V zadnjem času sta v katoliškem medijskem prostoru bila dva prispevka, ki se dotikata zgodovine nadškofa Marcela Lefebvra, Bratovščine sv. Pija X. (FSSPX), škofovskih posvečenj leta 1988 v povezavi z letošnjimi in nastanka Bratovščine sv. Petra (FSSP). Prvi je bil pogovor s p. Stjepanom Androićem, prvim hrvaškim duhovnikom Bratovščine sv. Petra, objavljen na portalu Bitno.net. Drugi je podkast z naslovom Spreobrnenje ragbijaša, ki je doživel vojno za Slovenijo in postal duhovnik| Antony Sumich, objavljen na kanalu Župnije Grosuplje v okviru oddaje podkasta Kdo kakor on.
Oba prispevka se dotikata pomembnih zgodovinskih in teoloških vprašanj. Prav zato bi pričakovali, da bodo zgodovinska dejstva predstavljena natančno, da bodo trditve podprte z viri in da bodo poslušalci jasno mogli ločiti med dokumentiranimi dogodki, njihovimi razlagami ter osebnimi presojami. Žal pa se ob poslušanju in preverjanju nekaterih navedb pojavljajo resni pomisleki. Ti niso zgolj malenkostne pripombe k posameznim datumom, temveč zadevajo sam način predstavljanja zgodovine, iz katerega se nato izpeljujejo precej daljnosežni sklepi o ravnanju nadškofa Lefebvra, p. Josefa Bisiga in drugih duhovnikov.
Če se nekdo loti zgodovine, ki je za katoličane še danes tako pomembna in boleča, potem samozavesten nastop, duhovniški položaj ali pripadnost kanonično priznani ustanovi še niso zagotovilo, da je njegova predstavitev tudi zgodovinsko korektna. Še manj pa so opravičilo za nenatančnost.
Kaj je p. Bisig dejansko zagovarjal?
Pri pogovoru s p. Androićem je treba posebej opozoriti na vprašanje škofovskih posvečenj brez papeškega mandata in na vlogo p. Josefa Bisiga. Gre za eno od ključnih vprašanj, ki so v osemdesetih letih privedla do razhajanj med nadškofom Lefebvrom in delom duhovnikov, ki so pozneje ustanovili Bratovščino sv. Petra oz. druge skupnosti pod okriljem Papeške komisije Ecclesia Dei.
Tu ni dovolj, da se dogodke predstavi v nekaj stavkih in nato iz njih izpelje preprosto nasprotje med pokorščino in nepokorščino. Potrebna je zgodovinska rekonstrukcija, ki upošteva dejansko vsebino razprave, tedanje okoliščine in argumente posameznih udeležencev – za in proti.
P. Josef Bisig seveda ni bil nekdo, ki bi se naključno znašel ob strani razprave, zato je prav, da mu tudi mi damo mesto, ki mu pripada. Predstavnika FSSP ga kot soustanovitelja svoje Bratovščine seveda razumljivo postavljata v ospredje, kakor je tudi prav. Nadškof Lefebvre mu je zaupal vodenje teološke komisije, ki je obravnavala vprašanje škofovskih posvečenj brez papeškega mandata. V okviru tega dela je Bisig pripravil razpravo Glede škofovskega posvečenja proti papeževi volji (Du sacre épiscopal contre la volonté du Pape), na katero je nadškof Lefebvre odgovoril z obsežnimi lastnoročnimi pripombami, kar navaja škof Tissier v Nadškofovi biografiji.
To je pomembno. Ne govorimo o nekem nepomembnem osebnem nesoglasju, temveč o resnem teološkem in cerkvenopravnem vprašanju, ki so ga obravnavali ljudje, ki so se zavedali njegove teže.
