Rimski prpis, katerega namen je izključiti naslov Soodrešenice, povzroča nasprotni učinek: enega njegovih nekdanjih nasprotnikov spodbuja, da javno zagovarja njegovo doktrinalno resničnost.
Kardinal Gerhard Ludwig Müller je sodeloval na mednarodnem marijanskem kongresu, ki je 7. in 8. oktobra 2026 potekal na Patrističnem inštitutu Augustinianum v Rimu. Srečanje z naslovom De Maria numquam satis je združilo več kot 400 udeležencev, med njimi teologe, redovnike in laike iz različnih držav, da bi razpravljali o doktrinalnih temeljih češčenja Božje Matere.
Nekdanji prefekt Kongregacije za nauk vere je imel predavanje z naslovom Sodelovanje blažene Device Marije pri odrešenju. V njem je razvil teološko argumentacijo, ki pomeni opazen razvoj v primerjavi z njegovimi prejšnjimi stališči.
Ta nastop ima poseben pomen v luči doktrinalne note Mater Populi Fidelis, ki jo je Dikasterij za nauk vere objavil 4. novembra 2025 z odobritvijo Leona XIV. Dokument ocenjuje, da je poimenovanje Device Marije s častnim nazivom Soodrešenica »vedno neprimerno«, z utemeljitvijo, da bi ta naslov, čeprav so ga uporabljali različni papeži, lahko zameglil edinstveno odrešenjsko sredništvo Kristusa.
Izrecno priznana sprememba stališča
V delu, objavljenem leta 2017, ko je še vodil Kongregacijo za nauk vere, je kardinal Müller izrecno svaril pred nevarnostjo, da bi Blaženi Devici pripisovali pravice in odlike, ki ji ne pripadajo. Prav naslov Soodrešenica je navedel kot primer pretiravanja per excessum. Menil je, da ga Cerkev ne uporablja, ker je Kristus edini Odrešenik in ker je tudi Marija prejela sadove odrešenja, čeprav na vzvišenejši način.
Te izjave je kritično obravnavala Karen Darantière, organizatorka kongresa o marijanskem soodrešenju, ki je potekal v Parizu 23. in 24. maja 2025. V članku z naslovom Kardinal Müller in marijanski minimalizem dokumenta Mater Populi Fidelis, objavljenem 19. septembra letos na portalu FSSPX.Attualità, je opozorila na podobnost med kardinalovimi ugovori in stališči, sprejetimi v rimskem dokumentu. Posebej je izpostavila, da ni dovolj izrecno razlikovanje med Kristusovimi lastnimi zaslugami in podrejenim sodelovanjem njegove Matere.
Zdaj kardinal Müller priznava, da je svoje stališče ponovno preučil. Novinarki Diane Montagna je po koncu kongresa pojasnil:
»Nekoč sem menil, da ni primerno, da bi ta naslov razglasili za dogmo, saj ga je treba temeljito in ustrezno pojasniti. Toda potem, ko je Dikasterij za nauk vere objavil Mater Populi Fidelis in izjavil, da se je treba uporabi tega naslova izogibati – ne da bi opredelil njegov resnični pomen ali pojasnil njegovo pravilno razlago –, sem zadevo preučil in prišel do teh razmislekov.«
Kardinal ne trdi, da je prej zanikal vsakršno Marijino sodelovanje pri odrešenju, priznava pa, da je spremenil svojo presojo o tem naslovu in njegovem doktrinalnem pomenu. Njegove izjave iz leta 2017 so namreč presegale zgolj zadržanost do razglasitve dogme, saj so uporabo naslova predstavljale kot pretirano pripisovanje.
»Resnica, ki je objektivno vsebovana v Razodetju«
Kardinal Müller v svojem predavanju ne zagovarja zgolj upravičenosti tradicionalnega izraza. Poudarja njegov doktrinalni temelj:
»Kadar je Marija v katoliški pobožnosti in teologiji imenovana Soodrešenica, to ni niti zavajajoče pripisovanje niti navdušeno pretiravanje, temveč resnica, ki je objektivno vsebovana v Razodetju.«
Posebej zavrača stališče, da bi morali zaradi protestantskih ugovorov ta naslov opustiti. Pri tem se opira na dela teologa Johanna Adama Möhlerja, da bi spomnil na temeljno razliko med katoliškim in protestantskim pojmovanjem opravičenja. Po katoliškem nauku milost človeške narave ne uniči in ne izključuje njene dejavnosti, temveč jo ozdravlja, povzdiguje in usposablja za svobodno sodelovanje pri Božjem delovanju.
Odrešenje je v celoti odvisno od Kristusa, vendar je Bog hotel svoja ustvarjena bitja pritegniti k uresničevanju in udejanjanju svojega odrešenjskega načrta. To sodelovanje ne uvaja nikakršnega tekmovanja z Božjo vzročnostjo.
