Danes obhajamo enega največjih praznikov Presvete Device Marije: njeno vnebovzetje. Cerkev nas danes vabi, naj pogledamo proti nebu, kajti v Mariji nam kaže tisto, kar želi Bog uresničiti tudi v nas. Marija je že prispela na cilj, h kateremu mi še potujemo. Ona je že z dušo in telesom vstopila v slavo, ki je predmet našega upanja.
Zato je današnji praznik predvsem praznik zmage Božje milosti. Bog je v Mariji že od začetka storil nekaj posebnega: obvaroval jo je izvirnega greha, jo obdaril s posebno milostjo, jo naredil vredno, da postane Mati njegovega Sina, ob koncu njenega zemeljskega življenja pa ni dopustil, da bi bilo njeno telo podvrženo razpadanju v grobu.
Toda če jo danes gledamo že v nebeški slavi, je dobro, da si zastavimo vprašanje: kakšna je bila Marija na zemlji? Kakšno je bilo njeno življenje, ki jo je pripeljalo do te slave?
Kajti Bog nam Marije ni dal samo zato, da bi jo občudovali. Dal nam jo je kot zgled. Papež Leon XIII. v okrožnici Magnæ Dei Matris pravi: »Glej torej, kako nam je Bog, resnično dober in previden, v Mariji dal popoln zgled vsake kreposti.«
Zato danes premišljujemo o dveh med seboj povezanih stvareh: o krepostih Presvete Device in o slabostih naše človeške narave. Ko razumemo, kako zelo je bila Marija napolnjena z Božjo milostjo, bomo bolje razumeli tudi, česa nas je Bog želel osvoboditi; ko pa razumemo svoje lastne slabosti, bomo bolje razumeli, zakaj je Marija za nas tako velik zgled in pomoč.
Sveti Tomaž Akvinski uči, da so nadnaravne kreposti kakor poganjki milosti. Kakor iz korenine rastejo veje in sadovi, tako iz Božje milosti izvirajo vera, upanje, ljubezen in druge kreposti. Čim popolnejši pa je izvir, tem popolnejši morajo biti njegovi učinki.
Marijina milost pa je bila izredna. Ona je bila Božja Mati. Njena milost je bila sorazmerna njenemu dostojanstvu. Zato je Marija imela vse vlite kreposti in darove Svetega Duha v najvišji meri, ki je mogoča ustvarjenemu bitju.
Najprej v njej vidimo vero.
Elizabeta ji pravi: »Blagor ji, ki je verovala!« Marija je verovala Božji besedi tedaj, ko je bilo to, kar je Bog oznanil, s človeškega vidika nerazumljivo. Ni zahtevala, da ji Bog najprej pokaže vse, kar se bo zgodilo. Ko je sprejela Božjo voljo, je preprosto rekla:
»Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi.«
To je prava vera. Ne verovati samo takrat, ko razumemo, ampak verovati Bogu zato, ker je Bog.
Zato je Marija za nas poseben zgled. Kristus je od prvega trenutka svojega človeškega bivanja gledal Boga v blaženem gledanju in zato ni imel vere na način, kakor jo imamo mi. Marija pa je živela iz vere. Ni vsega videla, vendar je verovala.
Enako lahko rečemo za upanje. Marija se ni opirala na to, kar je lahko videla. Njeno življenje ni bilo videti kot življenje zemeljske varnosti: revščina, preganjanje, beg v Egipt, negotovost, nato pa križ in smrt njenega Sina. Kljub temu njeno upanje nikoli ni omahnilo, ker je bilo ukoreninjeno v Bogu.
Predvsem pa je bila v njej ljubezen.
Takoj po oznanjenju Marija odide k Elizabeti. Ona, ki je postala Božja Mati, se ne zapre vase, ampak gre služit. Vrh te ljubezni pa vidimo na Kalvariji. Tam ostane ob svojem Sinu, ko so ga skoraj vsi drugi zapustili.
Marijina ljubezen ni bila samo čustvo. Bila je zvestoba, služenje in žrtev.
V njej vidimo tudi popolno zmernost. V nas je po izvirnem grehu ostal nered: naše strasti pogosto želijo tisto, za kar razum ve, da ni dobro. Človek ve, kaj bi moral storiti, vendar ga njegove strasti vlečejo v drugo smer.
Pri Mariji tega ni bilo. Ni imela tega, kar teologija imenuje fomes peccati, nagnjenja h grehu, ki je posledica izvirnega greha. V njej so bile strasti popolnoma podrejene razumu, razum in volja pa Bogu.
