Naslednji prispevek je napisal p. Nicolas Cadiet, FSSPX.
Ali se Sveto pismo moti?
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je neka redovnica udeležila tečaja svetopisemskih študij, ki je potekal v skladu z vidiki, ki jih je odprla dogmatična konstitucija Dei Verbum o Božjem razodetju. Njen odziv: »Torej je bilo vse to lažno?« [1]
Pred Koncilom je bil nauk jasen: leta 1442 je koncil v Firencah uvedel izraz »navdih«, da bi opisal delovanje Svetega Duha na avtorje svetih knjig. [2] Iz te posebne vloge Boga sledi, da ima Sveto pismo »Boga za svojega avtorja«. [3]
»Zato tisti, ki trdijo, da lahko avtentični odlomki svetih knjig vsebujejo kakšno zmoto, izkrivljajo katoliški pojem navdiha ali pa samega Boga postavljajo za avtorja zmote.« [4]
Znanstvene raziskave in hipoteze ter vzporedno s tem precej manj znanstvena racionalistična propaganda [5] so uspele zastrašiti eksegete do te mere, da so začeli dvomiti v to nezmotljivost ali »brezhibnost« Svetega pisma, kadarkoli je znanost trdila, da je v njem našla zmoto. Seveda v njem ne smemo iskati znanstvenega namena. Tako Leon XIII. kot Pij XII. [6] sta priznala, da mora ekseget upoštevati miselnost človeških avtorjev, vendar nikdar do te mere, da bi brezhibnost omejil izključno na zadeve, ki zadevajo zveličanje. Kljub temu sta obžalovala, da »se teorija, ki priznava brezhibnost svetih spisov le v tolikšni meri, kolikor poučujejo o Bogu, morali in veri, ponovno razglaša, kljub temu da je bila večkrat obsojena.« [7]
Razprave na Koncilu so odražale ta čustva. Tam, kjer je prvi pripravljalni tekst navajal, da je »celotno Sveto pismo popolnoma brez zmot«,[8] se je glasovanje končalo z dvoumno formulacijo: »Ker je treba vse trditve navdihnjenih avtorjev ali hagiografov šteti za trditve Svetega Duha, je treba razglasiti, da knjige Svetega pisma trdno, zvesto in brez zmot poučujejo resnico, ki jo je Bog zaradi našega zveličanja želel videti zapisano v svetih spisih.«[9]
To je takoj razložil p. Ignace de la Potterie, S.J.,[10] kakor sledi: »Sveto pismo vsebuje “resnico”, ne v znanstvenem smislu, da zgodovinski dogodki, ki jih opisuje, ponujajo zadostna jamstva točnosti za zgodovinarja, ampak v smislu, da nam opisuje tisto, kar se nanaša na vero: uresničevanje – znotraj zgodovine – Božjega načrta odrešenja; to je, razodetje.«[11] Z drugimi besedami, ni več potrebno ukvarjati se z zgodovinskostjo. Leta 2005 je Kompendij Katekizma Katoliške Cerkve ponovil to formulacijo: »18. Sveto pismo … je torej navdihnjeno in brez zmote uči resnice, ki so potrebne za naše zveličanje.«
Če želimo ohraniti dostojanstvo Avtorja Svetega pisma, bo treba ponovno potrditi, da je celotno Sveto pismo brez zmot.
1 Navedeno v La Croix, posebna izdaja, december 2002–januar 2003, str. 34–35.
2 DS 1334.
3 Prvi vatikanski koncil, dogmatična konstitucija Dei Filius, 24. april 1870, DS 3006.
4 Leon XIII., okrožnica Providentissimus, 18. novembra 1893; prim. DS 3291–3294.
5 Prim. Bruno Bioul, Contre-théorie de Jésus: réfutation ciblée de la théorie mythiste de M. Onfray, L’Harmattan, 2024.
6 Pij XII., okrožnica Divino afflante, 30. september 1943, DS 3829–3830.
7 Pij XII., okrožnica Humani generis, 12. avgust 1950, DS 3887.
8 Citirano po Pierre Grelot, Vatican II – La Révélation divine, Vol. 2, Cerf, Unam Sanctam 70b, 1968, str. 349.
9 Dei Verbum 11, poševni tisk je naš.
10 Profesor na Papeškem biblijskem inštitutu (1961–1989) in član Papeške biblijske komisije (1973–1984).
11 Ignace de La Potterie, »Vatican II et la Bible«, v Le deuxième Concile du Vatican (1959–1965) – Actes du colloque organisé par l’École française de Rome [Drugi vatikanski koncil (1959–1965) – Zapisnik simpozija francoske šole v Rimu], (Rim, 28.–30. maj 1986), Rim: École Française de Rome, 1989, str. 490.
12 https://www.vatican.va/archive/compendium_ccc/documents/archive_2005_co…
Viri: La Porte Latine – FSSPX Actualités