Kardinal se sklicuje na sv. Tomaža Akvinskega in spomni, da Bog ustvarjenim bitjem podeljuje dostojanstvo resničnih drugotnih vzrokov, podrejenih njegovemu najvišjemu delovanju. Posebej navaja Summa theologiae (I, q. 23, a. 8, ad 2), kjer Angelski učitelj pojasnjuje, da se Bog poslužuje vmesnih vzrokov ne zaradi pomanjkanja svoje moči, temveč zato, da bi ustvarjenim bitjem podelil dostojanstvo vzročnosti.
To razlikovanje omogoča razumeti, kako je lahko Marijino sodelovanje pri odrešenju resnično, ne da bi se s tem karkoli odvzelo Kristusovi edinstvenosti kot Odrešenika.
Marijin Fiat in njena navzočnost na Kalvariji
Kardinal Müller nato razvije razmislek o edinstvenem mestu Blažene Device v odrešenjskem načrtu. Božjega materinstva ni mogoče skrčiti na biološko dejstvo, saj je Bog hotel, da se učlovečenje Besede uresniči s svobodno privolitvijo tiste, ki jo je izbral za svojo Mater.
Marijin Fiat ob oznanjenju je tako pomenil resnično osebno sodelovanje pri Božjem načrtu. Kardinal gre celo tako daleč, da trdi, da bi človeštvo ostalo izgubljeno, če bi Marija odklonila svojo privolitev. Ob tem pojasni, da jo je Bog izbral od vse večnosti in jo pripravil z milostjo njenega brezmadežnega spočetja.
To sodelovanje se ni končalo z učlovečenjem. Nadaljevalo se je vse do Kalvarije, kjer je Božja Mati ostala ob križanem Sinu ter s svojo vero, pokorščino in ljubeznijo sodelovala pri odrešenjskem delu. Kardinal poudarja neločljivo povezanost teh dveh skrivnosti: telo, darovano na križu za zveličanje sveta, je tisto telo, ki ga je Beseda prejela od Marije. Ona, ki je svobodno sodelovala pri učlovečenju, je bila torej tesno pridružena odrešenju, ki ga je izvršil Sin.
Da bi to resnico osvetlil, ponovno predstavi tradicionalno vzporednico med Evo in Marijo, ki so jo razvili že sv. Justin, Tertulijan in sv. Irenej Lyonski. Kakor je Evina nepokorščina prispevala k padcu človeškega rodu, tako je bila Marijina pokorščina pridružena njegovemu dvigu. Blažena Devica se tako kaže kot nova Eva, pridružena novemu Adamu. Kardinal ob tem spomni na nauk sv. Ireneja, po katerem je Marija s svojo pokorščino postala vzrok odrešenja zase in za ves človeški rod.
Neposreden odgovor na ugovore dokumenta Mater Populi Fidelis
Argumentacija kardinala Müllerja dobi poseben pomen, ko obravnava analogno uporabo naslovov, ki jih pripisujemo Kristusu.
Sveto pismo uči, da je samo en srednik med Bogom in ljudmi, Jezus Kristus. Toda kardinal opozarja, da ta resnica nikakor ne preprečuje govoriti o podrejenem posredništvu duhovnikov, ki so deležni Odrešenikovega duhovništva in njegovega posredniškega delovanja.
Podobno je Kristus Božji Sin po naravi, verniki pa postanejo Božji otroci po posinovljenju. Analogna uporaba istega naslova torej ne pomeni enakosti v dostojanstvu ali vzročnosti. Če to načelo uporabimo za preblaženo Devico, lahko priznamo njeno edinstveno sodelovanje pri odrešenjskem delu, ne da bi jo postavili na isto raven s Sinom.
Kardinal nasprotuje tudi argumentu, da bi morali naslov Soodrešenica zavreči zato, ker se je pojavil razmeroma pozno v zgodovini teologije. Upravičeno razlikuje med obstojem razodete resnice in obdobjem, v katerem se je njena teološka formulacija postopoma izoblikovala. Cerkev je od vsega začetka verovala v učlovečenje Božjega Sina, opozarja kardinal, veliko prej, preden je teologija natančno oblikovala nauk o hipostatični uniji. Poznejši nastanek nekega izraza torej še ne dokazuje, da resnica, ki jo izraža, nima temelja v Razodetju.
Ta argumentacija neposredno nasprotuje omejevalni logiki dokumenta Mater Populi Fidelis. Rimski dokument je uporabo naslova ocenil kot neprimerno zaradi zmede, ki bi jo lahko povzročil. Kardinal Müller pa meni, da te težave zahtevajo strogo doktrinalno pojasnilo, ne pa opustitve tradicionalnega izraza.
