Ubogi Frančišek, ki ga vlečejo na vse mogoče strani v službi strankarskih interesov, najmanj pa katoliških. Toda če so nerodni poskusi zunanjih sovražnikov, da bi iz njega naredili laično ikono, vzbujali nasmeh, je zadeva zdaj, ko je deizem razsvetljencev nadomestil ekumenizem modernistov, nekoliko bolj neprijetna. Brezobzirnost je namreč nadomestila dvoličnost, odprto vojno pa zahrbtna prevara.
Tudi ta osma stoletnica ni mogla biti izjema. Ne da bi sploh omenjali splošna mesta, ki se jih na dolgo in široko ponavlja ad nauseam, pri čemer je beseda »dialog« doživela pravo inflacijo, se omejimo na nekaj jasnih poudarkov o tistih vidikih, pri katerih danes asiški svetnik najbolj trpi zaradi razvodenitve in kjer dobiva podobo mehkužnega ekumenskega vršilca dialoga in glasnika ateističnega miru.
1. Katoličan brez »če« in brez »toda«: »V vsem in nad vsem je menil, da je treba spoštovati, častiti vero rimske Cerkve in ji slediti, v kateri edino najdemo zveličanje.«[1] Katoliškost je bila preprosto samo bistvo pripadnosti njegovemu redu: »Vsi bratje naj bodo katoličani, naj živijo in govorijo katoliško. Če pa bi se kdo z besedami ali dejanji oddaljil od katoliške vere in življenja ter se ne bi poboljšal, naj bo popolnoma izključen iz naše bratovščine.«[2]
2. Kar zadeva tisto, kar se danes z dvoumnim duhom običajno imenuje semina Verbi – drobce resnice, navzoče v poganstvu –, je bil Frančišek povsem jasen: »Karkoli dobrega je mogoče najti, tega ne gre pripisovati poganom niti drugim ljudem, ampak edinole Bogu, od katerega prihaja vse dobro.«[3] Gre za znano načelo, povzeto v izreku: Omne verum, a quocumque dicatur, a Spiritu Sancto est (Vsaka resnica, kdorkoli jo izreče, prihaja od Svetega Duha).[4] Kot pa je očitno, dejstvo, da pokvarjena ura dvakrat na dan kaže pravilen čas, ni posledica njenega pravilnega delovanja …
3. Glede članov reda, ki jih je pokvarila kriva vera ali razkol, je Serafik – nikakor pa ne kakšna »dobričina« – izjavil: »Šel bom in jih priporočil sveti rimski Cerkvi, da bi bili hudobneži kaznovani z njeno mogočno šibo in da bi Božji otroci povsod uživali polnost svobode za rast v večni blaženosti. Tedaj bodo otroci spoznali sladke dobrote matere in bodo vedno s posebno pobožnostjo sledili njenim častitljivim stopinjam. Pod njenim varstvom v redu ne bo nobenega slabega srečanja in Belialov sin ne bo mogel nekaznovano hoditi po Gospodovem vinogradu.«[5]
4. Prav tako učinkovit je bil »dialog«, ki ga je predlagal vsem neverujočim glede učlovečenega in zakramentalnega Kristusa: »Vsi tisti, ki so videli Gospoda Jezusa glede na človeškost, vendar ga po duhu in božanstvu niso videli in verovali, da je on resnični Božji Sin, so pogubljeni. In prav tako so zdaj vsi tisti, ki vidijo zakrament, ki se po Gospodovih besedah na oltarju v duhovnikovih rokah posvečuje pod podobama kruha in vina, vendar po duhu in božanstvu ne vidijo in ne verujejo, da je to zares presveto Telo in Kri našega Gospoda Jezusa Kristusa, pogubljeni.«[6]
5. Nazadnje pa morda najbolj prelomni dogodek, zlasti v današnjem času: srečanje z egiptovskim sultanom Malikom al-Kamilom v Damieti septembra 1219 (med peto križarsko vojno, ki ji sv. Frančišek očitno ni nasprotoval), kakor je opisano v znameniti Legendi Maior na podlagi pričevanja brata Illuminata, očividca dogodkov:
