Teološki in kanonski odgovor na očitke o škofovskih posvečenjih, pokorščini in izobčenjih
Po škofovskih posvečenjih, ki so bila 1. julija 2026 v Écônu, so se v številnih medijih pojavile izjave, da je Duhovniška bratovščina sv. Pija X. stopila v razkol ter da so njeni škofje in duhovniki podvrženi najstrožjim cerkvenim kaznim.
Podobna opozorila so bila objavljena tudi na Hrvaškem, med drugim na spletni strani župnije Presvete Trojice v Splitu, od tam pa so jih povzeli številni mediji. Tudi v Sloveniji so bili objavljeni komentarji in razlage posameznih cerkvenih predstavnikov in teologov, ki so dogodke predstavili kot dokončen dokaz razkola Duhovniške bratovščine sv. Pija X.
Ker se v teh razlagah skoraj izključno predstavlja ena stran, želimo predstaviti tudi razloge, zaradi katerih Bratovščina meni, da takšna presoja ni ne teološko ne kanonsko utemeljena.
Pri tem se ne opiramo na osebna mnenja ali čustvene odzive, ampak na tradicionalni nauk Cerkve, cerkveno pravo ter dela priznanih katoliških teologov in kanonistov. V tem smislu nadaljujemo razmišljanje, ki ga je v članku »Zakaj ni razkola in zakaj so izobčenja nepravična ter neveljavna« predstavil don Daniele Di Sorco, duhovnik Duhovniške bratovščine sv. Pija X.
Kaj je razkol?
Beseda »razkol« se danes pogosto uporablja zelo ohlapno. V katoliški teologiji pa ima natančno določen pomen.
Eden največjih katoliških teologov, kardinal Tommaso de Vio – Kajetan, v komentarju k Summa Theologiae sv. Tomaža jasno uči, da že sama nepokorščina papežu še ne pomeni razkola. Razkol nastane šele tedaj, ko kdo zavrne papeža kot vrhovnega predstojnika Cerkve in se noče več podrediti njegovi oblasti.
To razlikovanje je bistveno. Katoličan lahko v posamezni zadevi odkloni pokorščino, pa kljub temu ostane v polnem priznanju papeškega prvenstva.
Prav to Bratovščina trdi zase. Pri vsaki sveti maši njeni duhovniki molijo za rimskega papeža in krajevnega škofa, ob koncu češčenj Najsvetejšega se intonira prošnjo za papeža. Nikdar niso izvolili svojega papeža, niso ustanovili nove Cerkve in nikdar niso zanikali papeškega primata.
Če kdo priznava papeža kot Kristusovega namestnika, moli zanj in se ima za člana Katoliške Cerkve, ga po tradicionalni teologiji ni mogoče preprosto razglasiti za razkolnika samo zato, ker se v določenih okoliščinah ni podredil posameznemu ukazu oz. se z nekaterimi odkloni in drugačnimi pojmovanji ne strinja.
Ali so škofovska posvečenja brez papeškega mandata sama po sebi razkolniško dejanje?
Zgodovina Cerkve na to vprašanje odgovarja nikalno.
Prvih dvanajst stoletij krščanstva škofov praviloma ni imenoval papež. Sedanji sistem papeškega pridržka pri imenovanju škofov se je postopoma razvil šele v poznem srednjem veku.
To pomeni, da zahteva po apostolskem mandatu spada na področje cerkvenega prava, ne Božjega prava. Božjega prava pa je nekaj drugega: da škof ostane v občestvu z rimskim papežem.
Poleg tega noben pomemben predkoncilski kanonist ali teolog ni učil, da je vsako škofovsko posvečenje brez apostolskega mandata že samo po sebi razkolniško dejanje, tudi zadnji Zakonik cerkvenega prava ga ne uvršča tja.
Do sredine 20. stoletja je bilo takšno dejanje kaznovano s suspenzom pri izvrševanju službe, ne pa z izobčenjem.
Šele v novejšem obdobju se je začelo enačiti škofovsko posvečenje brez papeškega mandata z razkolom, čeprav takšna razlaga nima opore v klasični kanonski tradiciji.
Prav tako Bratovščina svojim škofom ne pripisuje oblasti cerkvenega upravljanja nad škofijami ali verniki, torej jurisdikcije – njeni škofje nimajo redne jurisdikcije nad krajevnimi Cerkvami. Njihova naloga je predvsem ohranjati zakramentalno življenje Cerkve: posvečevati nove škofe in duhovnike, podeljevati birmo ter opravljati druge naloge, ki izvirajo iz samega zakramenta svetega reda.
Ali je pokorščina papežu absolutna?
Katoliško izročilo na to jasno odgovarja, da ni. Sv. Tomaž Akvinski uči, da predstojniku ni dovoljeno izkazovati pokorščine, kadar bi njegov ukaz nasprotoval veri, Božji postavi ali zveličanju duš.