Bisigovo stališče je bilo, da bi škofovsko posvečenje brez papeškega mandata poseglo v papeževo prvenstvo jurisdikcije, saj je določanje podrejenih pastirjev povezano z njegovo oblastjo v Cerkvi. Podobne pomisleke je pred tem izrazil tudi p. Philippe Le Pivain. Po prikazu škofa Bernarda Tissierja de Malleraisa v biografiji Marcel Lefebvre: The Biography (izvorno je seveda izšla v francoščini), je Lefebvre po branju Le Pivainove razprave pripomnil: »To je nauk Cerkve.« Toda dodal je tudi bistveni pomislek: ta nauk predpostavlja katoliškega papeža, do katerega je mogoče dostopati.
Že ta podatek pokaže, da vprašanje ni bilo tako preprosto, kot se ga včasih prikazuje. V razpravi niso sodelovali ljudje, ki bi jim bilo vseeno za papeško prvenstvo ali za apostolskost Cerkve. Prav nasprotno: spor se je vrtel okoli tega, kako razumeti papeževo oblast in dolžnosti v izrednih razmerah, za katere je Lefebvre menil, da so nastopile v Cerkvi, za kar je pa je tudi navajal dejstva – berimo recimo njegovo Odprto pismo zmedenim katoličanom (upamo, da bo že kmalu na voljo v slovenščini, ker delamo na tem).
Bisig je zagovarjal eno razumevanje posledic posvečenj brez papeškega mandata, Lefebvre pa je menil, da je treba v presojo vključiti tudi konkretno stanje v Cerkvi, vprašanje ohranitve katoliškega duhovništva in maše ter zagotovitev škofovskega nasledstva, da se lahko še naprej posvečuje duhovnike. Škof Tissier de Mallerais v svoji biografiji opisuje različna stališča Lefebvrovih sodelavcev in njihove pomisleke. To ni isto kot dokaz, da je obstajal enoten, skupno podpisan dokument štirih ali petih teologov (treba se je odločiti – so bili štirje, ali jih je bilo pet?), ki bi z dokončnim sklepom razglasil, da je vsako posvečenje brez papeškega mandata nujno razkolniško.
Prav tu se začne težava z nekaterimi javnimi pripovedmi o teh dogodkih. Resnično zgodovinsko jedro se pomeša z dodatki in interpretacijami, ki jih je treba šele dokazati. Če želimo zgodovino predstaviti korektno, potem moramo pokazati, kaj viri dejansko povedo, in ne zgolj ponoviti tiste različice, ki najbolje podpira našo današnjo cerkveno pozicijo.
Nastanek Bratovščine sv. Petra je treba razumeti v kontekstu teh razhajanj in dogodkov leta 1988. Vendar bi bilo zgodovinsko poenostavljanje, če bi celotno zgodbo zreducirali na en sam dokument, en sam pogovor ali na preprosto nasprotje med ljudmi, ki naj bi bili pokorni, in drugimi, ki naj bi to zavračali. Različna presoja škofovskih posvečenj je bila pomemben dejavnik, vendar je treba dogodke predstaviti v vsej njihovi teološki, zgodovinski in cerkvenopravni kompleksnosti.
Pet teologov (ali štirje?), skupno poročilo in podpisani sklep: kje je dokaz?
V podkastu p. Anthony Sumich pripoveduje, da naj bi nadškof Lefebvre prosil štiri ali pet najboljših teologov Bratovščine sv. Pija X., naj preučijo, ali lahko škof posveti drugega škofa brez dovoljenja Rima in pri tem ostane v občestvu s Cerkvijo. Po njegovi pripovedi naj bi delo trajalo tri do štiri mesece, na koncu pa naj bi nastal dokument, ki so ga vsi podpisali. Sklep naj bi bil, da škof brez papeškega mandata ne more posvetiti drugega škofa in pri tem ostati zvest katoličan; sicer naj bi šlo za razkol.
