V številki revije La Nef z dne 29. aprila 2026 p. Cyrille, menih iz Le Barrouxa v Franciji, javno skuša popraviti msgr. Athanasiusa Schneiderja, pomožnega škofa v Astani (Kazahstan), ki je 24. februarja naslovil na papeža Leona XIV. bratski poziv, naj zgradi most do Duhovniške bratovščine sv. Pija X. Po mnenju benediktinskega meniha se zdi, da je namesto mostu do Bratovščine mogoče postaviti le dvižni most.
Po njegovem mnenju »trije združeni elementi resno dejanje nepokorščine potisnejo v logiko razkola: objektivni element – dejanje, ki po svoji naravi rani vidno edinost Cerkve; subjektivni element – vztrajanje v zavračanju podreditve papeževi avtoriteti, ki prepoveduje takšno dejanje; in ekleziološki element – sposobnost samostojnega delovanja po lastnih merilih in z lastno hierarhično mrežo. Ali lahko škof Schneider iskreno trdi, da teh treh elementov pri posvečenjih v Écônu ni?«
Menih meni, da škofa – z veliko pobožnostjo – usmerja na pravo pot:
»Moj namen nikakor ni postavljati pod vprašaj iskrenosti ali skrbi za edinost pri škofu Schneiderju, temveč ga povabiti k celovitejšemu branju normativnih in učiteljskih besedil, ki določajo okvir te razprave. Treba je namreč spomniti, da po učenju vseh klasičnih katoliških teologov papež, kadar kot pastir in učitelj vseh vernikov nagovarja vernike, da bi razsodil o nekem dogmatičnem dejstvu – v tem primeru o tem, ali je neko dejanje razkolniško ali ne – vrši svojo nezmotljivost.«
Kljub vsej retorični previdnosti p. Cyrille močno spominja na človeka, ki poučuje lastnega župnika – v tem primeru škofa in povrh vsega še strokovnjaka za patristiko:
»Četudi bi hipotetično priznali neposredno nepokorščino, zgleda sv. Atanazija ni mogoče posploševati, da bi opravičili vsako resno nepokorščino. Vsaka kriza ima svoje posebne značilnosti. Sklicevanje na preteklost nas mora voditi k previdnosti pri sodbah, ne pa nam služiti kot strelivo za upravičevanje kateregakoli današnjega položaja. Anahronizem je v zgodovini resnična nevarnost.«
Argument Bratovščine sv. Petra
V resnici se zdi, da so člani nekdanjih skupnosti Ecclesia Dei veliko bolj krivi tega anahronizma, kot pa škof Schneider. Na to opozarja p. Dominique Boulet, prior Duhovniške bratovščine sv. Pija X. v Langleyju v Kanadi, v odprtem pismu p. Danielu Geddesu, duhovniku Bratovščine sv. Petra v Vancouvru. P. Geddes je avtor vrste katehetskih razlag o skrivnosti Cerkve, objavljenih v tedenskem župnijskem glasilu.
Kot ugotavlja p. Boulet, kaže veliko učenost:
»S sklicevanjem na tehtne avtoritete, kot so papeži Pij IX., Leon XIII. in Pij XI., pa tudi na svetnike, kot so sv. Avguštin, sv. Alfonz Ligvorij, sv. Janez od Križa in p. Pij, želi p. Geddes pokazati, da so katoličani vedno dolžni ne le priznavati papeža, ampak ga tudi ubogati v vseh okoliščinah, ne glede na vse.«
Toda v tej razlagi manjka nekaj bistvenega:
»Ob branju tako energične predstavitve manjka neka pomembna razjasnitev. Dejstvo je, da vsi avtorji, navedeni v tej študiji, pripadajo preteklosti in da se nihče izmed njih ni moral soočiti s sedanjim položajem, ki že šestdeset let prizadeva našo sveto Mater Cerkev.«
P. Boulet nadaljuje:
»Noben izmed teh avtorjev si ni mogel niti predstavljati, da bo nekega dne papež podpisal izjavo, po kateri je ‘raznolikost verstev hotena od Boga’, kakor je to storil papež Frančišek v Abu Dabiju. Prav tako si niso mogli predstavljati, da bi papež sodeloval pri poganskem obredu Pačamame v vatikanskih vrtovih, kakor je to storil isti papež Frančišek leta 2019.«
In še:
»Noben od teh avtorjev si ni mogel predstavljati, da bo papež Leon XIV., pravi naslednik svetega Petra, v Vatikanu uradno in z vsemi častmi sprejel gospo Sarah Mullally, oblečeno v škofovsko vijolično opravo in z naprsnim križem, tako imenovano canterburyjsko nadškofinjo in primasinjo anglikanske skupnosti, ki je v resnici krivoverska in razkolniška skupnost.«
Skratka, argumentacija duhovnika Bratovščine sv. Petra je po mnenju p. Bouleta anahronistična in daleč od dejanskega stanja. Zato ga bratsko vabi, naj razširi pogled na sedanje razmere:
»Dragi pater, to je resničnost neprimerljive krize v Cerkvi, v kateri se zmote proti veri širijo, žal, celo z blagoslovom rimskih oblasti! V Cerkvi nismo v normalnem položaju in to morate priznati. Ne tiščite glave v pesek kakor noj, ki skuša prezreti nevarnost.«
Nadaljuje:
»Pater, nismo več v času papeža Pija XII., temveč pod Leonom XIV., papežem, ki trdi, da ostaja zvest dediščini svojega predhodnika Frančiška, človeka, ki je Cerkvi povzročil veliko škodo. To je žalostna resničnost, s katero se morava pogumno soočiti tako Vi kakor jaz.«
P. Boulet upravičeno meni, da takšna »nojevska pastorala« dolgoročno ni vzdržna, prav tako ne molk pred sedanjimi zmotami:
»Duhovniška bratovščina sv. Pija X. prihaja na pomoč dušam, ki jih premetava vihar cerkvene krize. Ponuja jim zdrav nauk, veljavne zakramente in svobodo oznanjanja resnice ter obsodbe zmot. Tudi v okviru osebne župnije, kakršna je Župnija Svete družine, Bratovščina sv. Petra nima svobode učiti resnice v celoti ali obsojati zmot, ki so za duše smrtonosne, ker ogrožajo vero, brez katere ni mogoče ugajati Bogu. Duhovnikom Bratovščine sv. Petra ni dovoljeno kritizirati nove maše. Ni jim dovoljeno kritizirati papeža, tudi kadar ta deluje v neposrednem nasprotju z vero, kakor se je to večkrat zgodilo v zadnjih letih.«
Edina obramba Bratovščine sv. Petra je, da tradicionalno mašo predstavlja kot svojo lastno karizmo, ne more pa reči, da zavrača Novus Ordo iz doktrinalnih razlogov.
P. Boulet sklene:
»Dragi p. Geddes, nismo v normalnem položaju. Naša sveta Mati Cerkev je v dramatičnem stanju in to morate priznati.«
V tem stanju nujnosti pa, dodaja:
»Duhovniška bratovščina sv. Pija X. ne trdi, da je ona sama barka zveličanja, je pa kakor rešilni čoln, ki dušam dobre volje ponuja rešilne jopiče, da bi se izognile brodolomu.«
To je tisto, kar je nadškof Marcel Lefebvre ob škofovskih posvečenjih leta 1988 imenoval »operacija preživetja«.
Viri: kath.net, Rorate Cæli, La Nef, FSSPX-Canada – DICI št. 468, maj 2026
