Kot je bilo zlahka mogoče predvideti, je zavrnitev vstopa v baziliko sv. Petra za romanje Ad Petri Sedem, ki ga je organiziral Coetus Internationalis Summorum Pontificum, sprožila različne polemike. Morda pa je vendarle čas, da pogledamo dlje od tega in dvignemo pogled.
Po navedbah organizatorjev je bila prošnja za obhajanje tradicionalne maše pri oltarju Katedre vložena 18. decembra 2025, ob avdienci msgr. Athanasiusa Schneiderja pri Leonu XIV. Šele osem mesecev pozneje, 7. avgusta 2026, je Državno tajništvo odgovorilo negativno, ne da bi predlagalo kakšen drug datum. Tako je sporočil Christian Marquant, predsednik organizacije Paix Liturgique.
Po drugi strani je bilo opozorjeno, da so bile tisto soboto v baziliki že predvidene slovesnosti ob osemstoti obletnici smrti sv. Frančiška: ob 15.30 je bila na oltarju Katedre predvidena Lectio Francisci, ob 18.00 pa sveta maša, prav tako pri oltarju Katedre. Organizatorjem so zato predlagali, naj izberejo drug datum ali se odpravijo v baziliko sv. Marije Velike. Prav tam je msgr. Schneider 24. oktobra popoldne tudi obhajal mašo, in sicer v prelatski, ne pa pontifikalni obliki, pri čemer je imel na voljo samo eno uro.
Toda maša romanja Ad Petri Sedem naj se obhajala opoldne in bi se torej končala najkasneje približno uro in pol pred Lectio. Pa vendar ni bilo mogoče doseči ničesar.
Dne 8. septembra je zato p. Claude Barthe, kaplan romanja, pisal državnemu tajništvu in prosil za dovoljenje, da bi romarji lahko vstopili v baziliko v procesiji, tam vsaj molili za papeža pri grobu sv. Petra in nato počastili Najsvetejše. Po navedbah organizatorjev jim je zakristija bazilike kot možen termin predlagala 13.00, torej precej pred Lectio ob 15.30. Toda uradni odgovor Državnega tajništva, datiran 30. septembra in podpisan s strani namestnika Državnega tajnika, msgr. Paola Rudellija, je sporočal, da prošnji ni mogoče ugoditi, ne da bi navedel kakršnekoli dodatne razloge.
Odgovor je bil poslan po pošti in je do p. Bartha prispel 12. oktobra, manj kot dva tedna pred dogodkom. Organizatorji naj bi nato še poskusili pridobiti kakršnokoli obliko dovoljenja, prepoved pa so nazadnje javno sporočili šele 23. oktobra, na otvoritvenem srečanju.
Procesija se je 24. oktobra ustavila na Trgu sv. Petra pred obeliskom, kjer so romarji zapeli veroizpoved in Christus vincit.
Dve drži, eno merilo za primerjavo
Nekateri so odziv romanja Summorum enačili z odzivom na romanje Bevagna–Assisi, ki ga je organizirala Bratovščina sv. Pija X. V bistvu naj bi šlo za isto »tiransko igranje žrtve«, ki se uveljavlja po načelu: ali nam omogočite zmagoslavni vstop ali pa ne bo ničesar.
Drugi pa so ob teh prepovedih govorili o »asistenci« sami Bratovščini sv. Pija X., saj naj bi bili mnogi zaradi takšnih omejitev v skušnjavi, da bi zapustili »kanonično regularnost«, da bi lahko tradicionalno bogoslužje živeli brez omejitev.
Poiščimo razlike
Poskusimo preseči kanonistične spodrsljaje, pretirano opravičevanje logistične ovire in tudi razumljivo razočaranje romarjev. Temeljno sovražnost do maše vseh časov, ki se pogosto prikriva za praktičnimi ovirami, vidi vsakdo, razen tistega, ki je noče videti.
Kardinal Roche, prefekt Dikasterija za bogoslužje, je na to opozoril v svojem zadnjem intervjuju za Advaticanum. Verniki si morajo »izprašati svojo vest v luči nauka Cerkve, ne pa zgolj na podlagi svojih osebnih želja. […] Oddaljimo se od osebne identitete in sprejmimo skupno identiteto Cerkve, za katero menim, da je zelo pomembna«.
To nikakor ni zgolj osebno mnenje kardinala, temveč zvest odmev papeževe volje, kakor jo je na primer izrazil 25. septembra v Notre-Dame: »Postavite torej občestvo s Petrovim naslednikom in Cerkvijo nad svojo osebno občutljivost, da boste gojili edinost Božjega ljudstva.«
Če se torej »ljudstvo Summorum Pontificum« proglaša za občestvu s Svetim sedežem in s tem izrazom razume popolno in iskreno privolitev v vsako dejanje cerkvenega učiteljstva od leta 1962 do danes, s tem ipso facto izjavlja svoje notranjo versko pritrditev vsakemu pokoncilskemu nauku, vključno z motuproprijem Traditionis custodes, ki dejansko razveljavlja motuproprij Summorum Pontificum. Morebitno nestrinjanje, četudi zgolj notranje, bi pomenilo pravo nepokorščina papežu.
Možno je samo eno od dveh: če ne gre za vprašanje vere, potem gre za vprašanje osebne občutljivosti. Svete občutljivosti, toda še vedno zgolj občutljivosti.
Če novi mašni obred (Novus Ordo Missæ) škoduje katoliški veroizpovedi, ga nihče ne sme vsiljevati, niti papež. Če pa je Novus Ordo Missæ samo manj popoln od »starega« mašnega reda (Vetus Ordo), pri čemer je treba izraz »stari« postaviti pod tisoč narekovajev, kakor da bi se lex orandi lahko postarala, je položaj drugačen.
Kot pa nakazuje najboljša teologija, se nepopolnost razlikuje od greha po tem, da je na poti k dobremu: gre za manjše dobro, ne pa za manjše zlo. Če pa papež zahteva manjše dobro, ga je treba ubogati brez razpravljanja, kakor je to storil pater Pij, ko mu je Sveti oficij prepovedal javno obhajati mašo. Včasih namreč Bog po ukazu svojega služabnika zahteva, da mu izkazujemo manj slave, kot bi mu jo lahko izkazovali, če takšnega ukaza ne bi bilo.
Papež na vse načine in od vseh vernikov zahteva, naj brez pridržkov sprejmejo »redno obliko« rimskega obreda. V imenu občestva s Petrovim naslednikom naj torej žrtvujejo svojo osebno občutljivost. Če pri tem ne gre za vprašanje vere, kje je potem težava?
Vir: FSSPX Actualité
Slika: Jorge Royan, CC BY-SA 3.0, digitalno spremenjena.