Sumich nato v pripoved vključi p. Bisiga in p. Franza Schmidbergerja ter pojasnjuje, kako naj bi se Bisig pozneje postavil proti Lefebvru, medtem ko naj bi se drugi umaknili, ker so domnevali, da nadškof pač ve nekaj, česar oni ne vedo. Iz tega se ustvari podoba, po kateri naj bi bila skupina teologov sprva enotna, da so celo podpisali skupni dokument, nato pa naj bi se nekateri zaradi avtoritete nadškofa Lefebvra uklonili njegovemu stališču, medtem ko naj bi Bisig vztrajal pri svojem in celo nadškofu dejal, da kako, da saj so vsi podpisali dokument in da ne more tega kar tako zavreči ter narediti po svoje.
Toda kje je ta dokument? Kdo ga je napisal? Kdo ga je podpisal? Kje je objavljen? Kje ga lahko preberemo v celoti?
Biografija škofa Tissierja de Malleraisa potrjuje, da se je Lefebvre s svojimi sodelavci posvetoval o vprašanju škofovskih posvečenj brez papeškega mandata, da so obstajala različna stališča in da je Bisig svoje pomisleke pisno predstavil, kakor tudi, da je pri svojem vztrajal. Ne potrjuje pa sama po sebi Sumicheve konkretne trditve o skupnem, soglasno podpisanem poročilu štirih ali petih teologov s tako formuliranim sklepom.
To je bistvena razlika. Posvetovanje s sodelavci ni isto kot enotno poročilo. Več ločenih mnenj ni isto kot skupni dokument. Dejstvo, da je več ljudi razpravljalo o nekem vprašanju, še ne dokazuje, da so vsi podpisali enako besedilo in sprejeli enak sklep. Nasprotno, dejstvo je, da so bila razhajanja, kakor tudi, da je več duhovnikov prav tako menilo, da važne okoliščine stvari glede posvečenj brez mandata bistveno spremenijo.
P. Sumich pri tem ni povsem gotov niti glede tega, ali so bili teologi štirje, ali jih je bilo pet, hkrati pa svojo pripoved predstavi tako, kot da gre za jasno in določeno zgodovinsko dejstvo. Če je tak dokument res obstajal, bi bilo zelo preprosto navesti njegov naslov, datum, avtorje in kraj, kjer je dostopen. Če ga ni mogoče predložiti, pa je treba povedati, da te trditve ni mogoče preveriti na podlagi dokumenta, ki naj bi jo dokazoval.
To ni pretirana zahteva. To je osnovna zgodovinska metoda.
Če nekdo pred poslušalci navaja skupni dokument, ki naj bi ga podpisali najpomembnejši teologi neke ustanove in ki naj bi vsebinsko odločil eno od ključnih vprašanj v zgodovini te ustanove, potem je dokazno breme na njem. Ni dovolj, da dokument omenimo, nato pa pričakujemo, da bodo poslušalci zgodbo sprejeli, ker je povedana samozavestno in ker prihaja od duhovnika, ki nastopa v katoliškem mediju.
Če je Sumichev prikaz pravilen, naj se dokument pokaže. Če ga ni mogoče pokazati, je treba njegovo pripoved ustrezno omejiti in jasno ločiti med tistim, kar je dokumentirano, in tistim, kar je njegovo lastno pričevanje ali interpretacija. V nasprotnem primeru se poslušalcem predstavlja nekaj kot dokazano dejstvo, čeprav dokaz za to ni bil predložen.
Tudi kronologija mora biti pravilna
Zakaj moremo le stežka vzeti kot verodostojne trditve p. Sumicha, je razvidno v istem podkastu. Najprej govori o Bratovščini sv. Pija X. kar kot o redu, kar pa nikdar ni bila. To je zelo veliko poenostavljenje. Pri omembi srečanja v Assisiju pa se pojavi očitna časovna zmeda. Sumich pove, da so bila posvečenja leta 1988, štiri leta po molitvenem srečanju v Assisiju, nato pa ni gotov, ali je bilo srečanje leta 1983 ali 1986.
