»Želim biti dober pastir, pastir, ki po potrebi daruje svoje življenje za svojo čredo, svojo Cerkev in svojo domovino.« Tako je spregovoril József kardinal Mindszenty, primas Madžarske, ob svojem ustoličenju za nadškofa v Esztergomu, 7. oktobra 1945, v stolnici, uničeni v vojni. Te besede so kmalu postale globoka resnica njegovega življenja.
Kardinal Mindszenty ob slovesnem pontifikalu v dunajski katedrali sv. Štefana, leta 1972.
V 39-ih mesecih svojega delovanja kot primas — do aretacije — je napisal 23 pastirskih pisem. Živel je asketsko, da bi delil pomanjkanje prebivalstva. Ob prazniku Marijinega vnebovzetja leta 1947 je razglasil marijansko leto; 4,6 milijona ljudi se je udeležilo slavij. Komunisti so besneli od jeze. Motili so bogoslužja, povzročali izgrede, zahtevali odstop nekaterih duhovnikov in vodilnih laikov, obrekovali primasa in v njegovo okolje podtikali vohune. Spodbujali so šibke duhovnike, naj zahtevajo njegov odstop. Toda papež Pij XII. je neomajno stal za kardinalom.
26. decembra 1948 je podpolkovnik Decsi s svojimi ljudmi prišel na dom kardinala. Nastopila je ura teme. Svojo žrtev, knezo-primasa in kardinala svete rimske Cerkve, so odvlekli na Andrássyjevo ulico 60 v Budimpešti, hišo, ki jo je že Gestapo uporabljal kot mučilnico. Glavni mučitelj komunističnega terorističnega sistema je bil generalpodpolkovnik Gábor Péter, sadistična pošast, ki je bila osebno navzoča pri mučenjih: od udarcev s koli po ledvicah do zabadanja igel pod nohte. Februarja 1949 je sledil montirani proces. Primas, zlomljen od najhujših mučenj, je sedel na zatožni klopi, njegov pogled je bil tog, glas se mu je tresel. Govoril je, da mu policija ni storila nič hudega. Njegov zagovornik je vneto dodal, da je imel kardinal na Andrássyjevi ulici vse možnosti za obrambo. Nato je za svojega klienta zaprosil za »le« dosmrtni zapor. Smrtno kazen naj mu prihranijo. Sodišče je tej »prošnji« ugodilo, kakor da sodba ne bi bila že mesece vnaprej določena.
Kruto izmenjevanje mučenja, zasliševanja in trpinčenja je trajalo 39 dni in noči. Nekoč je bil kardinal prisiljen, da je gol tekel po zasliševalni sobi, da bi se izognil vbodom z noži in brutalnim udarcem z gumijevko. Grozili so mu, da ga bodo v takšnem stanju pokazali njegovi materi. Končno se je zlomil, navedel imena ljudi, ki so bili mrtvi ali so pobegnili, ter k svojemu podpisu dodal »c.f.« (coactus feci — podpisano pod prisilo). Spomin ga je zapuščal; ni več vedel, kaj počne. Pred njega so pripeljali njegovega mučenega tajnika in druge duhovnike ter grozljivo dogajanje dopolnili s ponarejenimi pismi. Ponarejevalec je kmalu zatem pobegnil v ZDA in tam razkril resnico. V teh 39-ih dneh in nočeh so komunistični rablji zlomili eno najplemenitejših osebnosti Cerkve.
Papež Pij XII. je razkrinkal marksistično sodstvo: »Preganjanje našega ljubljenega sina … brezbožnost preganjalcev in surovost, s katero ga odstranjujejo z njegovega škofovskega sedeža, nas navdajata z globoko skrbjo … Današnji preganjalci Cerkve so nasledniki Nerona. Totalitarna in protiverska država zahteva Cerkev, ki, da bi bila priznana in tolerirana, molči tam, kjer bi morala govoriti … Ali sme papež molčati, ko ta država samovoljno odstavlja škofe in omejuje delovanje Cerkve do te mere, da postane vsako apostolsko delo neučinkovito?«
Svobodni svet je slišal papežev glas in delil njegovo ogorčenje. Ker je zanimanje svobodnega sveta za usodo kardinala ostalo živo, so ga komunisti premestili v zaporniško bolnišnico. Postelja v celici je bila polna mrčesa, vendar se je njegovo stanje izboljšalo v primerjavi s časom pred procesom. Po dveh tednih ga je smela obiskati mati. Zavrnili so mu prepis sodbe in pomoč odvetnika za vložitev pritožbe. V pismu nadškofu Józsefu Gröszu je prosil za pomoč, vendar je bilo pismo ponarejeno tako, da je ustvarjalo vtis, da priznava svoje »zločine« in spodbuja škofe k sporazumu z državo. Ob obisku je mati sina našla v zelo slabem zdravstvenem stanju in zahtevala ustrezno zdravljenje. Namesto tega so ga komunisti premestili v strožji zapor. Kardinal v štirih letih bivanja tam nikdar ni izvedel imena zapora. Zaprli so ga v samico z ogabnimi risbami in napisi na vlažnih, trohnečih stenah.
Od junija 1950 so mu ponovno dovolili darovati mašo; majhna telefonska mizica mu je služila kot oltar. Do leta 1954 je imel kardinal le še polovico svoje nekdanje teže. Nekoč je izgubil zavest, padel in si razbil glavo. Našli so ga v mlaki krvi. Ob naslednjem obisku je njegova prestrašena mati znova prosila za ustrezno oskrbo. Njegovo zaporništvo je trajalo do jeseni 1956.
Toda še bolj dramatična kot vsa ta leta so bila njegova zadnja leta življenja. Ob 25. obletnici aretacije je prejel pismo papeža Pavla VI., ki ga je obvestil, da je esztergomski škofijski sedež izpraznjen. Pavel VI. je bil časten človek, ki je spoštoval celo dogovore z ljudmi, ki so poosebljali laž. Kardinal je protestiral iz strahu, da bi njegova odstavitev v srca vernikov vnesla zmedo. 5. februarja je Vatikan oznanil, da je kardinal odstopil s položaja. Z globokim obžalovanjem je moral pojasniti, da ni odstopil, temveč je bil razrešen. Odločitev je sprejel. Svoje spomine pa je končal z grenkimi besedami: »Tako sem stal na pragu popolnega izgnanstva.« 6. maja 1975 je junaški primas Madžarske umrl v bolnišnici usmiljenih bratov na Dunaju.
»Preganjanje Cerkve je kakor Janusova glava – ima dva obraza. Eden kaže hvalevredno podobo svobode, drugi razkriva divji pogled nestrpnega despota. Človekove pravice in svoboda so dobrodošle na pragu, ko pa se ta zapre, so vse pravice neusmiljeno poteptane.« – kardinal Mindszenty, 7. novembra 1946.
Vir: Der heroische Hirte – posebna številka Kirche in Not št. 5, julij 1986 – fsspx.at
