„Pahnili ga bomo v razkol!“

Kakor revolucija, je tudi pokoncilsko obdobje na novo opredelilo, kaj je to dober član Cerkve.

V pričevanju, objavljenem leta 2009, malo pred svojo smrtjo, je msgr. Jacques Masson1 (1937–2010) poročal, da je bil njegov škof Jacques Ménager, besen zaradi njegovega sodelovanja pri delu nadškofa Lefebvra, med burno razpravo z njim, leta 1971, je vzkliknil: “Monsignor Lefebvre je integralist, storil je vse, da bi sabotiral Koncil. Pravi, da je zvest papežu, vendar ne uboga Pavla VI.: noče darovati nove maše. No, pa bomo videli, kako daleč bo šel v svoji zvestobi papežu: papež Pavel VI. bo prepovedal mašo svetega Pija V.: ali bo ubogal papeža in daroval novo mašo, ali pa ga bomo pahnili v razkol!”2

Msgr. Ménager je bil pomožni škof v Versaillesu, škof v Meauxu, nato nadškof v Reimsu, predsednik francoske komisije »Pravičnost in mir« (!) francoskega episkopata ob njeni ustanovitvi leta 1967.

Ta anekdota kaže, da bolj ko se pridiga o odprtosti in dialogu, bolj prihaja do nasprotovanj.

Predvsem pa ponazarja pokoncilsko težnjo, da se kot dobrega katoličana opredeljuje tistega, ki je v skladu z revolucionarnim progresivizmom, prav kakor so teoretiki revolucije iz leta 1789 na novo opredelili državljana.3 Tako je škof Daniel Pézeril, pomožni škof v Parizu, našel način, da je profesorju Jérômu Lejeuneu, ki je prišel prosit škofe za podporo v boju proti splavu, v obraz rekel, da je »slab kristjan«. Glede tradicionalne maše se je zloglasni profesor Andrea Grillo nedavno izkazal s trditvijo, da so “tisti, ki jih imenujete ‚tradicionalisti, zvesti Rimu‘, v resnici ljudje, ki so iz različnih razlogov pretrgali vezi z Rimom in niso v odnosu zvestobe.”4

To izključevanje iz kroga uradnih članov Cerkve se ne ukvarja z zakonitostjo. Opazimo protislovje škofa Ménagerja, ki škofa Lefebvra obtožuje »nepokorščine Pavlu VI.«, ker ne daruje nove maše, preden se zaveda, da jo bo treba prepovedati… kar pomeni, da je dovoljena. Še manj se ukvarja s ciljem Cerkve, namreč vero, ki zveličuje in se izraža v pridiganju razodetega nauka in v resničnem in dostojnem liturgičnem obredju. Ukvarjanje z obtožbami o razkolu, ki jih izrekajo »patrioti« nove maše, bi pomenilo preveliko zaupanje v farizejski škandal.5

p. Nicolas Cadiet, FSSPX

Opombe:

  1. Msgr. Jacques Masson (1937–2010) je bil prvi rektor semenišča v Ecônu, preden se je leta 1974 ločil od Bratovščine, ker je obžaloval zaostrovanje tona do Rima. ↩︎
  2. Celotno pričevanje (14 delov) Msgr. Massona je še vedno na voljo na tej spletni strani. ↩︎
  3. Glej na primer: Philippe Pichot-Bravard, La Révolution française, Via Romana, 2015. ↩︎
  4. https://blog.messainlatino.it/2024/06/interview-with-prof-andrea-grillo-on.html ↩︎
  5. IIa IIae q.43 a.7. ↩︎

Sorodni prispevki