Zato je Marija podoba tega, kar naj bi človek bil: notranje urejen, svoboden in popolnoma podrejen Bogu.
Tu pridemo tudi do vprašanja človeških slabosti.
Sveti Tomaž govori o Kristusu in razlikuje dve vrsti telesnih slabosti. Obstajajo slabosti, ki pripadajo običajnemu človeškemu stanju: lakota, žeja, utrujenost, trpljenje in smrt. Kristus jih je prostovoljno vzel nase.
Obstajajo pa tudi slabosti, ki izvirajo iz posebnih vzrokov: osebnega greha, bolezni, telesne neurejenosti ali drugih posledic, ki niso nujne za samo človeško naravo. Takih slabosti Kristus ni imel.
Kaj pa njegova Mati?
Tudi Marija je bila podvržena običajnim človeškim trpljenjem. Lahko je bila utrujena, lačna in žejna. Trpela je. Na koncu je tudi umrla, čeprav ne kakor umiramo mi ljudje, saj je v bistvu le mirno zaspala in v njej ni bilo tega mučnega pretrganja zaradi ločitve duše od telesa ter vseh drugih s smrtjo povezanih muk in bolečin. V njej namreč ni bilo tistih slabosti, ki so povezane z grehom.
Marija ni imela osebnega greha. Ni imela nagnjenja h grehu. In po teološkem izročilu ni bila podvržena boleznim in telesnim neurejenostim, ki izvirajo iz padlega stanja človeka, temveč je bila obvarovana tudi vsega tega.
Zakaj je Bog Marijo tako posebej pripravil?
Ker je bilo njeno poslanstvo edinstveno.
Najprej je morala dati človeško telo samemu Božjemu Sinu. Kakor je Oče iz svoje božanske biti rodil Sina, ki mu je popolnoma enak, tako je Marija po delovanju Svetega Duha iz svoje človeške tvari dala Kristusu njegovo človeško telo.
Zato je med Kristusom in njegovo Materjo obstajala izredna podobnost.
Toda ta podobnost ni bila samo telesna. Bila je tudi duhovna. Njuni srci sta bili združeni v ljubezni do Boga in do ljudi.
Prav to vidimo pod križem.
Kristus se daruje Očetu za odrešenje sveta, Marija pa stoji ob njem. Ne more trpeti namesto njega, vendar je njeno srce tako združeno z njegovim, da sodeluje pri njegovi bolečini, zato soodrešenje.
Lahko rečemo, da sta imela eno srce in ista čustva, kajti med njima je obstajala edinstvena naravna in nadnaravna povezanost.
In zdaj lahko razumemo, zakaj je današnje vnebovzetje tako lep zaključek te teme.
Marija, ki je bila v življenju, ljubezni in trpljenju popolnoma združena s Kristusom, je zdaj z njim združena tudi v slavi.
Danes nam kaže cilj človeškega življenja.
Naše telo ni nekaj nepomembnega. Bog nas ni ustvaril kot duše, ujete v telesu. Ustvaril nas je kot enotnost duše in telesa. Zato nas Marijino vnebovzetje spominja tudi na to, da želi Bog odrešiti celotnega človeka.
Mi še vedno nosimo posledice izvirnega greha. Utrujamo se, zbolevamo, trpimo, se staramo in umiramo. Toda to ni zadnja beseda o človeku.
Marija je že tam, kamor moramo mi šele priti.
Zato je današnji praznik za nas praznik upanja.
Hkrati pa je tudi klic.
Če želimo nekega dne deležiti Marijine slave, moramo že zdaj posnemati njeno zemeljsko življenje. Do njene slave ne moremo priti brez njenih kreposti.
Zato jo prosimo za njeno vero, kadar ne razumemo Božjih poti.
Prosimo jo za njeno upanje, kadar se nam zdi, da ni izhoda.
Prosimo jo za njeno ljubezen, kadar od nas zahteva žrtev.
Prosimo jo za njeno čistost in notranjo urejenost, kadar nas naše lastne slabosti vlečejo v greh.
Predvsem pa jo prosimo, da bi se tudi mi naučili izgovoriti njeno najmodrejšo besedo:
»Fiat – zgôdi se mi po tvoji besedi.«
Kajti to, kar danes gledamo v Mariji, ni nekaj, kar bi bilo našemu življenju popolnoma tuje. To je cilj, h kateremu nas Bog kliče.
Ona je že v slavi duše in telesa. Mi smo še na poti.
Naj nas zato naša nebeška Mati vodi po tej poti, da se bomo nekoč, osvobojeni greha in očiščeni vseh svojih slabosti, pridružili njej in vsem svetim v nebeški slavi.