Uradni vatikanski vir je nedvoumen: prvo medversko molitveno srečanje za mir v Assisiju, ki ga je sklical Janez Pavel II., je potekalo 27. oktobra 1986. Škofovska posvečenja v Écônu pa so sledila 30. junija 1988. Med dogodkoma torej niso minila štiri leta, temveč približno leto in osem mesecev.
Seveda se lahko vsakomur pripeti napaka v datumu, če se zmede, vendar bi moral za tako pomembne trditve preprosto imeti pred sabo vsaj nekaj točk, kjer so glavne zadeve napisane. Pri tako prelomnih in ključnih dogodkih ne moremo kar tako šlampasto navajati, češ da nas tako ali tako poslušajo ljudje, ki se strinjajo z nami.
Recimo, da p. Sumichu priznavamo dobro vero, čeprav smo ob tako šlampastih navedbah začeli že resno dvomiti v to. Vendar se vsaj nam zdi pomembno, da bi se poslušalcem korektno predstavilo natančno zgodovinsko rekonstrukcijo, da se potem tudi korektno iz nje izpelje resne sklepe o ravnanju nadškofa Lefebvra na eni strani ter p. Bisiga in ostalih na drugi.
To je dodaten razlog, da je treba tudi druge podrobnosti preveriti, namesto da jih sprejmemo zgolj zaradi samozavestnega načina pripovedovanja. Gre za korektno predstavitev dejstev, potem pa naj poslušalec sam presodi, za katero od obeh možnosti se bo odločil.
Jasno je, da se pripadnik FSSP ne strinja z FSSPX, vendar je tudi dejstvo, da brez slednje niti prve ne bi bilo. Tudi brez takšnih in drugačnih odločitev nadškofa Lefebvra ne – odločitev za škofovska posvečenja pa je nazadnje privedla do nastanka skupnosti pod okriljem komisije Ecclesia Dei.
Vse to žal dokazuje, da je treba govorca pri zgodovinskih podrobnostih preverjati tudi pri katoliških medijih, čeprav se rado obtožuje medije nasprotne (politične) strani glede tega, pa tudi, da samozavesten nastop ni nadomestilo za dokumentacijo.
Splošno teološko načelo še ni odgovor na vsak konkreten primer
Seveda je mogoče in je treba razpravljati o teoloških in cerkvenopravnih posledicah škofovskega posvečenja brez papeškega mandata. V normalnih okoliščinah Cerkve je papeški mandat bistveni del cerkvenega reda. Toda navedba tega splošnega načela sama po sebi še ne odgovori na vsa vprašanja, ki so se pojavila v okoliščinah, v katerih je deloval nadškof Lefebvre. Okoliščine so vselej ključnega pomena. Tako se marsikje jezi, tudi v teh krogih nekdanje Ecclesia Dei, nad nekatoliškimi in protikatoliškimi zadevami v cerkvenih strukturah, hkrati pa se trdi, da stanje nuje ne obstaja.
Treba je upoštevati, kaj je Lefebvre menil o stanju v Cerkvi, kako je razumel krizo po drugem vatikanskem koncilu, zakaj je vztrajal pri ohranitvi tradicionalnega katoliškega duhovništva in maše ter zakaj je menil, da je nujno zagotoviti škofovsko nasledstvo. Lahko se z njegovimi argumenti ne strinjamo, vendar jih je treba najprej predstaviti v njihovi dejanski vsebini. FSSP in podobni bodo nato kljub temu dejali, da stanja nuje ni, mi bomo seveda predstavili te v nebo vpijoče zadeve v Cerkvi kot dokaze za stanje nuje.
Zato je treba ločiti vsaj nekaj vprašanj:
- Kakšna je v normalnem cerkvenem redu vloga papeškega mandata pri škofovskem posvečenju?