Dva kardinala javno zagovarjata isto stališče
V svojem predavanju o Naši Gospe iz Guadalupe in kraljevanju Kristusa Kralja je kardinal Burke spomnil, da se je Drugi vatikanski koncil, čeprav je priznal Marijino dejavno sodelovanje pri odrešenju, odpovedal uporabi naslova Soodrešenica iz ekumenskih ozirov, da ne bi prizadel protestantov. Kardinal Burke te zadržanosti ni sprejel brez pridržkov, temveč je opozoril na nevarnost, da bi takšna previdnost pri izbiri izrazov privedla do oslabitve samega nauka. Marijina prikazovanja v Guadalupe je predstavil kot posebej zgovorno razodetje poslanstva Blažene Device kot Soodrešenice, ki je v celoti podrejeno odrešenjskemu delu Sina.
Zagovor marijanskega nauka se ni omejil na oba kardinala. Zgodovinar Roberto de Mattei je prav tako govoril o Blaženi Devici kot Soodrešenici in splošni Srednici vseh milosti ter njeno poslanstvo povezal z zmago njenega brezmadežnega Srca, napovedano v Fatimi. Ti nastopi pomenijo opazen javni ugovor usmeritvi, ki jo je sprejel Dikasterij za nauk vere in jo je Bratovščina sv. Pija X. prav tako kritizirala že ob objavi dokumenta Mater Populi Fidelis.
Kardinal Víctor Manuel Fernández, prefekt dikasterija in glavni odgovorni za dokument Mater Populi Fidelis, je bil povabljen na srečanje. Ker se ga ni mogel udeležiti, je organizatorjem vseeno poslal dobre želje. Kardinal Claudio Gugerotti, prefekt Dikasterija za vzhodne Cerkve, je kongresu poslal sporočilo podpore, kardinal George Koovakad, prefekt Dikasterija za medverski dialog, pa je bil na njem zastopan.
Spomniti velja, da je kardinal Fernández tri tedne po objavi dokumenta Mater Populi Fidelis pojasnil njegov doseg. Po njegovih besedah formulacija, ki uporabo naslova Soodrešenica označuje za »vedno neprimerno«, ni nameravala za nazaj obsoditi izrazov, ki so jih uporabljali svetniki ali papeži. Njen glavni namen je bil doseči, da se ta naslov ne bi več uporabljal v uradnih dokumentih Svetega sedeža in liturgičnih besedilih.
Dodal je tudi, da se mu vernikom, ki naslov pravilno razumejo, ni treba odpovedati v zasebni pobožnosti ali v razsvetljeni teološki razpravi.
To razlikovanje pa ne odpravi doktrinalnega vprašanja, ki ga postavlja kardinal Müller: če naslov res izraža resnico, vsebovano v Razodetju, zakaj bi bilo treba njegovo uporabo izključiti iz uradnega nauka Cerkve?
De Maria numquam satis: načelo, ki ga zdaj zagovarja
Pozornost zasluži še en del kardinalovega predavanja. Kardinal Müller ponovno poudari tradicionalno načelo De Maria numquam satis, po katerem o veličini Blažene Device nikoli ne moremo povedati preveč, če naše trditve ostajajo skladne z razodeto resnico.
Pojasni, da tega načela ne smemo razumeti kot marijanskega maksimalizma, ki bi ga bilo treba diplomatsko uravnotežiti z minimalizmom. Nasprotno, Marijina veličina razodeva moč Božje milosti, ki ustvarjeno bitje povzdiguje, ne da bi odpravila njegovo svobodo.
Ta izjava odmeva v članku Karen Darantière z dne 19. septembra, v katerem je avtorica geslo De Maria numquam satis postavila nasproti marijanskemu minimalizmu, ki ga je očitala kardinalu Müllerju. Manj kot mesec dni pozneje kardinal tako sprejema načelo, na katero se je avtorica sklicevala v nasprotovanju njegovim stališčem iz leta 2017. Kljub temu se ni vrnil k svojim izjavam o Marijinem devištvu med porodom (virginitas in partu), ki so bile prav tako deležne kritike v omenjenem članku.
Na področju soodrešenja pa je sprememba očitna. Tradicionalno razlikovanje med Kristusovimi zaslugami, s katerimi nas je odrešil po strogi pravičnosti (de condigno), in zaslugami Blažene Device, ki so mu v celoti podrejene (de congruo), ostaja bistveno za natančno opredelitev tega nauka. To razlikovanje je posebej predstavil sv. Pij X. v okrožnici Ad diem illum.
Dikasterij za nauk vere je želel zavreči naslov Soodrešenica, vendar je s tem sprožil nasprotovanje, ki ga morda ni pričakoval. Kardinal Müller, ki je leta 2017 sam nasprotoval temu naslovu, se zdaj znajde ob strani tistih, ki opozarjajo na napade na posebno odliko Božje Matere. V nenavadnem preobratu je prav rimska nota nekdanjega prefekta spodbudila, da se je javno pridružil zagovornikom soodrešenja.
Viri:
- Diane Montagna
- National Catholic Register
- Dikasterij za nauk vere
- FSSPX.Actualités
Slika: Elke Wetzig, Wikimedia Commons, CC BY-SA 4.0.