»In pridigal je sultanu o troedinem Bogu in Odrešeniku vseh, Jezusu Kristusu, s tolikšnim pogumom, tolikšno močjo in tolikšnim žarom duha, da je bilo jasno videti, kako se z vso resničnostjo uresničuje evangeljska obljuba: Dal vam bom govorico in modrost, ki ji nobeden od vaših nasprotnikov ne bo mogel kljubovati ali ji ugovarjati. Tudi sultan ga je namreč, ko je videl občudovanja vredni žar njegovega duha in krepost Božjega človeka, z veseljem poslušal in ga goreče prosil, naj ostane pri njem. Toda Kristusov služabnik, razsvetljen z nebeškim razodetjem, mu je dejal: »Če se želiš ti s svojim ljudstvom spreobrniti h Kristusu, bom z največjim veseljem ostal pri vas. Če pa oklevaš zapustiti Mohamedov zakon zaradi Kristusove vere, ukaži zakuriti kar največji ogenj: jaz bom s tvojimi duhovniki stopil v ogenj in tako boš vsaj lahko spoznal, katero vero je po razumnem premisleku treba imeti za zanesljivejšo in bolj sveto.« Sultan mu je odgovoril: »Ne verjamem, da bi bil kateri od mojih duhovnikov pripravljen izpostaviti se ognju ali prestati mučenje, da bi branil svojo vero« (saj je pred njegovimi očmi eden od njegovih duhovnikov, znamenit in že v letih, takoj izginil, ko je slišal besede izziva). Svetnik mu je tedaj dejal: »Če mi obljubiš v svojem imenu in v imenu svojega ljudstva, da boste prestopili h Kristusovi veri, če bom iz ognja prišel nepoškodovan, bom sam stopil v ogenj. Če bom zgorel, naj bo to pripisano mojim grehom; če pa me bo Božja moč pripeljala iz ognja zdravega in nepoškodovanega, boste priznali Kristusa, Božjo moč in Božjo modrost, kot pravega Boga in Gospoda, Odrešenika vseh.« Sultan mu je odgovoril, da si tega izziva ne upa sprejeti zaradi strahu pred ljudskim uporom.«[7]
Naj torej razmislijo tisti, ki imajo radi sv. Frančiška, ne da bi ga poznali, ali še huje, tisti, ki kljub temu, da ga poznajo, širijo njegovo izkrivljeno podobo:
»O, koliko škode delajo in kako daleč od poznavanja Asiškega so tisti, ki si zaradi služenja svojim fantazijam in zmotam predstavljajo – kar je neverjetno! – Frančiška, ki je nestrpen do cerkvene discipline, brezbrižen do samih dogem vere, celo predhodnik in glasnik tiste mnogotere in lažne svobode, ki so jo začeli poveličevati na začetku moderne dobe in ki je Cerkvi ter civilni družbi povzročila toliko nemira. […] Zato se ne prenehajmo čuditi, kako lahko takšno občudovanje svetega Frančiška, tako okrnjenega in celo ponarejenega, koristi njegovim sodobnim občudovalcem, ki hrepenijo po bogastvu in užitkih, ali pa urejeni in odišavljeni obiskujejo trge, plese in predstave, ali pa se valjajo v blatu naslad, ali ne poznajo oziroma zavračajo Kristusove in cerkvene zakone. Tu zelo primerno velja opomin: »Kdor ima rad svetnikovo zasluženje, mora imeti rad tudi poklon in češčenje Boga. Zato naj posnema, kar hvali, ali pa naj ne hvali tega, česar noče posnemati. Kdor občuduje zasluge svetnikov, se mora sam odlikovati v svetosti življenja.« (Rimski brevir, 7. november, IV. berilo).«[8]
Vincenzo Gubitosi
Opombe
[1] Tomaž Čelanski, Vita Prima del beato Francesco, I, § 22.
[2] Regola Prima, XIX, 51.
[3] Tomaž Čelaski, Vita Seconda del beato Francesco, I, § 29.
[4] Tomaž Akvinski, Summa Theologiæ, I-II, q. 109, a. 1, ad 1.
[5] Tomaž Čelanski, Vita Seconda del beato Francesco, I, § 16.
[6] Ammonizioni ai frati, I.
[7] Bonaventura iz Bagnoregia, Legenda Maior, IX, 8.
[8] Pij XI., okrožnica Rite expiatis (ob sedmi stoletnici smrti sv. Frančiška).
Vir: FSSPX Attualità – »Poverello« Francesco: il santo più travisato della storia
Slika: Kip sv. Frančiška ob vhodu v Puščavo zaporov (Eremo delle carceri) v Assisiju.
