravljenosti na žrtev, ki je tako pomemben del krščanskega življenja. Če duhovniki zaradi apostolata potujejo velike razdalje in se odpovedujejo lastnemu udobju, je razumno od vernikov pričakovati vsaj določeno mero požrtvovalnosti.
Zato je treba razlikovati med resno težavo, upravičeno izjemo in preprosto neprijetnostjo. Izjeme potrjujejo pravilo, ne pa ga ukinjajo. Če vsaka praktična težava postane razlog za izjemo, pravila dejansko nimamo več.
To pa ne pomeni legalizma. Katoliška pastoralnost ne pomeni, da načel nimamo, ampak da jih znamo razumno uporabljati v konkretnih okoliščinah. Prav zato se je o resničnih okoliščinah treba pogovoriti. Toda merilo mora ostati jasno.
Druga tradicionalna maša ni avtomatično alternativa apostolatu Bratovščine
Posebej je treba paziti, da ob navzočnosti druge tradicionalne maše ne ustvarimo vtisa, da gre za dve ali več med seboj enakovrednih možnosti, med katerimi verniki preprosto izbirajo glede na razdaljo, uro ali osebne preference.
Če Bratovščina v nekem kraju vzpostavi svoj apostolat, mora biti jasno, kaj ta apostolat pomeni. Njegov namen ni dodati še eno liturgično možnost, ampak oblikovati skupnost, ki bo živela iz celotnega poslanstva Bratovščine pod pastirskim vodstvom njenih duhovnikov oz. tistih, ki so z njo povezani.
Zato tudi ni smiselno, da bi Bratovščina svoj urnik načrtovala tako, da se ne bi prekrival z drugo tradicionalno mašo, ki je navadno indultistična. Če je duhovnik zaradi svojih drugih pastoralnih obveznosti sposoben priti samo ob določenem času, je treba upoštevati njegove možnosti. Če se termin prekriva z drugo mašo, to samo po sebi ni razlog za njegovo prestavitev. Tudi takšen položaj lahko pokaže, kdo dejansko želi pripadati apostolatu Bratovščine in kdo predvsem išče najudobnejšo možnost.
Sodelovanje z drugimi duhovniki zahteva jasnost
Poseben primer so kraji, kjer tradicionalno sveto mašo obhaja duhovnik, ki ni član Bratovščine, vendar je pripravljen sodelovati z njenim apostolatom. Zelo tesno sodelujejo tako imenovani duhovniki-prijatelji, bolj ali manj pa morda še drugi prijateljsko naravnani duhovniki. Tudi tu je treba razlikovati med veljavnostjo zakramentov, iskrenostjo duhovnika, njegovim doktrinarnim in pastoralnim razumevanjem ter njegovim odnosom do Bratovščine.
Ni treba avtomatično sklepati, da je tak duhovnik slab ali da njegova maša ni veljavna. Če obstaja iskrena pripravljenost za sodelovanje, je smiselno vzpostaviti neposreden stik in se pogovoriti. Morda je mogoče pomagati pri formaciji, pojasniti določene vidike tradicionalnega nauka in liturgične prakse ter sčasoma vzpostaviti bolj urejeno sodelovanje.
Toda tudi tukaj velja isto načelo: nekaj tradicionalnih zunanjih elementov še ne pomeni celostnega tradicionalnega apostolata, da ne bi potem imeli občasno ali redno tradicionalno mašo, zraven pa še vse drugo, kar pripada modernim cerkvenim strukturam, vprašanje je tudi, ali pri takšnem duhovniku gre za vsaj približno tradicionalni nauk in disciplino, ali samo za privesek. Tradicionalna maša ne sme ostati nekaj dodanega katoliškemu življenju, ampak mora biti umeščena v celoto vere in življenja.
Žal pa se vse pogosto dojema le kot neki servis, kjer dobimo spoved in mašo, drugega ne, takoj po maši pa jo odkurimo domov, ker smo obkljukali zadevo. Nasprotno pa bi bilo treba graditi pravo katoliško skupnost vernikov pod vodstvom pravih pastirjev, pa čeprav njihovo pastirsko vodstvo ni redno, ampak nadomestno zaradi stanja nuje, ko z moralno gotovostjo drugod ni mogoče dobiti celotnega paketa, da tako rečemo, tradicionalne katoliške vere. Če zaradi razmer nekateri vendarle gredo h kateri od tradicionalnih maš, ki se ne darujejo v okviru Bratovščine, morajo duhovniki slednje imeti moralno gotovost, da ta udeležba ne predstavlja nevarnosti za celovitost njihove katoliške vere in za njihove duše, ker se pač izven FSSPX sklepajo takšni in drugačni kompromisi.