- Kakšne teološke in cerkvenopravne posledice ima posvečenje brez njega?
- Ali vsako takšno dejanje nujno pomeni izobčenje, ne glede na okoliščine in namen?
- Ali vsako takšno dejanje nujno pomeni razkol, ne glede na okoliščine in namen?
- Kako je treba presojati konkretne okoliščine, na katere se je skliceval nadškof Lefebvre in na katere se sklicuje FSSPX?
- Ali so bili njegovi argumenti vsebinsko ovrženi ali pa so bili zavrnjeni predvsem zaradi vnaprejšnje presoje, da takšno dejanje ne more biti dopustno?
Vprašanj je seveda še več, dali smo le najbolj očitna. To niso nepomembne podrobnosti, ki bi jih bilo mogoče odmisliti. Prav od odgovorov nanje je odvisna resna presoja zgodovinskega dogodka. Prav tako vprašanje ni mogoče preprosto razglasiti za dokončno rešeno za vse poznejše okoliščine, ne glede na razvoj dogodkov po letu 1988 in tudi po 1. juliju 2026. Vprašanja ostajajo.
Tudi če nekdo sklene, da se z Lefebvrovimi argumenti ne strinja, iz tega še ne sledi, da lahko njegove razloge prikaže površno ali da lahko vsak njegov korak razloži zgolj kot posledico nepokorščine. To bi bila zamenjava argumentacije z etiketo. Bojimo se, da se je prav to zgodilo.
FSSP in FSSPX: razlika v kanonskem položaju ni dokaz za vsako zgodovinsko trditev
Bratovščina sv. Petra deluje v kanoničnem občestvu s Cerkvijo in obhaja tradicionalno rimsko liturgijo v okviru svojega priznanega položaja. Tradicionalno bogoslužje obravnava kot karizmo v Cerkvi, podobno številnim drugim možnostim. Bratovščina sv. Pija X. ima drugačno zgodovino in drugačen kanonični položaj, njeno razumevanje tradicionalne maše, duhovništva, Drugega vatikanskega koncila in pokoncilske krize pa se v pomembnih točkah razlikuje od razumevanja, ki ga zagovarja FSSP.
To so dejstva. Toda iz njih ne sledi, da je vsaka zgodovinska trditev predstavnika FSSP pravilna že zato, ker njegova skupnost uživa kanonično priznanje, ali da je treba vsako trditev predstavnika FSSPX zavrniti že zaradi njegovega kanoničnega položaja.
Kanonični položaj neke ustanove ni nadomestilo za zgodovinski vir. Prav tako ni mogoče iz institucionalnega priznanja izpeljati, da je vsaka razlaga zgodovine, ki jo poda njen predstavnik, samodejno pravilna. Poznamo tisti vic, za katerega bi v Jugoslaviji nekdo najbrž končal na Golem otoku… Fantek pride iz šole in vpraša očeta: »Ata, ali res sloni letijo?« Nakar oče odvrne: »Kdo ti je pa to rekel?« »Ata, to je izjavil tovariš Tito!« »No, sinko, sicer zelo, zelo nizko, vendar letijo!«
Če se zgodovina predstavi tako, da je ena skupina že vnaprej postavljena na stran večje verodostojnosti zaradi svoje pokorščine, karšnekoli že, druga pa na stran nepokorščine, zato pa je neverodostojna, potem je poslušalcu že pred začetkom razprave nakazano, kakšen sklep naj sprejme. Namesto da bi presojal dokumente, argumente in okoliščine, dobi vnaprej pripravljeno razlago, v kateri so vloge razdeljene. In etikete nalepljene.
To je čista metoda framinga, ki katoliškim medijem ne bi smela biti v čast. Na takšno prikazovanje smo sicer že dolgo navajeni, vendar to še ne pomeni, da ga moramo sprejeti kot nekaj normalnega ali sprejemljivega.
