Na vrhu Cerkve generaciji prelatov grozi, da ne bo več sposobna neposredno brati besedil, na katerih temeljijo njen nauk, pravo in bogoslužje.
To smo že sumili, danes pa imamo številke, ki to potrjujejo: več kot 65 % sedanjih kardinalov je »izgubilo svojo latinščino« ali, natančneje, se je sploh nikdar ni naučilo. To razkritje je 4. avgusta 2026 na svoji Facebook strani objavil vatikanski dopisnik časnika Il Tempo, Francesco Capozza: »Moje raziskovanje je trajalo več mesecev; posvetoval sem se s semenišči, univerzami, kongregacijami in še z marsikom. Rezultat je neprijeten: več kot 65 % sedanjega kardinalskega zbora ne pozna niti besedice latinščine, nikdar je niso študirali in je nikdar niso razumeli. To je izredno huda dediščina Bergoglia, ki je Cerkvi dal kneze v škrlatu, ki so nevedni, brez vsakršnega znanja in usposobljenosti ter se ne zavedajo, da je latinščina uradni jezik Cerkve.«
In dodaja: »Ti ljudje večinoma ne govorijo niti angleško, temveč izključno svoj narodni jezik. Nevedni so, brez posebnih strokovnih znanj, brez vsakršne pravne, teološke ali liturgične podlage. Takšna je današnja Cerkev in če Leon XIV. ne bo vsega postavil na novo, bo položaj še hujši od zadnjih dvanajstih let.«
Uporaba latinščine ni romantično hrepenenje po slavni preteklosti
Nemški novinar David Berger na svojem blogu Philosophia perennis ponuja razsvetljujoč komentar, ki ga je 6. avgusta povzela InfoVaticana: »Več kot dve tretjini kardinalov latinščino komajda obvlada. Kar se na prvi pogled zdi le obrobna pripomba za klasične filologe, bi lahko v resnici razkrivalo eno najglobljih kriz Katoliške Cerkve. Kajti kdor izgubi jezik, v katerem so bili skozi stoletja oblikovani vera, bogoslužje in kanonsko pravo, nazadnje izgubi neposredni dostop do lastnega izročila. […]
»Nikakor ne gre za romantično hrepenenje po domnevno slavni preteklosti niti za prednostno naklonjenost tistih, ki ljubijo klasično bogoslužje. Vprašanje je precej bolj temeljno: ali lahko Cerkev ohrani svojo edinost, če njeni najvišji predstavniki ne obvladajo več jezika, v katerem so se stoletja oblikovali njena teologija, njeno kanonsko pravo in njeni nauki? […] Latinščina za Katoliško Cerkev nikdar ni bila zgolj zgodovinska relikvija. Strogo gledano je njen uradni jezik. Že skoraj dva tisoč let se papeška zakonodajna besedila, kanonsko pravo in številni dokumenti učiteljstva razglašajo v latinščini, in sicer v svoji zavezujoči obliki. In to z dobrim razlogom: nespremenljiv jezik ohranja natančnost teoloških pojmov bolje kot katerikoli sodobni posredovalni jezik. Njegove besede niso podvržene ideološkim in družbenim pretresom, katerim so živi jeziki nenehno izpostavljeni. Prav zato je latinščina posebej primerna za natančno in trajno izražanje resnic.«
David Berger žalostno ugotavlja: »V mnogih semeniščih ima latinščina zdaj le še obrobno mesto. Številni kandidati za duhovništvo ta jezik spoznajo šele pri uvodnih predavanjih, ne da bi kdaj dosegli sposobnost branja cerkvenih dokumentov ali cerkvenih očetov v njihovem izvirnem jeziku. Posledica ni zgolj vrzel v klasični izobrazbi, temveč predvsem izginjanje neposrednega dostopa do virov katoliške vere. Teologija namreč cveti po zaslugi natančnih pojmov. Tudi sv. Tomaž Akvinski je vedel, da ima lahko že majhna sprememba zornega kota daljnosežne posledice za razumevanje nekega nauka. Pojme, kot so milost, oseba, substanca, narava ali ljubezen, je mogoče v sodobne jezike prevesti le približno. Vsak prevod nujno vključuje razlago. Zato je Cerkev svoja sveta besedila vedno sestavljala v jeziku, katerega pomen ostaja skozi stoletja nespremenjen.«
Okrožnica Magnifica humanitas ni bila napisana v latinščini
Nadalje ugotavlja: »Aktualnost tega problema se je jasno pokazala ob prvi okrožnici papeža Leona XIV. Prvič se je zgodilo, da tako pomemben dokument učiteljstva ni bil objavljen na podlagi izvirnega latinskega besedila, temveč se je pojavil neposredno v več različicah v sodobnih jezikih. Čeprav se to lahko zdi praktično, odpira precejšnja vprašanja. Kmalu po objavi so se začele razprave o osrednjih pojmih, na primer o tem, kaj pomeni »človeškost«. Za kaj natančno gre? Za biološko vrsto? Za človeško družino? Za celotno človeštvo? Ali pa za skupno človeško naravo, na kateri temelji naravno pravo? Različne jezikovne različice nakazujejo različne razlage. Avtoritativno izvirno latinsko besedilo bi vsaj zagotovilo nedvoumen hermenevtični referenčni okvir. Prav v času, ko temeljne antropološke pojme vse bolj postavljajo pod vprašaj ideologije spola, transhumanizem in tehnološki napredek, pojmovna natančnost ni drugotno akademsko vprašanje. Bistvena je za razumevanje izjav Cerkve in njihovih posledic.«
David Berger svoj razmislek tehtno sklene: »V tej luči Capozzove besede zvenijo kot svarilo. Cerkev, katere najvišji dostojanstveniki ne obvladajo več njenega uradnega jezika, izgublja bistveno orodje za svoje teološko razumevanje. Postaja vse bolj odvisna od prevodov, nacionalnih jezikovnih okolij, različnih teoloških šol in nazadnje od prevladujočih miselnih tokov vsakega obdobja. Toda latinščina uteleša prav tisto svobodo, ki jo danes pogosto zanemarjamo. V nasprotju z angleščino ni jezik svetovne politične ali gospodarske sile. Ne pripada nobenemu posameznemu ljudstvu. Afriški, azijski, ameriški ali evropski škof sreča drugega škofa na skupnih jezikovnih tleh. Zato latinščina nikdar ni bila izraz kulturne večvrednosti, temveč resnična vez vesoljne Cerkve.«
In svari: »Kdor izgubi jezik Cerkve, izgubi precej več kot le besedišče in slovnico: izgubi neposredni dostop do duhovnega zaklada, ki je skoraj dve tisočletji oblikoval zahodno misel. Cerkev, ki svoje vire pozna le iz druge roke, pa tvega, da nekega dne ne bo več sposobna dati slišati svoj lastni, neponovljivi glas.«
Viri:
- Francesco Capozza
- InfoVaticana
- Philosophia perennis
- DICI št. 472, september 2026
Slika: Alamy