Pri novih misijonih moramo gledati tudi na izkušnje
Pretekle izkušnje apostolata morajo vplivati na prihodnje odločitve. Če je Bratovščina v neki pokrajini že imela apostolat, ki se je pozneje končal, tega ne smemo preprosto odmisliti. Treba je pogledati, kaj je delovalo, kaj ni delovalo, kakšna je bila duhovna in siceršnja usmeritev skupnosti, če je slednja sploh obstajala, in ali so verniki dejansko razumeli naravo apostolata ter sploh Bratovščino samo in njena načela.
Takšne izkušnje niso razlog za strah pred novimi misijoni. So pa razlog za večjo previdnost. Širitev apostolata ni tekmovanje v številu krajev, kjer je mogoče obhajati TLM. Pomembneje je, da se tam, kjer začnemo delo, postavijo temelji, na katerih je mogoče graditi tudi čez več let.
Ne moremo imeti vsega naenkrat
Pri vsakem novem apostolatu je zato treba poleg ljudi in njihove pripravljenosti gledati tudi na duhovniške možnosti. Nova pastoralna obveznost pomeni duhovnika, pot, čas, pripravo, spovedovanje, pridigo in nadaljnjo skrb za vernike. Če je duhovnikov malo, lahko nova redna obveznost pomeni, da bo treba nekje drugje zmanjšati oskrbo.
To je pomembno tudi zato, ker obstoječega apostolata ne smemo oslabiti samo zato, da bi čim hitreje odprli novo postajo apostolata. Če je na nekem mestu načrt več kateheze, dela z mladimi, priprave otrok na zakramente in druga pastoralna dejavnost, je treba tudi to vključiti v presojo. Širitev je dobra, vendar ne za vsako ceno.
Prav tako ni mogoče vsega načrtovati na podlagi hipotetičnih prihodnjih težav. Če se bodo okoliščine nekoč spremenile, bomo takrat iskali ustrezne rešitve. Apostolat pa je treba danes graditi na dejanskih možnostih, dejanskih potrebah in dejanskih sadovih.
Od prve maše do resničnega apostolata
Zdrava pot širjenja apostolata je zato precej preprosta, čeprav zahteva potrpežljivost. Najprej je treba spoznati ljudi in teren. Nato lahko sledijo prvi misijonski obiski, javna sveta maša, predavanje ali kateheza. Nato se opazuje, ali se okoli tega oblikuje jedro ljudi, ki želijo spoznati in sprejeti Bratovščino. Če se pokažejo pravi sadovi, se lahko občasna navzočnost postopoma poveča.
Pri tem ni treba iskati množice. Nekaj družin, ki imajo iskren namen, vendar še ne razumejo vsega in so pripravljene poslušati, se učiti in napredovati, je lahko veliko boljši temelj kot velika skupina, ki želi samo tradicionalno mašo pod svojimi pogoji. Vendar mora res biti nekaj tovrstnih družin, ne pa takšnih, ki si vse po svoje razlagajo in vse delajo, kakor njim ustreza, pa se niso pripravljeni podvreči pastirskemu vodstvu.
Šele na tej podlagi je mogoče presoditi, ali ima smisel bolj redna misijonska navzočnost in ali so izpolnjeni pogoji za trajnejšo ureditev. Pri tem pa je treba vedno upoštevati tudi odločitev predstojnikov Bratovščine in razpoložljivost duhovnikov.
Namen je pridobivati duše, ne odpirati postaj
Končni cilj torej ni, da bi imela Bratovščina čim več krajev, kjer se obhaja tradicionalna sveta maša. Njen cilj je služiti dušam, jih pripeljati h Kristusu in jih oblikovati v celotnem katoliškem življenju. Če so duše žejne in željne, bodo marsikaj tudi pripravljene storiti.
Zato je lahko majhen misijon z nekaj družinami, ki so pripravljene resnično živeti iz vere, veliko pomembnejši od velike množice ljudi, ki, da tako rečemo, pridejo samo po TLM, potem pa ni kaj prida iz njihovega katoliškega življenja. Prav tako je lahko bolje nekaj časa počakati, kot pa ustanoviti nekaj, česar zaradi pomanjkanja duhovnikov, nejasne usmeritve ali napačnega razumevanja apostolata pozneje ne bo mogoče zdravo vzdrževati.
Širiti apostolat – da. Iskati duše – da. Začeti misijonsko – da. Ustanavljati za vsako ceno – ne. Ponujati samo mašo – ne. Prilagajati celoten apostolat udobju vernikov – ne.
Zdrava širitev pomeni, da se vrata odprejo, vendar se hkrati postavijo pravi temelji: jasna katoliška načela, duhovniška odgovornost, formacija vernikov, pripravljenost na žrtev in stvarna presoja dejanskih sadov. Tako lahko misijonsko delo raste počasi, vendar trdno – in postane resnično sredstvo za širjenje Kristusovega kraljestva in celotnega katoliškega izročila.
p. Andrej Vončina