Če je cilj resnica, potem je treba pošteno predstaviti tudi argumente druge strani, zlasti kadar gre za zgodovinsko in teološko vprašanje, ki ga ni mogoče rešiti s preprostim sklicevanjem na kanonski status. Če pa je cilj zgolj potrditi lastno skupnost in poslušalce utrditi v prepričanju, da je druga stran že vnaprej zmotna in napačna, potem dokumenti postanejo drugotnega pomena, zgodovina pa sredstvo za utrjevanje lastne pozicije. Tudi v tem primeru potemtakem zgodovino pišejo zmagovalci. Ampak pozor – kako dolgo še?
To ni resna zgodovinska razprava. To je vnaprej pripravljena pripoved.
Tudi opis Drugega vatikanskega koncila zahteva natančnost
Podobno poenostavljanje se pojavi pri opisu odnosa nadškofa Lefebvra do drugega vatikanskega koncila. Včasih se njegovo stališče predstavi tako, kot da mu ni bilo všeč predvsem to, kako so koncil po njem izvajali, uresničevali, implementirali, ali pa kot da je bil problem samo v napačni razlagi koncilskih dokumentov.
Toda to ne zadošča za korekten opis njegovega stališča.
Lefebvre in FSSPX nista kritizirala zgolj posameznih pokoncilskih zlorab ali slabega izvajanja koncila oz. napačne razlage besedil. Kritično sta presojala tudi nekatere konkretne koncilske tekste in njegove formulacije. To je treba povedati jasno, če želimo razumeti, v čem je bilo nesoglasje Bratovščine sv. Pija X. z uradno cerkveno usmeritvijo po koncilu.
Seveda je mogoče razpravljati o tem, ali je bila ta kritika upravičena, ali je bila teološko pravilna in kako jo je treba presojati v luči učiteljstva Cerkve. Toda ni mogoče pošteno predstaviti Lefebvrovega stališča, če ga preprosto skrčimo na nezadovoljstvo z izvajanjem ali razlaganjem koncila.
Če p. Sumich ali p. Androić želita predstaviti Lefebvrov odnos do Drugega vatikanskega koncila, potem morata upoštevati njegove dejanske izjave, besedila in argumente. Splošna oznaka, da mu ni bilo všeč, kako so koncil izvajali in razlagali, je premalo. Še več: takšna predstavitev lahko poslušalca zavede, saj zabriše razliko med kritiko pokoncilskih zlorab in kritiko določenih koncilskih besedil samih.
Prav o tej razliki pa se je treba pogovarjati. Ne pa jo prikrivati, ker bi bila za vnaprej pripravljeno pripoved neprijetna.
Kritika ne sme preiti v obrekovanje
Naj bo jasno: nikomur ne odrekamo pravice, da zagovarja stališče Bratovščine sv. Petra, da kritizira nadškofa Lefebvra ali da se ne strinja s FSSPX. Prav tako ne trdimo, da je vsaka napaka pri datumu ali vsaka poenostavitev že dokaz slabe vere.
Toda če se ponavljajo zgodovinske poenostavitve, če se trditve, ki bi morale biti podprte z dokumenti, predstavljajo kot gotova dejstva, in če se ob tem iz zgodbe izpeljujejo resni sklepi o značaju, motivih in ravnanju drugih ljudi, potem to ni več nepomembna malenkost.
Takrat je treba zahtevati večjo natančnost. In če se tak način predstavljanja pojavlja dosledno, potem je problem globlji od navadnega nesoglasja v mnenjih. Postavi se vprašanje, ali je takšna razprava sploh še pripravljena na pošteno soočenje z viri in argumenti druge strani.
Pri tem ne želimo ugibati o osebnih namenih p. Androića ali p. Sumicha. Namenov ne moremo dokazovati zgolj iz napak. Toda vsebino javnih izjav lahko in moramo preverjati. In kadar so izjave netočne, nedokazane ali zavajajoče, je treba to povedati brez ovinkarjenja.