Enako načelo najdemo pri papežu Leonu XIII. in pri velikem dominikanskem teologu Juanu de Torquemadi. Torquemada celo izrecno piše, da nepokorščina rimskemu papežu ni razkol, kadar papežev ukaz nasprotuje veri ali zveličanju duš. To ni mnenje enega samega avtorja, ampak del klasičnega katoliškega teološkega izročila.
Bratovščina zato ne trdi, da papežu ni treba biti pokorna. Prav nasprotno. Trdi pa, da pokorščina nikdar ne more zahtevati sprejetja naukov ali praks, za katere je človek po vesti prepričan, da nasprotujejo večnemu nauku Cerkve.
Prav v tem vidi razlog za svoje ravnanje.
Stanje nuje
Od svojega nastanka Bratovščina zatrjuje, da v Cerkvi obstaja izredno stanje glede ohranitve katoliške vere in tradicionalnega bogoslužja. Prav na tej podlagi razume tudi škofovska posvečenja. Ne kot dejanje upora, ampak kot dejanje nuje.
Tudi cerkveno pravo pozna takšne primere.
Kanona 1323 in 1324 določata, da cerkvene kazni ni mogoče uporabiti ali pa jo je treba omiliti, kadar je nekdo ravnal zaradi stanja nuje oziroma je vsaj razumno menil, da takšno stanje obstaja, četudi bi se morda v tem motil.
Ni potrebno, da bi se vsi strinjali s presojo Bratovščine, toda že samo cerkveno pravo priznava, da takšna presoja bistveno vpliva na vprašanje kazenske odgovornosti. Zato ni mogoče preprosto trditi, da je vsaka kazen kar samoumevno nastopila. Lahko omenimo tudi pravico do pravičnega postopka in do obrambe, vendar je jasno, da tega filma v današnji Cerkvi ne bomo videli in ga v premnogih primerih žal ne vidimo.
Ali so izobčenja zato veljavna?
Prav tu je osrednje vprašanje. Če dejanje samo po sebi ni razkolniško in če cerkveno pravo samo predvideva možnost stanja nuje, potem ni mogoče mimo vprašanja, ali so bile kazni sploh veljavno izrečene.
Bratovščina meni, da niso bile.
To stališče ne temelji na zanikanju papeške oblasti, ampak na prepričanju, da niso bili izpolnjeni pogoji za kaznivo dejanje razkola in da cerkveno pravo v izrednih okoliščinah samo omejuje uporabo kazenskih določb.
Gre torej za pravno in teološko vprašanje, ne za upor proti papežu.
Kaj pa zakramenti?
V javnosti se pogosto ustvarja vtis, da bi domnevno izobčenje pomenilo tudi neveljavnost zakramentov.
To ne drži.
Veljavnost zakramentov je ločeno vprašanje. Sveta maša, birma, mašniško in škofovsko posvečenje, ki jih opravljajo veljavno posvečeni škofje, so veljavni.
Papež Frančišek je leta 2015 vsem duhovnikom Bratovščine osebno podelil redna pooblastila za veljavno in dovoljeno spovedovanje, nato pa jih je trajno potrdil.
Leta 2017 je Sveti sedež omogočil tudi redno sklepanje zakonskih zvez vernikov, ki obiskujejo apostolat Bratovščine.
O vprašanju veljavnosti zakramentov sicer podrobneje pišemo v posebnem prispevku.
Ljubezen do Cerkve
Največja zmota bi bila misliti, da Bratovščina deluje proti Cerkvi.
Njeni ustanovitelj, nadškof Marcel Lefebvre je vse življenje poudarjal, da želi ohraniti tisto, kar je Cerkev vedno učila in posvečevala. Enako velja tudi danes. Bratovščina ne želi ustanoviti vzporedne Cerkve. Ne želi novega nauka. Ne želi nove oblasti. Želi ostati zvesta katoliški veri, kakor jo je Cerkev vedno oznanjala.
Prav zato njeni duhovniki pri vsaki sveti maši molijo za papeža in krajevnega škofa.
Sklep
Namen tega prispevka ni poglabljati razdeljenosti ali kogarkoli osebno napadati, želimo le pokazati, da vprašanje kanoničnega položaja Duhovniške bratovščine sv. Pija X. ni tako preprosto, kakor se pogosto predstavlja v javnosti.
Že obstoj obsežne teološke in kanonske razprave kaže, da teh vprašanj ni mogoče razrešiti z nekaj medijskimi izjavami ali kratkimi oznakami.
Vse vernike zato spodbujamo, naj o teh vprašanjih presojajo mirno, na podlagi katoliškega nauka, cerkvenega prava in preverljivih zgodovinskih dejstev.
Najvišji zakon Cerkve ostaja isti, kakor ga povzema zadnji kanon Zakonika cerkvenega prava: »Zveličanje duš mora biti vedno najvišji zakon Cerkve.« (Salus animarum suprema lex.)
Prav temu cilju želi služiti tudi Duhovniška bratovščina sv. Pija X.