Nekatere formulacije v Sumichevi pripovedi lahko ob takšni nedokazanosti celo mejijo na obrekovanje. Njegov prikaz namreč ustvarja podobo, po kateri naj bi Lefebvrovi sodelavci najprej soglasno sprejeli določen teološki sklep, nato pa naj bi ga nekateri opustili predvsem zato, ker so se uklonili avtoriteti nadškofa. Tako se jih predstavi kot ljudi, ki ne mislijo s svojo glavo, temveč zgolj v slepi pokorščini sledijo močnejšemu ali bolj avtoritativnemu človeku.
To je zelo resna karakterizacija. Če zanjo ni ustrezne dokumentarne podlage, je ni mogoče upravičiti zgolj s pripovedovalčevo samozavestjo. Tak prikaz ni samo vprašanje teološkega mnenja, ampak posega tudi v ugled in intelektualno poštenost konkretnih ljudi, recimo še vedno živega in zdravega (hvala Bogu!) p. Schmidbergerja.
Če je bil Bisigov odhod posledica resnih teoloških in cerkvenopravnih razhajanj, potem je treba ta razhajanja predstaviti in presojati na podlagi njihovih dejanskih argumentov. Ni pošteno, da se zgodbo spremeni v pripoved o tistih, ki so imeli pogum misliti samostojno, in tistih, ki naj bi se preprosto uklonili. Mi menimo, da če so bila razhajanja nepremostljiva in argumenti nezdružljivi, je edino pravilno, da so ti nekdanji člani FSSPX šli svojo pot. Če je vest mirna in je človek prepričan, da je bila odločitev prava, potem oni sami ne bi smel imeti s tem težav – ali?
Tudi v tem primeru velja isto pravilo: pokažite dokumente, predstavite argumente in pustite, da poslušalec presodi. Če pa dokumentov ni ali ne podpirajo pripovedi, je treba to priznati.
Morda smo v tej kritiki mestoma vročekrvni. Toda vročekrvnost ne spremeni načelnega dejstva, da mora biti zgodovinska predstavitev poštena. In če se od medijev nasprotne strani zahteva natančnost, potem jo moramo zahtevati tudi od katoliških medijev, s katerimi se sicer strinjamo.
Ljubezen do resnice mora biti močnejša od želje po zmagi
Vprašanje, ki se tu odpira, je večje od nesoglasja med dvema bratovščinama istega izvora. Gre za način, kako katoličani obravnavamo lastno zgodovino, zlasti takrat, ko je boleča, sporna in še vedno povezana z živimi teološkimi ter cerkvenopravnimi vprašanji.
Če želimo resnico, moramo biti pripravljeni pogledati tudi dokumente, ki nam niso všeč. Če želimo pošteno presojati ravnanje nadškofa Lefebvra, moramo najprej razumeti, kaj je dejansko zagovarjal, kakšne razloge je navajal in kako so mu odgovarjali njegovi sodelavci. Če želimo razumeti p. Bisiga in druge duhovnike, ki so ubrali drugačno pot, moramo tudi njihova stališča predstaviti v njihovi resnični vsebini, ne pa jih skrčiti na preprosto zgodbo o pokorščini, ki je lepa, ali nepokorščini, ki je grda. Na »pridne« in »lumpe«.
Prav tako ne moremo dopustiti, da bi se zgodovinska vprašanja razglasila za zaključena zgolj zato, ker je ena skupnost kanonično priznana, druga pa je v drugačnem položaju. Kanonični status je pomemben, vendar ni čarobna paličica, s katero bi lahko razrešili vsa zgodovinska in teološka vprašanja ali za nazaj potrdili vsako trditev svojih predstavnikov.
Če predstavniki FSSP v javnosti dosledno predstavljajo zgodovino na takšen način, potem je to precej večji problem od navadnega razhajanja v mnenjih. Pojavi se vprašanje, ali je sploh mogoče pričakovati pošteno razpravo, v kateri bi se argumenti obeh strani predstavili v njihovi resnični vsebini in bi se sklepi izpeljali šele po preverjanju dejstev. Nenazadnje, kako sploh še verjeti predstavnikom FSSP, če tako predstavljajo zadeve?
Katoliški mediji bi morali biti pri tem še posebej odgovorni. Ni dovolj, da se povabi duhovnika, mu omogoči samozavesten nastop in predpostavi, da bo že zato njegova pripoved pravilna. Zgodovinska vprašanja zahtevajo pripravo, dokumentacijo in pripravljenost priznati, kadar česa ne vemo ali česa ne moremo dokazati.
Če se poslušalcem predstavi zgodba o štirih ali petih teologih, ki naj bi podpisali skupni dokument, potem je treba najprej biti gotovi glede števila teologov in kateri so bili, potem pa pokazati ta dokument oz. vsaj povedati, kje se ga dobi. Ne pa, da se kar reče, da so vsi podpisali zato, da se naredi p. Bisiga, ker je tvoj, za »good guy«, nadškofa Lefbvra za »bad guy«, ker bi naj kljub podpisom vseh ravnal drugače, še huje pa, da se p. Schmidbergerja in ostale predstavi kot ne razmišljujoče lakaje, navkljub dejstvu, da je ta omenjeni pater bil celo generalni predstojnik Bratovščine, kateremu je bil še sam nadškof pokoren. Če se trdi, da je bilo neko srečanje štiri leta pred drugim dogodkom, v resnici pa je bilo leto in osem mesecev prej, potem je treba preveriti datume, da se ne osmešimo. Razen, če je bil namen drugačen? Če se razlaga odnos nadškofa Lefebvra do Drugega vatikanskega koncila, potem je treba upoštevati njegov pogled na stvari in njegove dejanske kritike koncilskih besedil, ne pa jih nadomestiti z bolj priročno različico, kakršno pač ima FSSP.
To so osnovne zahteve intelektualne poštenosti. Ne bi smele biti predmet pogajanj.
In končno: zgodovine ne smemo uporabljati kot orožja, s katerim vnaprej določimo, kdo je na strani dobrih in kdo na strani slabih. Prav tako je ne smemo prikrojiti tako, da bi bila lastna skupnost vedno videti razumna, druga pa vedno sumljiva, nepokorna ali intelektualno nepoštena. Če se to dogaja, potem ne služimo resnici, ampak smo žal ideologi za lastno stran.
Uradna zvestoba Cerkvi, ker tudi mi seveda menimo, da smo zvesti sinovi svete katoliške Cerkve, ne more biti nasprotje zvestobe resnici.
Viri
- Bitno.net: Razgovarali smo s prvim svećenikom Bratstva svetog Petra iz Hrvatske: Kako me osvojila tradicionalna misa.
https://www.bitno.net/vijesti/aktualnosti/razgovarali-smo-s-prvim-svecenikom-bratstva-svetog-petra-iz-hrvatske-kako-me-osvojila-tradicionalna-misa/ - Župnija Grosuplje, podkast Kdo kakor on: Spreobrnenje ragbijaša, ki je doživel vojno za Slovenijo in postal duhovnik | Antony Sumich.
https://youtu.be/UkSJVD3-DVQ?is=7Ts8cXaZOHOuijM9 - Bishop Bernard Tissier de Mallerais: Marcel Lefebvre: The Biography. Angelus Press, 2004.
- Janez Pavel II.: nagovor ob medverskem molitvenem srečanju za mir v Assisiju, 27. oktober 1986.
https://www.vatican.va/content/john-paul-ii/en/speeches/1986/october/documents/hf_jp-ii_spe_19861027_prayer-peace-assisi-final.html
